Avtor: Rok Klemše
Kraj: Cvetličarna VPK, Ljubljana
Datum koncerta: 20.04.2011
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 15€ / 18 € na večer dogodka
So koncerti, na katere se enostavno spodobi oditi ali takšni koncerti, na ketere odrinete, ker pač imate viška časa ter denarja, so pa tudi koncerti, ki se enostavno vklešejo v vaše male možgane in zaradi katerih bi dočakali konec sveta, če bi se jim po nepotrebnem odpovedali. V kategorijo slednjega bi lahko mirne vesti všteli sleherni obisk kanadskih legend napredno usmerjenega ciničnega panka, tria neukrotljivih jezdecev sonične naslade – skupine NoMeansNo, ki so po štirih letih abstinence sklenili vnovič preveriti utrip slovenskega življa. In ta jim je bil od njihovega koncertnega razdeičenja domačega klubovja davnega leta 1989 iskreno naklonjen ter zvest.
Temu principu je sledil tudi aprilski koncert v ljubljanskem hramu glasbenih zvokov, razvpiti Cvetličarni, v kateri so svoj primat izjemnosti potrdili že štiri leta nazaj, ko so branili (in ubranili) barve takrat še po svežem tisku dišeče plošče All Roads Lead To Ausfahrt. Od tedaj se ni dosti spremenilo – le štiri leta več imamo vsi na grbi, mladci, pardon, starci (in staroste) iz kanadske province British Columbije, pa si od tedaj niso za pas opasali nobenega novega studijskega izdelka več. No, če ne štejete koncertnih plošč Tour EP 1 & 2 izdanih lani, seveda … Da pa je sleherni izgovor in razlog dovolj, da se vnovič odrine na odisejado po svetu, pa nam nedvomno godi, mar ne?
Dan popolnega predajanja poživitvenim učinkom hmelja se je začel že par ur pred tem pred vrati ljubljanskega koncertnega prizorišča. Posamični primerki ostarelih audiofilov so se postavljali v vrsto za karte, med osivelimi in s starostjo ogolelimi glavami pa ni manjkalo niti bolj bujnih lasišč mlade garde novopečenih alternativcev ter radovednežev. Obeti so bili dobri, saj je rajanje boljše, če je pod odrom zanesenjak preveč kot zanesenjak premalo, že kmalu po deveti uri pa so se odprla nedrja vsenamenske dvorane VPK in žur se je lahko začel.
Kot prvi so oder zasedli ljubljanski veterani starodobnega punka, skupina Buldogi. Iskreno povedano sem premlad, da bi lahko iz prve roke pletel spomine na njihova zgodnja leta, saj je ostareli kvintet iz Kodeljevega skupina iz časov, ko je bil punk še mlad in so vse svoje adute na novo glasbeno ideologijo združili tedaj še 14 letni zanesenjaki s Kodeljevega in Zelene jame. Naivno poveličevanje nikoli popolno resnične zlate dobe združuje nostalgijo s ščepcem grenkobe, saj je zavedanje dejstva, da je trideset let minilo kot blisk povezalo nastop Buldogov v niz memoarjev. “Pank ni mrtu, sam neki čudn diši” je bila iztočnica, s katero so po 27 letih trdovratne anonimnosti letos splavili svoj prvi dolgometražni izdelek, ki je v svoji prvinski zasnovi polnokrvni in polnomastni holestero(kenro)l, kot so se na svojevrstni način pošalili tudi sami. Zasedba, ki jo sestavljajo kitarsko – grleni zanesenjak RV Maček, okroglolični in za starimi časi (ter kondicijo) hrepeneči pevec Damjan Zorc, podkrepitveni šeststrunar Rok Zupan, basist Janez Fifolt ter bobnar Blaž Grm, nas je popeljala na rustikalni stampedo po punkoidnih standardih davnih osemdesetih. Kot prvi iz zvočnikov zaškripa ironičen in ciničen komad Mi smo (legende), s katerim dokažejo, da imajo polno mero smisla za humor ter zabavljaštvo. Ni presežkov in ni virtuoznosti, a kvintet premore nek postan šarm, zaradi katerega z veseljem in zlahka sledite niti lirike, ki je bila železna hrbtenica gibanja, katerega prvi praporščaki so bili pri nas Pankrti, Kuzle in manj znana, a nič kaj pusta paleta anarhistov preteklosti. Nadaljevanje s poslušljivim tempom napolnejene skladbe Dvign glavo se nadaljuje z zibanjem bokov na piskajoče užitno baladico (Mala moja) Globalna štala. Socialna kritika ter aktualnost v časih, ko je država popolnoma na psu, je glavni motivator upora ter revolta popolnoma poistoveten z liriko Buldogov. Buldogi dostojno, tremi ter rahli zarjavelosti navkljub, primerno pogrejejo prvih nekaj najbolj zagretih obiskovalcev koncerta, bolj kot skandiranja ter “pogo denserjev” pa so bili deležni medlega aplavza, ki ga po sklepni vnovični odrski uprizoritvi prvega dejanja koncerta, skladbe Legende, kmalu poplakne nov odmerek krepilnega piva.
