Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Gala hala (Metelkova) / Slovenija
Datum koncerta: 24.04.2012
Število obiskovalcev: 100
Trije norci! Kitarski mag Vernon Reid, bravurozni basist Jamaaladeen Takuma in bobnarska jazz elektrarna Grant Calvin Weston! Nič manj, kot trije popolni glasbeni utrganci. Drugič v klubu Channel Zero! Nastanek fuzionistično izpovednih Free Form Funky Freqs je usodno povezan z aktivnostmi teh treh glasbenikov s saksofonistom in trobentačem Ornette Colemanom. Po nenačrtovanem spletu okoliščin. Prvo turnejo po Evropi so F.F.F.F. izvedli že v jeseni 2007, v tem času izdali album »Urban Mithology Vol 1.«, Slovenijo pa v času, ki je sledil obiskali prvikrat že konec maja 2009, ko so nastopili naprej v Mariborskem klubu Satchmo, zatem pa še v Ljubljanskem klubu Channel Zero.
Vsi trije imajo zatrpan urnik, da je joj. Med danes najbolj zvenečimi imeni te trojice je gotovo ime Vernon Reid, ki si je zgradil ime zahvaljujoč velikemu uspehu z Living Colour na prelomu osemdesetih v devetdeseta. Reputacija Reida je izjemna, če naštejemo le nekaj imen v njegovi karieri s katerimi je sodeloval, so to, med drugim Eddie Hazel, Carlos Santana, Buddy Guy, Bobby Drayton, Michael Hill, Calvin Bell, Jean-Paul Bourelly.
Jamaaladeen Takuma, ki je izvorno imenovan, kot Rudy McDaniel, si je ime zgradil v Ornette Coleman’s Prime Time, v karieri sodeloval med drugim z imeni James “Blood” Ulmer, Walt Dickerson, David Moss, Chuck Hammer, Kip Hanrahan, Derek Bailey in David Murray.
Grant Calvin Weston ni nič manj pomembno ime za Ornette Coleman’s Prime Time, svoje veščine pa je delil v karieri tudi z drugimi mojstri eksperimentalne glasbe, kot so James »Blood« Ulmer, Billy Martin (Medeski, Wood & Martin) , John Lourties (Lounge Lizzards), tu so različni projekti z glasbeniki Marc Ribot, Christy Doran, Derek Bailey, John Zorn, James Carter, Jean-Paul Bourelly in Melvin Gibbs.
Zanimivo je, da sta Vernon Reid in Jamaaladeen Takuma obiskala Ljubljano že leta 1993. Oba. Jamaaladeen Takuma je s svojo ekipo nastopil, dne 20.04.1993 v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma (takrat je vihtel v rokah Steinbergovo bas kitaro, odet v futuristično »matrix like« opravo in črnimi očali), ko je predstavljal album »Sound Symphony« (pripeljal ga je v Ljubljano seveda Brane Rončel), ne dolgo zatem, natančneje, dne 23.06.1993, pa je stopil na pročelje odra Hale Tivoli v Ljubljani s svojimi Living Colour Vernon Reid. Living Colour so takrat predstavljali po Evropi album »Staind« (koncert Living Colour v Ljubljani je takrat organiziral Škuc Ropot Igorja Vidmarja). Očitno je že takrat lebdelo nekaj usodnega v zraku, ki je mnogo let kasneje pripeljalo življenjski poti obeh glasbenikov do skupnega stičišča.
Biografski uvod je bil dolg, to pa namerno, da dobite predstavo o tej izjemni glasbeni profilaciji »struktur« prostega funk jazz eksperimenta. Ta trio je pravi odgovor na klasično formacijo udarnega rock tria. V udarnosti kvečjemu mnogo bolj eksploziven, ob tem pa še neverjetno spontan in nepredvidljivih potez. Izjemna kilometrina, nenehno igranje, te izdela v tako močno figuro, da si si primoran postavljati nenehne nove in nove artistične izzive. Free Form Funky Freqs so pojem takšne potešitve neskončnega raziskovalnega duha glasbene svobodomiselnosti, ki jo pooseblja trojka in jo kot tak, bliskovito žene naprej.
Ura je malo preko desete zvečer, ko se klubski zidovi tla in strop prvikrat zatresejo v globoko voluminozno podanih tonih funk ritma. Takoj v začetku je bil Takumin bas preglasen, a je ton mojster hitro uravnal zvočne karakteristike na pravo razmerje, ki je nadgradilo atmosferično podobo čvrstega klubskega sožitje na relaciji skupina – publika, tega večera.
