Avtor: Rok Klemše
Fotografije: Nina Grad
Kraj: Orto bar, Ljubljana
Datum koncerta: 02.11.2017
Po krščanski doktrini naj bi bil Bog sestavljen iz treh oseb – Očeta, Sina in Svetega duha. Sveta trojica ima seveda tudi svoje nasprotje, ki jo predstavljajo Satan, Antikrist in Lažni prerok kot poosebitev prevare, sovraštva in zla. Takšna nesveta trojica, ki deluje pod okriljem nemške založbe Van Records, nas je obiskala pretekli četrtek in čeprav se tri skupine, ki so nastopila v Orto baru žanrsko med seboj sicer precej razlikujejo, jih veže skupna tematika – tema, smrt in luciferjanstvo. Obisk trojice je bil zaradi časa okrog prvega novembra še bolj primeren.
Dantejeva vrata v podzemlje je tako kot prva odprla italijanska mistična stoner/doom zasedba Caronte, ki je pred dobrim mesecem izdala svoj tretji studijski album YONI. Skupino je leta 2011 ustanovil vokalist Dorian Bones (Whiskey Ritual), ima pa so si nadeli po čolnarju Haronu, ki v grški mitologiji umrle duše vozi čez reko Aheron. V temu primerni luči je bil retro zveneč stoner/doom skupine obarvan izrazito eterično in mistično, v prvi vrsti zaradi nežnega in skrivnostnega Dorianovega vokala, ki mi osebno sicer ni bil povsem pri srcu, a je svojo vlogo odigral več kot prepričljivo. Močno rifažo in groovy bas so na pravih mestih nadgradile ledzeppeliniš zveneče solaže, piko na i okultni atmosferi pa je Dorian postavil z besedili komadov kot sta Shamanic Meditation of the Bright Star in The Moonchild, ki črpata iz bogate zapuščine pisanj enega in edinega Aleisterja Crowleya. Caronte so očiten dokaz, da se skrite bisere zlahka najde tudi v pregovorno uborni italijanski metal sceni. Da je temu tako, je potrdila tudi že gosto posejana publika, ki je Caronte nagradila z zasluženim aplavzom.
Vse bližje in bližje jedru devetih koncentričnih krogov Dantejevega pekla so Orto gnali nemški atmosferični black/doom metalci The Ruins of Beverast, pravzaprav solo projekt Alexandra von Meilenwalda, ki albume studijsko ustvarja povsem sam, za žive nastope pa seje obdal z odličnimi glasbeniki kot sta Job Bos (Dark Fortress) in Michael Zech (Secrets of the Moon, live Negura Bunget in Dordeduh). Beverast je Meilenwaldova variacija nordijskega Bifrösta in skupina je ta mistični most, ki v nordijski mitologiji povezuje svetova Midgarda in Asgarda (in simbolno torej povezuje človeštvo in bogove) v prah sesula že s prvimi strašljivimi toni petnajstminutnega naslovnega epa aktualnega albuma Exuvia. Vanj je s čistimi, a zloveščimi kitarskimi potezami popeljal Zech, Meilenwald pa vsakršno upanje po izhodu iz Pekla ugonobil z zares rušilnimi in dušo parajočimi kitarami ter surovim vokalom. A The Ruins of Beverast so daleč od tipičnega black metal benda, saj praktično sleherni trenutek glasbe preveva bogata, a mračna in preteča atmosfera, ki jo Meilenwald gradi s počasnimi doom deli, čistimi vokali in v primeru Exuvie ambientom navdahnjenim z miti in glasbenimi vplivi ameriških staroselcev. The Ruins of Beverast je bend, ki v živo res ni lahka izkušnja, a pusti trajnejši vtis.
Do samega Prinašalca luči pa je skorajda v celoti napolnjeno zgornjo dvorano Orto bara pripeljal Thomas Jefferson »TJ« Cowgill (sicer tudi član ameriške blackened death metal skupine Book of Black Earth) s svojo skupino bolje znan kot King Dude & His Demon Brothers. King Dude je prvi album, Tonight’s Special Death izdal leta 2010 zadnjega, Sex, pa lansko leto in se z njim trdno usidral na prestolu kralja temačnega neofolka. Četverka je Orto pozdravila s hitrejšim in poživljajočim Holy Christos z aktualne plošča, a je sam Kralj dal hitro vedeti, da so na odru zato, da nas z vsakim naslednjim komadom spravijo v vse globljo depresijo. Čeprav je bil TJ med komadi dobro razpoložen in je publiki navrgel celo nekaj črnega humorja in dobro sprejetih šal o masturbiranju pa je kot v črno luknjo vase zares posrkala glasba polna okultistične, strašljive in luciferjanske tematike, deviantnih medčloveških odnosov in ravnanj, spolnosti in človeške izprijenosti, spretno ujeta v glasbeno zmes darkfolka, americane, primesjo country, klaviaturami zvenečimi kot cerkvene orgle in s ščepcem temačnega bluesa iz delte Mississippija. King Dude zna biti v svojem raziskovanju temnih plati človeške duše mračnejši kot Johnny Cash in turobnejši kot Nick Cave skupaj. King Dude je z mračnimi in pogubnimi I Wanna Die At 69, Death Won’t Take Me ter Deal With the Devil zadel naravnost v srce, razveselil pa s starejšimi izdelki kot st Fear Is All You Know in Jesus in the Courtyard. Prvinska in vrhunska lekcija groze in obupa.
Galerija slik
