Nova Rock Festival 2007 – 1.dan

(uvodno besedilo: Sandi Sadar)

 

Festivalska mrzlica, kateri smo priča to poletje, je dodobra načela tudi naš imunski sistem, tako smo že junija podlegli prvemu valu precej odmevnih in obetavnih napovedi, ki so zlomile občutek upora ter usmerile korak dvočlanske ekipe RockLinea prek meje v Avstrijo. Razlog za to je bil precej preprost – na ravnicah Panonske nižine, v neposredni bližini madžarske meje, dve uri vožnje z Dunaja, leži idilična vasica Nickelsdorf, kjer se čez leto dogaja bore malo stvari, enkrat na leto pa kraj okupirajo trume glasbe, piva in zabave željnih mladcev in mladenk. Tudi letos je namreč svoja festivalska vrata odprl eden največjih koncertnih dogodkov na avstrijski strani meje: Trije dnevi, več kot štirideset bandov na dveh odrih, pripekajoče sonce, veliko potetovirane kože, odlična organizacija ter kamp, ki se je kmalu prelevil v smetišče so zaznamovali letošnji Nova Rock festival, ki je potekal med 15. ter 17. junijem, v Nickelsdorfu blizu madžarske meje.

Obetalo se je, da bo Nova Rock 2007 popolnoma razprodan. Temperaturo sonca, kvaliteto piva ter kondicijsko pripravljenost tako nastopajočih kakor tudi trum častilcev rocka smo bili odločni preveriti tudi mi.

Festival je bil letos – po tretji ponovitvi – prvič popolnoma razprodan, saj so nanj vabila velika glasbena imena kot so Pearl Jam, Linkin Park, Smashing Pumpkins, Marilyn Manson, The Killers, Slayer, …

 

Da obiskovalcem med čakanjem na koncerte ni bilo dolgčas so poskrbeli razni party šotori, dva bungeeja, fire fox, stojnice z nakitom, oblačili,…Skratka idej za zapravljanje denarja je bilo več kot dovolj.

Po precej kratki noči brez spanca je četrtkovo jutro končno le napočilo. Še zadnje priprave ter odhod v ljubljanski Tivoli, kjer je v senci hrastov stal že avtobus Koncertov.net. Po deseti uri so se vrata avtobusa le zaprla in kakih 28 zanesenjakov iz Slovenije je odrinilo na avstrijske planjave braniti barve naše trobojnice. Po šestih urah vožnje, prežetih z gostim občutjem pričakovanja, znoja ter neznosne vročine smo bili vse bližje kraju naše tridnevne katarze. In z vsakim kilometrom so rasla tudi pričakovanja, da bomo videli ikone, ki krasijo marsikateri poster na stenah v samotnih kotičkih naših osebnih univerzumov ter slišali zvoke, zaradi katerih bijejo naša srca krepkeje in se v naša življenja zlivajo slapovi multiplih smislov. Ob šestih zvečer se je avtobus ustavil. Vsi delirični od dolge poti ter otovorjeni kot tibetanski šerpe smo krenili proti vhodu v kamp ter se zlili z nepreglednimi množicami tisočglave festivalske gmote. Mnogi so svojo bitko z množico pričeli že pred vhodom. Predno so lahko vstopili v raj so živce izgubljali v peklenski bitki za parkirna mesta, po skoraj zglednem stanju v vrsti za karte ter vstop (mimogrede: odveč bi bilo omeniti, da so bile vrste takšne, kot bi delili kruh v Rusiji v času najhujše lakote in recesije …) pa je sledil boj za prosta mesta za postavitev mobilnega domovanja, v katerih smo nameravali ostati te tri dni. Ne boj – mesarsko klanje z vsemi, ki so si proste zaplate med stranišči in stranskimi ograjami ter peš potmi prilaščali ne samo zase temveč jih rezervirali tudi za svoje še ne prispele prijatelje. Navsezadnje nam je le uspelo- šotore smo le postavili, a zaman upali na spanec, saj je prvi dan namenjen predvsem aklimatizaciji ter merjenju korakov med enim in drugim prizoriščem, navezovanju stikov ter preverjanju maliganske odpornosti. Marsikateri organizem je shiral že prvi dan, nekje proti jutru pa so med nepreglednimi štukaturami raznobarvnih šotorov glasovi evropskega Babilona za kratek čas le potihnili.

