Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 30.01.2013
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 22,00€ (v predprodaji) / 26,00€ (na dan koncerta)
Očitno so ameriški bendi spoznali, da jim Evropa nikoli ni zaprla vrat in so na Stari celini več kot dobrodošli – to ne velja samo za največje izvozne produkte ameriškega rocka tipa Foreigner in Journey, ki po dveh, celo treh desetletjih ignorance v zadnjih letih znova redno koncertirajo po Evropi, pač pa tudi za celo kopico manjših klubskih zasedb, ki so zavohale priložnost in se lotile misije povrnitve nekdanjega sijaja. Ena izmed teh zasedb so tudi Rhino Bucket, ki so se ob zadnjem prelomu desetletja na evropsko koncertno tržišče vrnili po skoraj dvajsetih letih, od takrat do danes pa v majhnem razmiku v našem okolišu oddelali že nekaj turnej.
Ko so pred skoraj točno dvemi leti igrali v Bluesiani v Vrbi na avstrijskem Koroškem, sem se sam istega večera odpravil na Dunaj na Accepte, po dveh letih pa je napočil čas, da se kalifornijski zasedbi končno oddolžim. Kraj »zločina« je bil isti, v svoje nedrje je znova vabila Bluesiana, idilični klub intimne atmosfere, priljubljeno zbirno mesto vseh bluesa in klasičnega rocka željnih glasbenih sladokuscev.
Ko so Rhino Bucket v tem glasbenem hramu igrali prvikrat, se je zbralo vsega nekaj ducatov duš, zato je bil pogled ob prihodu v relativno zapolnjen klub to pot mnogo lepši. Kdo ve, morda je za to kriv dober glas o kalifornijskem kvartetu, morda pa lokalna predskupina iz Beljaka, katere nastop smo žal zamudili. Bilo je okoli desete ure zvečer, ko so iz zaodrja čez klub prikorakali Američani, se namestili po odru, zrihtali še zadnje tehnične malenkosti in že so nas popeljali na poldrugo uro trajajoči rock’n’roll izlet, v peti prestavi in brez izstopnih postaj!
Rhino Bukcet so se predstavili v postavi originalnih dveh članov Georga Doliva na vokalu in ritem kitari ter basista Reeva Downesa, na levi strani je preigraval ob ponovni združitvi pred dobrim desetletjem pridruženi kitarist Brian »Damage« Forsythe, zadaj pa je po bobnih razbijal zadnji prišlek v skupino, dolgolasi Dave DuCey. Med uvodno skladbo One Night Stand so obiskovalci stopili korak ali dva naprej in še tesneje zaobjeli oder, boljši obisk kot pred dvemi leti pa je tudi članom benda priklical nasmeh na obraz in jim v jadra pognal novega vetra.
V prvem delu koncerta so Rhino Bucket enega za drugim nizali komade iz prvenca, saj se nahajajo na turneji, na kateri danes kultno garažno klasiko »Rhino Bucket« iz leta 1990 preigravajo v njeni celoti. A pozor! Kot je med enim od nagovorov opozoril vidno razpoloženi frontman finskih korenin Dolivo, zaradi spora z založbo Warner Bros, ki si lasti vse pravice prvih dveh albumov, je danes do dragocenih ploščkov zelo težko priti – menda ga v originalni izdaji nima niti sam Dolivo! Zato nas je prisotne pooblastil, da lahko glasbo iz njihovega prvega obdobja brez slabe vesti ukrademo kar iz medmrežja!
Rhino Bukcet so predstavniki neposredne glasbene govorice, njihov stas in glas sta bila ustvarjena za koncertne nastope, na katerih energija razbijanja učinkuje s potenčnim eksponatom! Ne gre dvomiti, da so Georg Dolivo in kompanija kot mulci rasli ob AC/DC zvokih za časa Bona Scotta, saj so njihove kitarske fraze ter himnični napevi in back vokalna eksekucija v refrenih na moč podobni stari šoli avstralskih rock velikanov, žalostno pa je, da medtem ko eni preigravajo na razprodanih stadionih širom sveta, drugi životarijo po klubskih beznicah. Dolivov vokal deluje neskrhano, ob njegovem kričanju človek samo čaka, kdaj bodo glasilke od vsega napora eksplodirale! Frontman je bil odlično razpoložen, zato je ob premorih vzdušje znal popestriti s katero od komičnih opazk. Kitarist Forsythe zaradi preproste zgradbe komadov ni imel pretirano težkega dela, kot tudi ne energični bobnar DuCey, ki je večino koncerta oddelal kar v enakomernem slogu vedno nasmejanega Ringa Starra. S svojo pojavo je simpatije požel tudi basist Downes na levi strani odra, kako tudi ne, ko pa je med igranjem izvajal obrazne grimase iz zlatih časov filmskega igralca Clinta Eastwooda. Prav vsak zaigran antemičen napev je bil monument svoje vrste in je prisilil obiskovalce v ritmično udarjanje desne noge ob tla, nobenega izmed njih se ne bi sramovali niti sami AC/DC! Po zaigranju celotnega prvega albuma so se Rhino Bucket lotili še šopka komadov iz ostalih albumov, od katerih velja izpostaviti naslovnega iz aktualnega albuma »Who’s Got Mine«, filmsko uspešnico Ride With Yourself in v finišu koncerta še Beat To Death Like A Dog.
Rhino Bucket so z neposrednim rock’n’roll šusom s prgiščem uporništva, umazanosti in erotike žebljiček znova zadeli točno na glavo! Ura in pol preproste glasbene retorike, namenjene zdolgočaseni delavski kasti, je minila kot hip in nas prisotne utrdila v prepričanju, da nekje v zakotnih vogalih še vedno živi in ustvarja duh klasičnega hard rock izročila.
Setlista
1. One Night Stand
2. Beg For Your Love
3. Train Ride
4. Going Donw Tonight
5. Even The Sun Goes Down
6. Blood On The Cross
7. Shut Down
8. I’d Rather Go Insane
9. Inside / Outside
10. Ride The Rhino
11. Raise Your Glass
12. Who’s Got Mine
13. The Hardest Town
14. Welcome To Hell
15. Ride With Yourself
16. She’s A Screamer
17. Bar Time
18. Hey There
19. Beat To Death Like A Dog
20. Ain’t Going Back
Galerija slik