Kratke pol ure za pripravo odra je bilo povsem dovolj, da se je začelo nekoliko intenzivnejše polnjenje dvorane. Kot prvi na oder stopi kitarist Tom Holliston, veliki slavljenec dneva. Tom je namreč prav na dan ljubljanskega koncerta na rojstnodnevni torti upihnil 51. svečko. Zadnje priprave in že se lahko predamo popolni paraboli humorja, neusmiljenega in vešče zaigranega punka ter sistematični obdelavi tria NoMeansNo. Trio iz dežele hokeja pustoši in seje kanonade igrivega ter trdega inteligentnega punka že od davnega leta 1979 dalje, tokratni zvočni zid energičnega prihajanja iz enega vrhunca v drugega pa začnejo gospodje graditi s komadom No Sex. Rob Wright za centralnim mikrofonom in basom v rokah, za bobni posedeni osiveli eksekutor bobnarskih open John Wright ter že prej omenjeni očalar Tom Holliston nas že takoj na začetku popeljejo v leto 1982, ko je tedaj še povsem sveža zasedba izdala ploščo Mama ter se odločila punkoidno postaviti v opozicijo vsem normativom komerciale. “There’s no sex, only fucking!” hrumi iz zvočnikov, provokativna ost profanega zabavljaštva pa naznanja hard core od prvega trenutka dalje in brez nepotrebnega tratenja energije za dolgometražno ogrevanje. NoMeansNo orgijo nadaljujejo z vrnitvijo na nedvomno eno močnejših plošč iz njihovega sicer vodotesnega in udarnega repertoarja – na ploščo Why Do They Call Me Mr. Happy? ter ljubezensko gerontofilno psihedelijo komada I Need You. “Woke up dreaming that i was dead / Beside you on the bed / I smoothed my hand across your hip / And lingered with my fingertips / From beyond, from far away / Blessing where the shadows lay / I whispered what i could not say / How you took my breath away” ziblje in uroča s hipnotizmom navidezne mehkobe, ki pa boža kot granitni tlakovci. Pospešeni tempo skladbe The River ulije novega zagona ter plesnosti, da pa ne bi bilo vse le na plečih velikih trenutkov minulih desetletij, se med stare standarde prikrade izjemen krik z zadnje plošče Ausfahrt, skladba Faith. Brata Wright ter kitarski posinovljenec Tom žgejo kot bi bili v najbolj svežih ter potentnih letih, le trije možje postave pa so povsem dovolj, da se ustvarja gromovniško polno in sočno glasbo! Novejši in pri nas še popolnoma koncertno nepreverjeni adut seta je bila skladba Jubilation, nakar smo deležni presenečenj v obliki predelav izvirnikov. NoMeansNo imajo v senci svoje multiple osebnosti talentirano hokejsko podosebnost z imenom Hanson Brothers in prav iz izjemne plošče Sudden Death samo za ljubljansko poživitev oddrvimo na hrbtu ognjene Danielle. Na koncertu se iz tega res prefinjenega paralelnega sveta prikradejo še skladba Sudden Death, Jack Off ter Comatose (obe s plošče Gross Misconduct), da pa obstaja zmeraj nekaj, kar vas lahko vedno sezuje, pa potrdi izvedba skladbe My Slacks, sicer skladbe iz železnega repertoarja skupine Show Business Giants. Stampedo in preprostost je potrebno vedno začiniti s