1. DAN – Veliki petek, 15.06.2007:
Po jutru se dan pozna. Sonce je pričelo pripekati že zelo zgodaj in trume majic z raznobarvnimi motivi in napisi so se začele, po ekstremni noči huronskega popivanja, le valiti proti opornim točkam civilizacije: stranišča so bila pod obsednim stanjem, le lučaj od našega glavnega štaba pa so fantje pod piratsko zastavo St. Pauli, ki so si očitno preveč k srcu vzeli kosanje z ameriškim filmom Jackass, ugotovili, da se da stranišča uporabiti še za kaj več kot le jutranjo sekrecijo. Po akrobatskih skokih na streho so pod valom vandalizma popustila prva vrata, nato so jih postavili iz vertikale v horizontalno lego, tako se je obetal nepozaben začetek festivala. Drugi smo raje krenili proti vhodom na prizorišče ter prehiteli par deset tisoč duš, ki so v senci čakali le na glavne atrakcije.

Dogajanje je bilo razdeljeno na dva odra- na glavnega modrega ter na manjšega, rdečega. Vrata so se odprla ob pol dvanajstih. Razvrat se je končno le lahko začel. Prvi dan ali Veliki Petek so zaznamovali The Smashing Pumpkins na modrem ter emo rockerji Billy Talent na rdečem odru.

RED STAGE:

besedilo za Red Stage: Sandi Sadar

 

Uro po odprtju vrat se dogajanje začne ravno na odru z meni najljubšim barvnim odtenkom. Koncertno dogajanje na letošnjem Nova Rocku so pričeli ameriški mladi upi, a obenem tudi precej neznani in anonimni In this Moment, ki so prišli na festival oboroženi z dobro mero samozavesti ter s prihajajočim albumom Beautiful Tragedy. Kvintet iz Los Angelesa, je nedvomno en tistih bendov, o katerih bo v prihodnosti še slišati, saj so na svoji poti prestrezanja zvezdnega prahu uspeli v parih letih izgraditi močno kohezivno celoto lastnega samosvojega metalcoreovskega izraza, ki zmore združiti pod isto streho fane skupin kot so AFI, My Chemical Romance, Sworn Enemy, 36 Crazy Fists in še katerih. Kar jih loči od kopice med seboj še preveč podobnih glasbenih klonov je dejstvo, da tlako za mikrofonom več kot vestno opravlja karizmatična tetovirana pevka, ki sliši na ime Maria Brink. Po precej nemem prihodu na oder so bila usta skeptikov, ki so prišli bolj ali manj pasti radovednost ter se le pasivno udeležiti krstnega nastopa na evropskih odrih, kmalu zaprta. Dvajset minutni repertoar je bil prežet z adrenalinom ter seksi kombinacijo grlenih vokalov, pošastnega dretja ter zelo uigranih kitar. Chris Howorth in Blake Bunzel sta po eksplozivnem začetku pesmi ‘Next Live’ zelo lepo parirala bobnarskemu seciranju ritma, ki Jeffa Fabba. Maria že po prvi kitici pokaže temperament ter med grlenimi kiticami pričara melodično lepoto refrenske melodike, ki poteši fane skupine In Flames. Solaža je bila malo manj razločna, a so harmonični vstavki prava paša za ušesa. Metalcoreovski break beat ter eksplozivni prehodi so resnično pravi izziv. Sonce v zenitu. Energičnost stopnjevana do stopnje popolnega razpada organskega sistema. Prvi premiki množice ter posamezne dvignjene roke v drži “horns up”. Led je bil prebit z odliko. Kratek pogled na papirje ter nadaljevanje v maniri popolnega kljubovanja statičnosti z novim izlivom brutalnosti, srčnosti in jeze- ‘Ashes’ morebiti ni ravno prvi singel s plošče, a je zelo speven in za “čupanje” primeren gig-mover. Mariji na trenutke zmanjka vokala, a ji ob častivrednem kosanju z vročino ter tremo tega nikakor ne gre zameriti. ‘Daddy’s Little Angel’ je sicer stereotipsko nadaljevanje rdeče niti popolnega uničenja glasilk, a so In this Moment kompaktni in dinamični ter uspešno prispejo tudi do bolj umirjenega dela seta- prvi hit s plošče je nedvomno tandem skladb ‘Beautiful Tragedy’ ter maidnovsko poskočnega ‘Prayers’, na katerem melodija prevlada nad enolično grlenostjo. Briljantna predstava ter upravičeno požet aplavz ter vzkliki navdušenja! Obljuba, da se bodo še vrnili in odhod z odra.