Obiskovalcev se ni trlo, obenem pa je število slabih 100 glav prisotnih dokazalo z obiskom, da ni malo pravovernih zanesenjakov, ki iščejo zfravi stik z eklektično »utrgano« glasbeno filozofijo tudi avantgardno če želite, skratka tisto nekaj v glasbi, ki odkriva uhljem množic mnogokrat zastrte dimenzije. To je tisti značaj proste glasbene informacije univerzuma, ki jo mali človeček v poplavi vsega danes vse težje razbere in najde, če sploh.
Vernon Reid, Jamaaladeen Takuma in Grant Calvin Weston so v življenjski formi in to so hipoma razkazali v Channel Zeru tega večera. V uri in petdeset minut so odigrali pravzaprav celoten album »Urban Mithology« in dodali v minutažo nekaj svojih najljubših točk, ki skrbijo za to, da so koncertne izkušnje tako za glasbenike, še posebej pa za obiskovalce, vselej enkratna in nepozabna avantura polnokrven privlačnosti, kot to velja za ljubezen na prvi pogled.
Čudežev v smislu da se snežna kepa v krušni peči picopeka ne bi stopila, seveda ni. F.F.F.F. vsekakor niso od boga poslani, da bi hodili po vodi, pa vendar. Mnogokrat se pripeti med samimi koncertom, da se trio, ki igra pravzaprav na pol v miže, kar drži zlasti za Takumo, ta se skorajda enkrat ni obrnil s pogledom v Reida ali Westona, da se povsem spontano odsuče na nek novi neraziskan poligon prostega jazziranja, kjer se nekaj hipov tipljejo med seboj, potem pa odsučejo dalje v nov motiv, ki se bo že na drugem koncertu odrazil v povsem drugačni luči, ali pa se sploh ne bo in bo na njegovi poziciji stal nek povsem drugačen vodilni motiv, ki bo defniral novo vzdušje in novo pozicijo. Prav to je tista posebnost, ki dela to formacijo tako privlačno in unikatno. Možje se zaznavajo kot v transu, med njimi vladajo močne kemične vezi in perfektno sporazumevanje, ki mu ne najdeš vzporednic, ali pa zelo težko.
Za razliko od izkušnje v Veldnu iz leta 2007, so se fantje v letih ki so sledila le nekoliko prilagodili ušesom množic. Tako so delno razjahali iz mnogokrat težje osvojljivih, celo progresivno kompleksno zasoljenih form in le te razbremenili z vrsto melodičnih linij, kjer je Vernon zajel preprost metalsko vodeni, a s polno zvočno kontrolo ukročeni riff, ki je dal Jamaaladeenu Takumi prosto pot, da zapolni sproščeni prostor z vražjim funk grooveom, besnilom solističnih ekspanzij, ob katerih izvedbi je sprožil kar nekaj neartikuliranih krikov, tako močno se je vživel v svojo vlogo. Prav ti trenutki, kjer je značaj funk impresije prihajal izdatno na površje, je povsem očaral publiko, ki se je prosto zibala skozi koncert pred odrom. Moč fuzije funka, prostih form jazza, z dotikom naostrenega metal riffa, kar prinaša Vernon od Living Colour! To je to in Vernonov Messa Boogie je znova pel, kot slavček. Blažje pritajeno, kot to velja za Living Colour.
Koncert Free Form Funky Freqs je glasbena hipnoza brez primere. Zadnji koncert evropskega dela nove turneje skupine je v svoji intenzivnosti spravil klub do bučnih ovacij, ki niso in niso popustile, vendar pa se zasedba ni vrnila, da bi izvedla še drugi dodatek. Hecno je to, da se člani Living Colour kadar niso Living Colour vseskozi potikajo po odrih Evrope. Ni jih namreč težko srečati na relaciji Avstrija-Slovenija, ko nastopajo pod okriljem različnih projektov. Tako nastopa vsega tri dni po tem nastopu Funk From Freqs v Ljubljani, Vernonov Living Colour kolega Doug Wimbish v klub Bluesiana v Vrbi na Koroškem, s povsem novo eksperimentalno glasbeno formacijo imenovano The Help!, RockLine pa se vam bo tudi od tam oglasil z novo izčrpno reportažo, ko bo preveril v kakšni trenutni formi se nahaja tudi basist Living Colour.
Galerija slik