kompliciranjem, kar NoMeansNo vedno zavestno ter namensko počnejo s prehajanjem v nova stanja popolnega odklopa. Po skladbi Old se plete deviantnost s šivi novodobne umetnine Faceless May. Sam sem sicer bolj naklonjen starim zapovedim, priznati pa moram, da je bilo tudi za to več kot izvrstno poskrbljeno. In tu pride v spredje pripovedna pestrost ter neposrednost. V tej ne manjkajo besede v čast revoltu, ljubezenskim nevšečnostim, družinskemu nasilju ter čistokrvni strastnosti. Prepoteni ter ekstatični trenutek iz plošče Sex Mad, skladba Dad ter obsedena različica skladbe Obsessed sta le vrh ledene gore. Z res našpičene plošče Small Parts Isolated And Destroyed nas NoMeansNo nagradijo z res ostro različico skladbe Teresa, Give Me That Knife, sam pa sem bil v popolni ekstazi med vrnitvijo na ploščo Worldhood Of World As Such ter na vedno seksi skladbo I’ve Got A Gun. “My Pop is dead, my Mom si shooting methadrine / All that I know is see it on TV screen / kill the fucking starts, that is my fantasy / That fucking phoney geeks don’t mean alot to me / I got no special love for reality / I got no fucking views on foreign policy / I’m gonna go dontown, I’m gonna have some fun / I’m gonna shoot someone / I gotta gun, I’m gonna finally be someone / I gotta gun, I’m gonna cut somebody down / I gotta gun, I’m gonna finallly be someone / I gotta gun, I’m gonna shoot somebody” so besede, ki dobijo v kontekstu prav močen podton, No Means No pa v stilu popolnih oligarhov prvinskosti pripeljejo zgodbo ljubljanskega koncerta z zadnjim prihodom na oder – v hokejskih dresih – do veličastnega vrhunca, ki pa zaradi hektolitrov piva ostaja nekoliko v meglicah pozabe in spozabe.
Ni pa dvoma v to, da je bil ta aprilski koncert ena pomembnejših ločnic v koncertnem dogajanju letošnjega leta – vsaj v rubriki velikih punkerskih dogodkov. Legende so potrdile, da je letom možno kljubovati s stilom ter trdovratnostjo in da so nekatere jedi, ohlajenosti ter starosti navkljub, vseeno vedno aktualne ter več kot le užitne. Sicer pa imajo sleherna ušesa svojega malarja in sleherna duša svoje kotičke čistega ugodja, marsikomu, ki pa je prisostvoval tokratnemu ogrevanju pred brežiškim koncertom pa je bilo ponujeno tako v veselje kot v popolno ekstatično zadovoljitev: brez nepotrebnega nakladanja, lubrikantov ali melanholične predigre! No Means No so letom navkljub punkerska elita, ki bo dober razlog za koncertno odklapljanje ter plesni masaker tudi v bodoče!
Fotografije: Nina Grad
Setlista
BULDOGI:
1. Legende
2. Dvign glavo
3. Globalna štala
4. Oda Revežu
5. Suicid
6. Svetilnik stoletja
7. Ta ptič
8. Kolk rabš?
NO MEANS NO:
1. No Sex
2. I Need You
3. The River
4. Faith
5. Jubilation
6. Danielle
7. Old
8. Faceless May
9. Sudden Death
10. The Hawk Killed The Punk
11. My Slacks
12. Jack Off
13. Comatose
14. Dad
15. Theresa, Give Me That Knife
16. Lost
17. Obsessed
18. I’ve Got A Gun
19. Rags And Bones
Galerija slik