IN THIS MOMENT setlista:
1. Next Live
2. Ashes
3. Daddy’s Little Angel
4. Beautiful Tragedy
5. Prayers

Ob 13:15 na oder stopijo Hardcore Superstar, ki smo jih na naših odrih trpeli že na lanskoletnem Metal Campu. Istoimenski album je žel hvale ter precej prizanesljive kritike med kritiki in fani, a ker mi je retro zvok nekoliko prevelik zalogaj za opoldansko pripeko, naperim korak malce proč. Deloma zaradi precej enoličnega seta, deloma zaradi precej dolgočasnega komuniciranja s publiko, deloma pa tudi zato, ker je bil nivo dehidracije že zelo blizu kritični masi.

Po polurnem eksibicionizmu pred večtisočglavo množico stopijo še Boss Hoss, katerih moto je lahko preprosto le “Whiskey and amps”. Že tri leta je tega, ko so svoja žezla staknili berlinski mestni kavboji Boss, Hoss, Russ, Guss, Frank, Hank in Ernesto ter postregli s prvo dozo trashcountry punkrocka. Predlani so izdali prvi album Internashville Urban Hymns, le leto zatem pa so postregli že z drugo ploščo Rodeo Radio. Svoj odmerek redneck melodij so tako strnili tudi v dobrih 25 minut dolg nastop, na katerem so pred domala domačo publiko oddrgnili pesmi ‘Hey Ya!’ , ‘I Say A Little Prayer/You’ll Never Walk Alone’, ‘Ring Ring Ring’, ‘Everything Counts / Truck´n´Roll Rules’ in druge Slovencem neznane “hite”. Vseeno pa je bil odziv pri naših sosedih precej buren in navdihujoč, saj je za dobro zabavo, če je človek seveda iz pravega testa, potrebno resnično zelo malo …

Komaj se je polegel prah v prvih vrstah, se je nad oder dvignila zastava, ki je obetala en prvih vrhuncev prvega festivalskega dne. Ura je 15:20. Ne, ni čas za zdravila. Čas je za Mastodon! Atlantski četverec glasbenih posebnežev, modernih gurujev eksperimentalnega metala združuje gene legendarne zasedbe Today Is The Day (kitarist Bill Kelliher ter bobnar Bränn Dailor sta prav tako brusila svoje briljantne ideje v skupini Lethargy), basista in vokalista Troya Sandersa ter pevca in kitarista Brenta Hindsa. Kvartet pa ni ostal pri preverjeni recepturi zasedb kot so Today Is The Day, Dillinger Escape Plan ali pa pri kateri malo bolj spevni različici ekstremnega tehnicizma metalske avantgarde ter death metala, temveč so ubrali povsem sebi lastno pot vzpona na vrhove glasbenega Olimpa. Po Lifesbloodu ter fascinantnem Remissionu so vzeli v roke Melvilla ter ep o boju človeka s sabo ter naravo prelili v epsko ploščo Leviathan. Za marsikoga bi se zgodba konceptualizacije končala. Mastodon so se odločili povzpeti še višje- na goro spoznanja ter na sam vrh fiktivnega preboja homo sapiensa v sfere astralnosti- na Blood Mountain. Da bi povzdignili človeka iz profanosti na nivo nečesar bolj sakralnega. S pomočjo besedil pričarajo epske bitke, vzpone, padce … V redu prevlada kaos, da bi se iz kaosa rodil nov red. Intro s semplanimi fanfarami naznani prihod ter začetek obsednega stanja. Glasni pozdrav množice in že začnemo popotovanje po Leviathanu- ‘Iron Tusk’. Nizkofrekvenčni orgazem polnega in masivnega basa. Zid težkih in mastnih kitarskih distorzij. Ritmična lahkotnost Dailorovega mletja lobanjskih kosti s preciznimi bobni. Takoj zatem pa vrnitev za par let nazaj. Na ploščo Remission. ‘March Of The Fire Ants’. “As passion encircles the daily storm / The heart bleeds and droughts do not …”. Teksture minimalističnih vokalov so tu odmerjene domala v kapljicah haiku poezije. In riff je vodilo gibanja. Četverec na odru pa božje nihalo, ki peni obzorja ter jih odeva v škrlat. Vzhičeni odzivi množice ne pretrgajo niti dogajanja. Mastodon nadaljujejo svoj obred z vzponom na Blood Mountain- ‘Circle Of Cysquatch’. Let nad podobami iz sanj. Gonja za hrepenenjem. Vstop v neskončne labirinte. Psihodelični moment ritmike ter občutje popolne uravnoteženosti temačnosti ter luči je pri Mastodon kot igra senc. Troy je orakelj. Poslušalci so lahko kot goba, ki vpija spoznanja. Vseeno pa sem dobil občutek, da je večina iskala zabavo. Mastodon so po tej plati slaba izbira za profano zabijanje prostega časa. Mastodon so filozofsko odmaknjeni. In temu sledi en močnejših argumentov iz melvillovskega Leviathana. ‘Aqua Dementia’ vodi v globine pozabe ter ponovnega rekonceptualiziranja vsegar, kar ste dojemali do sedaj. Zato, da bi se lahko utrgali svoji tuzemski ozkosti ter iz sebe osvobodili v vas bdečo prvinsko zver. Po skoraj punkovsko obarvanem ‘Wolf is Loose’ pride ‘Crystal Skull’. V plemensko pritrkavanje bobnov vpletena eksplozija čustev in energičnosti, v mreže rahlega pesimizma pa se ujame znova zrnce Melvillovega tragičnega lika kapitana, ki je celo svoje življenje posvetil maščevanju ter končnemu obračunu- ‘I Am Ahab’ se prefinjeno dopolni s komadom ‘Colony Of Birchmen’. “Run With Death / Gone Away / My Heart’s Gone Away / Taking Everything / My Heart’s Gone Away” Melodični del petja izzveni nekoliko okostenelo ter utrujeno. Pripeka ubija koncentracijo. Vseeno superiorno nadvladajo ‘Megalodona’ ter set sklenejo z energično različico pesmi ‘Blood & Thunder’, se zahvalijo publiki ter zapustijo oder. Pred odrom ostanejo le fragmenti popolnega navdušenja, dolgi obrazi nerazsvetljenih razočarancev, ki so čakali glasbeno ujčkanje z uspavankami v stilu Edguya ter hlapi alkoholne opitosti ter grožnja vročinskega udara. Mastodon so poželi nedvomno vse moje simpatije. Ali pa vsaj večino, saj sem jih nekaj hranil še za veliki finale prvega večera na Nova Rocku.

