Avtor: Urban Bolta
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Zenith Halle / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 10.12.2010
Število obiskovalcev: 5
Cena karte: 40,00€
December v Nemčiji že tradicionalno zaznamuje Motörhead turneja. Leto za letom. Vsako drugo poletno obdobje staroste angleškega heavy metala nastopijo še na festivalskih odrih, tako da so za vsakega pravovernega rockerskega Nemca Motörhead ekskurzije nekaj čisto vsakodnevnega. A se jih ne naveličajo. Nemci so še enkrat več dokazali svojo privrženost tradiciolanejšim oblikam rockerske godbe, ko so do zadnjega kotička napolnili munchensko Zenith halo, sicer razmeroma veliko dvorano, ki se nahaja v industrijski coni na severu bavarske prestolnice.
Iz Slovenije se do Zenith hale vije dolga pot. Še posebej, če ignoriraš razne danes zelo popularne navigacijske naprave in se zanašaš le na lasten instinkt in pretekle spomine obiskov dotične dvorane. Stvar se še bolj zakomplicira, ko ugotoviš, da je izvoz München-sever, ki te pripelje takorekoč direktno pred Zenith halo, zaprt, piko na i pa doda pravkaršnje končanje nogometne tekme domačega Bayerna v nemški ligi ravno v neposredni bližini tvojega cilja, zaradi česar desettisoče ljudi v istem momentu blokira ceste, po katerih se voziš in oprezaš za iskano lokacijo. Ker se ves čas dogodki enostavno ne morejo razvijati tebi v breme, sva z Alešem premagala vse opisane težave in malo pred osmo uro zvečer v sibirskih razmerah v kratke majice odeta vstopila v dolgoiskano dvorano, kjer se je dogajanje ta čas že dodobra razvnelo.
Po odru se je že podila heavy metal kraljica Doro Pesch, kar je pomenilo, da sva zamudila nastop švedskih stoner metalcev Grand Magus – a nič ne de, popravni izpit se obeta aprila, ko bodo Švedi z Grave Diggerji nastopili na Metelkovi v Ljubljani. Prekaljena Doro je v slabe pol ure nastopa, kolikor sva ga z Alešem ujela, pokazala, da je vešča vseh odrskih trikov in zadosti izkušena, da zna ljudem ustreči. Repertuar je bil globoko zaznamovan z Warlock priredbami, za piko na i pa je dodala še Judas Priest klasiko Breaking The Law. Najbolj sentimantalen trenutek je prinesla skladba Für Immer, pri kateri je kitarist Luca Princiotta sedel za klaviature in po predhodnih heavy metal rušilcih poskrbel še za nežnejše melodije. Doro je z naučenimi gibi ves čas spodbujala občinstvo, čeprav ji ni uspelo zatreti mojega občutka, da je njen odrski nastop privlečen za lase in pravzaprav zgolj mešanica Diovih potez z Manowar nastopaštvom. S klasiko All We Are je heavy metal kraljica naposled rutinsko zaključila svoj standardno izveden nastop brez presežkov in solidno opravila z vlogo ogrevača pred velikimi Motörhead.
Po mučnem čakanju (ki se seveda ne more primerjati z dveurnim trpljenjem na Motörheadih v Padovi lansko leto) so se po odru razporedili Lemmy Kilmister (vokal, bas kitara), levo od njega Phil Campbell (kitara), zadaj na bobnih pa Mikkey Dee. Lemmy stopi do mikrofona in izreče znamenite besede: “Mi smo Motörhead. Igramo rock’n’roll”, ki že vrsto let odpirajo njhove koncerte. Sploh še gre tradicionalneje? Ob poplavi bandov, ki v intro vlagajo gromozanski trud, celo gore denarja, železni kancler Lemmy vztraja pri preprostem, razpoznavnem geslu, ki mu sledi šus naravnost v čelo. Tokrat mu je za popolno izvdbo intra manjkala zgolj cigareta med ustnicama.
Koncert je otvorila desetletje stara poskočnica We Are Motörhead, kar se ni zgodilo že vse od turneje “Hammered” leta 2002. Samo dve minutni šus je nadaljevala prastara Stay Clean, pravo zdravilo za tiste gurmane, ki priznavajo ustvarjalnost Motörheadov samo do obdobja sredine osemdesetih. Skladba Get Back In Line iz čisto svežega albuma “The Wörld is Yours” je bila dobrodošla sprememba v njhovem počasi se menjajočem repertuarju, vsebuje pa vse tipične elemente britanskih godcev, od Lemmyjevega navitega basa in prepoznavnih vokalnih linij, preko Campbellove punkerske kitare do pošastnega Deevega udrihanja po bobnih.