MASTODON setlista:
1. Iron Tusk
2. March Of The Fire Ants
3. Circle Of Cysquatch
4. Aqua Dementia
5. Sleeping Giant
6. The Wolf Is Loose
7. Crystal Skull
8. I Am Ahab
9. Colony Of Birchmen
10. Megalodon
11. Blood And Thunder

Nekoliko nepovezana in čudna je bila odločitev za naslednjega nastopajočega na rdečem odru, pa čeprav so Reel Big Fish s svojo različico ska ritmov ter rudimentiranega reggeaea poželi kar precej simpatij med poslušalci. Kako tudi ne, saj so na svojem ugledu aktivnega ter zelo zagrizenega koncertnega benda delali postopoma- tudi s koncertnimi turnejami z legendarnimi ameriškimi rockerji Kiss, The Cure ter Blues Brothers. Vseeno bi si drznil komentirati: po dozi ekstremnega metala so bili bolj hladen tuš kot stimulacija za intenzivnejše poslušanje. Napočil je čas za kosilo (na festivalih v Avstriji vam sicer priporočam nudelce na Asian Grill štandih, a ne pretiravajte s pikantno polivko (preverjeno na lastni koži …)) ter pivo (po oderuški ceni 4€). Malo se podkrepimo ter že krenemo nazaj k odrom- pasti radovednost.

Malo čez šesto uro zvečer so oder okupirali nekdanji ljubljenčki MTV-ja, ameriški Papa Roach. Po tem, ko je plošča Infest polnila proste minute na naših malih ekranih, sosedi pa so se mi želeli prikupiti s tem, da so oni tudi metalci, saj znajo besedilo mega uspešnice ‘Last Resort’ jih je kar naenkrat “uzela magla”. Prepričan domala v to, da so šli že zdavnaj po gobe, sem jih skoraj povsem izbrisal iz svoje spominske kapacitete. Kako tudi ne, saj je od zadnjega medijskega pojavljanja minilo domala sedem let. Fantje pa so ostali aktivni ter ustvarjali dalje. Pevec skupine, takrat še precej manj tetoviran ter precej bolj mladosten Jacoby Shaddix, je poskrbel za pravo mero visokooktanskega punkrock – hardcoreovskega performansa, tokratnji namen skupine pa ni bil le obujanje spominov na polpreteklost temveč so postregli tudi s svežimi pesmimi (zadnja plošča je bila The Paramour Sessions, do sedaj pa imajo izdanih kar devet albumov (prvi štirje- Potatoes for Christmas (1995), Caca Bonita (1997), Old Friends From Young Years (1998) in 5 Tracks Deep – so bili izdani v samozaložbi, nakar jim je le uspelo podpisati pogodbo z veliko založbo (Warner Bros). Let ‘Em Know (2000) je bil plod kratkotrajnega sodelovanja, nakar odrinejo na založbo Dreaworks Records, za katero posnamejo dve precej uspešni plošči- trikrat platinasto mega usoešnico ter MTV-jevski blockbuster Infest (2002), za katerim le dve leti kasneje sledi lovehatetragedy (2004), nato pa novice enostavno poniknejo. Papa Roach pristanejo nazadnje na založbi Geffen Records, za katero leta 2004 posnamejo precej spregledano ploščo Getting Away With Murder, nič bolje pa se ni odrezala niti zadnja plošča, katero so objavili lani. Vseeno je bil festivalski nastop nad vsemi pričakovanji, energično predstavo pa so začeli s skladbo z zadnjega albuma, s ‘…To Be Loved’, ki ne zveni več tako eksplicitno nu metalsko, kot so zveneli zgodnejši izdelki. Rap metal je zamenjal post-grunge. Vseeno se nisem mogel otresti občutka, da so Papa Roach klišejski in da je vera v to, kar pojejo, že zdavnaj umrlo. ‘Getting Away With Murder’ je plitev in anemično prozoren. Prozaičen. Jacoby Shaddix ga sicer zgledno odpoje, a izgleda, kot bi ga pel z denarnico in ne srcem. Publika je bila do Ščurkov prizanesljiva, vali entuziazma pa so se sproščali proti koncu, ko so posegli po salvah na pol zbledelih hitov s plošče Infest. Stopnjo epske himničnosti pa je dosegel sam zaključek, ko po ‘Last Resortu’ ne preostane nič drugega kot odhod ter prepustitev odra naslednjim.

PAPA ROACH setlista:
1. …To Be Loved
2. Getting Away With Murder
3. Alive (N’ Out Of Control)
4. Not Listening
5. She Loves Me Not
6. Time Is Running Out
7. Forever
8. Dead Cell
9. Broken Home
10. Scars
11. Reckless
12. Between Angels And Insects
13. Last Resort

Po Nu-metalskem (če vam je ljubše: post-grungerskemu) polnjenju ušes pa je prišel čas, da na oder stopijo možje v črnem, ki so si letos zaslužili nedvomno precejšnji delež medijske pozornosti. Če je Rob Flynn na parih ploščah kar pošteno brcnil v temo, potem mu gre po zadnji mojstrovini, po besedah nekaterih kritikih kar dostojnem nasledniku izročila Metallicinega Master Of Puppetsa, po albumu The Blackening, marsikaj od zagrešenega pozabiti. Machine Head so se vrnili na pota uspeha ter večje smiselnosti in kompozicijske povezanosti. Vseeno pa ostaja, po mojem skromnem mnenju, prvo mesto na lestvici najbolj priljubljenih MH albumov prvenec, plošča Burn My Eyes. Pravzaprav je bil celoten set namenjen le odmerjanju ogromne doze thrasherske in groove godbe, s katero bi kar cimprej zapadli v stanje zmehcanosti ter bi pozabili na to, da je nu-metalski praznosti in klišeizacijski skušnjavi zapadel tudi prvi mož oaklandske naveze. ‘Clenching the Fists Of Dissent’, s katerim so začeli festivalski nastop, je bil dober pokazatelj dobre kondicije ter predvsem pripravljenosti ponuditi veliko več kot tono nakladanja. Spremenjen koncept ali bolje- vrnitev k koreninam- je premaknil horde metalcev, da so bili pripravljeni oblegati Red Stage že prvi dan. Stage diving je bil strogo prepovedan, zato pa se je že pri pesmi ‘Asethetics Of Hate’ razplamtel v prvih vrstah pravi boj za preživetje ter euforično sledenje napotkom masterminda Roba Flynna, da je čas za kaos in nekoliko živahnejši mosh pit. Vsekakor je bil to en vrhuncev prvega dne.