Tekom nastopa se je temperatura v dvorani bližala vrelišču. Svoje sta razumljivo dodajala Lemmy in Phil, ki sta z nešteto pogledi proti tonskim tehnikom in dvignjenemi palci dala narekovati, da je jakost zvoka iz monitorjev in zvočnikov strmo naraščala, kar zna biti kar huda preizkušnja za bobniče slehrnega obiskovalca. Motörhead zgornje meje pač ne poznajo. Ob opazovanju koncerta iz neposredne bližine, torej iz prvih vrst, je moč opaziti mnogo zanimivih podrobnosti o sami komunikaciji med bandom, ki očesu na sredini dvorane zagotovo niso vidni. Nekajkrat je samo ujetje z očmi med trojico bilo že dovolj, da so se sporazumeli, za koliko taktov podaljšati pesem ali denimo koliko udarcev po snare bobnu je še potrebnih do zaključka pesmi. Tudi podalšanje zaključne pesmi Overkill je bilo popolnoma spontano, Lemmyjev pogled proti Philu in začeta prepoznavna bas linija sta bila dovolj, da je pesem prerasla v svoj še tretji stadij.
K redno igranim klasikam Metropolis , I Got Mine, čistokrvnemu rock’n’roll rušilcu Going To Brazil, Ace Of Spades in novejšim vedno prisotnim skladbam One Night Stand ali Rock Out so za zanimivejši del set liste poskrbeli The Chase Is Better Than The Catch (“Ace Of Spades, 1980) in najnovejši, že omenjena Get Back in Line ter I Know How To Die. Napram prejšnjim turnejam sta tokrat kratko potegnila komada Whorehouse Blues in Iron Fist. Zvesta Motörhead publike je dihala s skupino in ji sledila na vsakem koraku, celo pri prepevanju uradno še neizdanih štiklcev.
Lemmy je še enkrat več dokazal, da je karizmatična ikona brez primere. Bolj pristno od njega ne gre. Dirjajoč v hurnskem tempu s poveznjenim klobukom čez glavo in še vedno dobro služečim prepoznavnim vokalnim brbotanjem je dobra ura in pol minila kot hip. V senci Lemmyjeve osebnosti je, kar me je osebno presenetilo, publika spregledala kitarista Phila Campbella, katerega dva ali trije nagovori med komadi so naleteli na gluha ušesa in niso doživeli želenega “feedbacka”. Vse svoje vrline je tudi tokrat na pladenj položil Mikkey Dee – skrit za mogočno bobnarsko baterijo je z živalsko hitrostjo diktiral tempo, občinstvu pa se prikazal šele pri priklonu na koncu koncerta – do takrat smo videli zgolj njegovo galopirajoče čupo iznad činel. Nova ekskurzija na Bavarsko je bila vredno popotovanje, saj so prigarane kapljice znoja na odru dokazale, da so koncerti v Nemčiji več kot zgolj gola rutina. Zvesto nemško občinstvo je tako še enkrat več dobilo lekcijo surovo navitega rock’n’rolla, po katerem se nam bo čez leta še zelo kolcalo. Prav zato je vsako novo srečanje z Motörheadi kot prvo!
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
GRAND MAGUS: 1.Kingslay 2.Like The Oar Strikes The Water 3.Hammer Of The North 4.Ravens Guide Our Way 5.I, The Jury 6.Iron Will DORO: 1.Earthshaker 2.I Rule the Ruins 3.Running From the Devil 4.Burning the Witches 5.Metal Racer 6.Wacken Hymne (We are the Metalheads) 7.Für immer 8.Breaking the Law 9.All We Are MOTORHEAD: 1.We Are Motörhead 2.Stay Clean 3.Get Back In Line 4.Metropolis 5.Over the Top 6.One Night Stand 7.Rock Out 8.Solo kitara 9.The Thousand Names Of God 10.I Got Mine 11.I Know How To Die 12.The Chase Is Better Than the Catch 13.In the Name of Tragedy (plus solo bobni) 14.Just ‘Cos You Got the Power 15.Going To Brazil 16.Killed By Death 17.Ace Of Spades —dodatek— 18.Born To Raise Hell 19.Overkill
Galerija slik