MACHINE HEAD setlista:
1. Clenching The Fists Of Dissent
2. Imperium
3. Aesthetics Of Hate
4. Old
5. Halo
6. Take My Scars
7. Descend The Shades Of Night
8. Davidian

Za njimi so na oder prikorakali pompozni In Extremo, ker pa so moja ušesa, še bolj pa moje srce, hrepeneli po nečem bolj ’90-s’, sem zapustil trume prepotenih Avstrijcev, Nemcev, Švedov, Fincev ter vseh ostalih pan-Evropejcev ter jih prepustil milosti in nemilosti tudi zadnjih headlinerjev na malem odru- emo ljubljenčkov Billy Talent, ki so prišli prodati še malo Billy Talent I in II albumov … (pa brez zamere: Smashing Pumpkins so bili enostavno večja skušnjava za preživljanje zadnjih uric petkovega večera …).

Sočasno s koncerti na rdečem odru, so seveda potekali še koncerti na modrem odru. 500 m neprestanega sprehajanja od enega odra do drugega žal ob tej vročini ni prišlo v poštev, zato se je bilo treba prilagoditi in marsikateri željeni koncert tudi izpustiti.

 

Zgodnje festivalske ure so bile kot ponavadi namenjene predvsem še nepoznanim oziroma manj znanim izvajalcem. Kar nedvomno prav pride več alimanj vsem,ki so od večera poprej še ležerno poležavali v svojih šotorih ali pa se borili za tuš kabine.

 

besedilo za Smashing Pumpkins: Sandi Sadar

ostalo besedilo za Blue Stage: Živa Vivana Doria

 

Medtem, ko so se koncerti na rdečem odru začeli s precej tršimi zvoki, so glavni oziroma modri oder v petek ob 13:00 odprli američani Under The Influence of Giants, ki so s svojim indie rockom, poskušali prepričati tiste najbolj zagrete festivalske navdušence, ki so že ob 13:00 viseli na ograji v prvi vrsti, in verjetno tam obviseli tudi do konca dneva. Še en band, ki se morda izgubi v poplavi današnjih takoimenovanih indie bandov, pa v svoje pesmi vnaša še kanček r&bja. Po videzu sodeč, močno pod vplivom mode 60ih oziroma Beatlesov, so bili kar prijetni za začetek festivalskega dogajanja. 

JOHNOSSI: 13.45 – 14.15

Zgodnje festivalske ure so navadno namenjene še nepoznanim oziroma manj znanim izvajalcem in naslednje smo lahko prisluhnili zanimivi dvojici, ki prihaja iz Švedske.
John Engelbert na kitari ter Ossi Bonde na bobnih sestavljata cel band. Kar nas rahlo spomni na White Stripes, a Johnossi ustvarjata predvsem akustičen pop rock. Kljub vročini se je prostor po odrom počasi polnil, saj je občinstvo pritegnila njuna zanimiva pojava.

FOTOS: 14.40 – 15.15
 V Avstriji očitno že preverjen nemški band Fotos, je požel veliko navdušenje med avstrijsko publiko. Čemur so verjetno botrovala predvsem tudi njihova besedila v nemščini.
Malo me je presenetila njihova glasba, saj navadno iz Nemčije ni ravno veliko izvajalcev novodobne rock glasbe, kot jih prihaja iz držav V. Britanije, Švedske, Finske,…
Kljub temu pa se vidi da so Avstrijci povsem naklonjeni bandom, ki pojejo v njihovem maternem jeziku, saj so veselo prepevali z njimi.

I AM X: 15.45 – 16.35
Chris Corner, ki ustvarja pod imenom I AM X je britanska pop zvezda elektronske glasbe. Skrbno naličen in urejen mladenič je poskrbel za brezhiben nastop, ki je spravil na noge razgreto množico, ki se je že nagnetla pod odrom. Corner je to poletje posvetil promociji albuma The Alternative na poletnih festivalih. Kljub temu morda gledano stilsko iz glasbenega vidika ne spada ravno na festival kot je Nova Rock.

EDITORS: 17.05 – 18:00
Sledil je eden uspešnejših evropskih indie alternativnih rock bandov Editors. Leta 2005 je navdušenje požel njihov debitantski Album The Back Room. Frontman Tom in band so poskrbeli za odličen koncert, saj niso manjkali hiti kot so Munich, Bones ter Blood, seveda pa so poskrbeli tudi za promocijo njihovega pravkar izdanega albuma An End Has A Start. Škoda, da so imeli na voljo le slabo uro.

 

EDITORS setlista:
1. An End Has A Start
2. All Sparks
3. Bones
4. Blood
5. Escape the Nest
6. Bullets
7. The Racing Rats
8. You Are Fading
9. Munich
10. Smokers Outside Hospital Doors
11. Fingers In The Factories

 

Ure so vtrajno minevale, medtem pa se je pred odrom nabiralo ljudi, ki so že nestrpno čakali headlinerje tega dne Smashing Pumpkins.

 

ME FIRST AND THE GIMME GIMMES: 18.30 – 19.35
Nihče pa ni mogel izpustiti naslednjega banda (pa če si bil na pivu ali pa v kampu). Me First And The Gimme Gimmes so enostavno povedano band za žur, ki na takem festivalu neverjetno popestri situacijo. Band je sestavljen iz članov samih znanih punk rock skupin, ki so vzele največje limonadaste pesmi zadnjih nekaj desetletij in jih več kot uspešno prelevile v ubijalsko kombinacijo punk rocka. Uspeh zagotovljen.

THE HIVES: 20.02 – 21.15
Ob osmi uri zvečer so oder zavzeli (pa če nam je bilo všeč ali pač ne) švedski rokerji The Hives. Egoistično nastrojen Howlin je vzel slavo v roke svojega banda, ter skušal prepričati publiko da so v bistvu vsi tukaj zaradi njegovega banda.

 

Njihov nastop je bil verjetno eden najbolj energičnih tega dne, Howlin je neprestano komuniciral s publiko, ta pa mu je praktično jedla iz roke. Meni osebno na trenutke morda rahlo monotona glasba a vseeno dobi posebne točke za odličen performance in komunikacijo z občinstvom.

INCUBUS:
Pravi balzam za oči in ušesa so bili po divjaških The Hives definitivno Incubus. Fantje so si na odru ustvarili prijetno klubsko atmosfero, ne ozirajoč se da gre za festival.  Verjeli ali ne fantje iz skupine Incubus so na sceni že 16 let! No, največji mainstream predor na svetovno glasbeno sceno jim je uspel leta 1999 z albumom Make Yourself, nato pa je njihova kariera samo še naraščala. Po lanskoletnem izidu albuma Light Grenades so se Incubus ponovno odpravili na turnejo. Ker sama sicer bolj slabo spremljam njihovo delovanje so me navdušili  (kot tudi večino ženskega občinstva v prvih vrstah) že s preverjenimi uspešnicami Nice To Know You, Are You In, Anna Molly, Wish You Were Here ter eno mojih najljubših skladb tega leta Love Hurts.

Skratka dovolj da sem si o njih ustvarila dobro mnenje in se bom malo bolj posvetila njihovemu delu. Seveda je fino pogledati tako čeden band, je pa treba poudaritii, da Incubus ustvarjajo kvalitetno glasbo, v kateri pa po mojem mnenju skušajo zajeti preveč različnih zvrsti glasbe. Kljub temu pa bi jih prihodnjič rajši videla na dvoranskem koncertu kot na festivalu.

 

INCUBUS setlista:

1. Privilege
2. A Kiss To Send Us Off
3. Anna Molly
4. Circles
5. Nice To Know You
6. Love Hurts
7. Here In My Room
8. Earth to Bella, Part I
9. Megalomaniac
10. Are You In?
11. Pistola
12. Rogues
13. The Warmth
14. Wish You Were Here

 

SMASHING PUMPKINS: 23.30 – 01.00

Bližal se je vrhunec dneva- ob pol dvanajstih je postalo vzdušje po koncertu ljubljenčkov deklic, ki dajejo prednost lepoti pred vsebino- skupine Incubus- polno iskric pričakovanja. Minute so tekle. Suspenz je povečeval napetost. Malenkost po pol dvanajsti uri zvečer pa je glasba iz zvočnikov potihnila. Na stranskih monitorjih se je v plamenih izpisal obet tega, zaradi česar sem cel dan pozabljal na utrujenost, lakoto in žejo. Smashing Pumpkins bodo resnično nastopili! Iz šob je na oder vdrla gosta megla in oglasil se je dolg, a za smashinge tako značilen intro. Množica je oživela in z njo vzkliki navdušenja. Med oblaki megle so na oder stopile silhuete in kmalu smo lahko prvič videli novi članici, klaviaturistko Liso Harriton, ki je bila oblečena v mlečno belo uniformo. Na levo stran odra je stopila prelestna basistka Ginger Reyes. Za veliki komplet belih bobnov ter za kopico činel sede mojster jazz-rockovske alter psihodelije- Jimmy Chamberlain, praznino po Ihovem odhodu pa zapolni nova kitarska sila, mož z rahlimi aziatskimi potezami- Jeff Schroeder. Inštrumentalij prej še neslišane pesmi požene kri še hitreje po žilah. Iz ozadja se prikrade glavni mož izbrane peterice- Billy Corgan. Do nedavno odet še v nosferatuovsko črnino ter z gladko pobrito glavo je bil prvi vtis ponovnega snidenja vsekakor pozitiven. Nosferatu je umrl- vrnil se je Gandalf Beli. Prva skladba večera je bil singel z dolgo pričakovanega albuma Zeitgeist– ‘United States’. Po ritmiki precej bolj podoben eksploziji zvoka s kakšnega komada iz plošče Mellon Collie. Zeitgeist ali duh časa. Časi, v katerih živimo zahtevajo močnejšo in glasnejšo kritiko, tako je tudi Corgan opustil medlo elektroniko ter posegel po arsenalu rockovskega železovja, topli a masivni distorziji, riffih, ki so poslani iz nebes ter po trdnejši strukturi glasbenih kompozicij. Za prebuditev spečih sentimentov zbezajo iz zakladnice starih hitov pesem ‘Tonight, Tonight’, namen pa ni bil preigravat že slišanih hitov- Smashingi so prišli predstavljat novotarije. ‘Stand Inside Your Love’ s predzadnjega albuma Machina. ‘Tarantula’ pa eksplodira precej bolj direktno. Rockovska pristnost in tandemska uigranost kitarskega dvojca Schroeder – Corgan se pastelno dopolnjuje z ritmičnimi polnili naveze Reyes – Chamberlain. Kemija aktualne zasedbe lahko nedvomno poteši še tako zahtevne kritike, saj so Smashing Pumpkins popolnoma obujeni v življenje in forma ter vsebina sta zlita v nedeljivo celoto. Pa če gre za stare, že rutinirane pesmi, kot so ‘Hummer’, ‘Zero’, ‘Bullet With Butterfly Wings’ bodisi povsem svežo ‘Orchid’ ali pa briljantno ‘7 Shades Of Black’. Vrhunec koncerta je nastopil pri zadnji pesmi Gossamer, ki so jo razvlekli na 15 minutni niz bobnarskih solaž (ki nikakor niso zvenele tako, da bi se lahko Chamberlinovega pritrkavanja željni fani tega lahko preobjedli …) ter epskimi nizi domiselnih solaž ter vokalnih skandiranj. Gre za večplastnost. Gre za megalomanskost, ki pa je še vedno glasba. Gre za ego, ki zmore obuditev tudi iz stanja popolne smrti. Šlo je bolj za kibernacijo. Smashing Pumpkins so se vrnili! Popolnoma potešen pa sem bil lahko le par trenutkov kasneje, ko je iz zvočnikov privrela fenomenalna izvedba dragulja s Siamese Dreama- ‘Cherub Rock’. Brez nepotrebne drame in z dobro mero optimizma zapustijo Smashingi festivalske okope lahko z dobro vero v to, da je recept preporoda popolna zmaga. Množici festivalskih navdušencev pa je ostalo šumenje v glavi in zaradi navala adrenalina divje razbijanje srca, pomanjkanje glasu in občutek, da bi bilo karkoli več kaplja čez rob. Prvi dan se je triumfalno sklenil v popolno celoto.

SMASHING PUMPKINS setlista:
1. United States
2. Tonight
3. Stand Inside Your Love
4. Tarantula
5. Shame
6. Hummer
7. Bullet With Butterfly Wings
8. Winterlong
9. To Sheila
10. Today
11. Starz
12. Zero
13. Bleeding the Orchid
14. 7 shades Of Black
15. Disarm
16. 1979
17. Gossamer
—dodatek—

18. Cherub Rock