O slovenskem glasbenem presežku leta – utrinki ob sobotnem koncertu skupine Siddharta na centr

Kraj: Centralni stadion Bežigrad / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 12.09.2003
Število obiskovalcev: 35
Cena karte: 4000 SIT

Jesensko pospravljanje se občasno, verjeli ali ne, tudi splača. Med brskanjem po predalih sem tam našel že povsem zaprašeno in domala pozabljeno verzijo recenzije koncerta na bežigrajskem stadionu, katero sedaj, v neskrajšani obliki, delimo lahko z vsemi vami. Razlike med takratnjim in sedanjim stanjem je očitna- več boste v prihodnjih dneh lahko prebrali tudi o prednovoletnem koncertu iz Ljubljane… Spomini na takratnji koncertni spektakel pa so bili takšni:

Če jim je na začetku marsikdo očital, da so vešči samo v kopiranju že slišanih glasbenih form ter da so samo muha enodnevnica, so morali tudi ti skeptiki po sobotnem koncertnem spektaklu na bežigrajskem stadionu priznati svojo zmoto. Siddharta so spet tu. Nepreklicno in še kako glasni. Izpopolnjeni v vseh segmentih glasbenega ustvarjanja ter vzburjanja množic.

Po enomesečnem bombardiranju javnosti z najavami spektakla spektaklov, po intenzivnem objavljanju na vsakem koraku v vseh slovenskih medijih (na televiziji z njihovim zadnjim video izdelkom Rave, na radijskih valovih pa so nas poleg starih hitov začeli tipati tudi z novo ploščo Rh-) ter po sporočanja dejstva, da so bile prodane vse karte ponujene za predprodajo (vseh 35.000 kart) smo lahko na lastne oči ter na lastna ušesa preverili obljube. Že zaradi tega je bilo vredno biti tam. Novo poglavje je bilo obrnjeno. Meje uspešnosti so se zdele premaknjene še dlje. Noben slovenski izvajalec kdajkoli ni razprodal koncerta na bežigrajskem stadionu. Siddharti je to uspelo.

Tiskovna konferenca za 500 akreditiranih slovenskih ter tujih novinarjev, kolikor jih je bilo naštetih na novinarski listi, je bila izpeljana na dan koncerta v poleg stadiona stoječem balonu, pokritem teniškim igrišču, začela pa se je točno ob 16. uri. Ob tej uri so sprostili tudi prodajo zadnjih kart za tiste, ki so na nakup čakali do zadnjega dne. Mnogi so ostali zunaj, saj je bila zadnja karta prodana približno pol ure po odprtju prodajnih mest.

Siddharta. Ime, ki pomeni sinonim perfekcije ter težnje po osebni dopolnitvi v tisto najvišje, kar je zmogel indijski princ doseči šele po tem, ko se je odpovedal vsemu svetnemu ter čutnemu. Postal je razsvetljeni. Buda. Človek in ideja. Na drugi strani Siddharta kot slovenski rock fenomen, ki zadnja štiri leta in nekoliko več brezkompromisno ruši predstave o slovenski rock glasbi. Ruši stereotipe o marginalnosti tega žanra ter to tudi medijsko ne zanika. Še več. Jasno vam bodo povedali, da so profesionalci v tistem najbolj dobesednem smislu te besede. Dokaze ni treba preveč iskati. Okoli pet let intenzivnejšega ustvarjanja in trije dobro prodajani albumi ID, Nord in zadnji album Rh-. Odpovedali se niso ničemur in hočejo še. Na prvi pogled bi se morebiti zdelo tako, a za vsem se skriva še mnogo več. Gre za premišljeno marketing strategijo ter naporen urnik vaj ter snemanj. Pod svoje okrilje jih je vzela pomembna slovenska založba Menart, ki ima med drugimi pod svojim okriljem tudi skupino Tabu in še nekatere druge.

Kmalu po izdaji zadnjega albuma v slovenskem jeziku je bila natisnjena omejena naklada 1500 zgoščenk v angleškem jeziku. Skupina zatrjuje, da je to samo redkost za tiste najbolj goreče oboževalce ali oboževalke. Slednjih je bilo mogoče na dan koncerta našteti precej več. Na vprašanja o tem ali so s tem jasneje artikulirane tudi težnje po preboju izven slovenskih okvirjev, saj so, bodimo realni, tu dosegli vse, kar se za zdaj doseči da, pravijo, da o tem trenutno ne razmišljajo. Vsaj na glas ne, saj je za to potrebno še veliko več kot samo želja. Glasba je rdeča nit, okoli katere bi bilo vredno spletati klobčič, čas pa bo pokazal svoje. S simfoničnim orkestrom so uspešno sodelovali že avgusta, ko so na ta način proslavili 30. obletnico Vala 202. Že takrat so se zdele zelo vidne paralele s svetovnimi glasbenimi eksperimenti. Spomnimo se samo uspešnega sodelovanja Metallice s San Francisco Orchestra.V Sloveniji je bilo to do sedaj še neizvedeno. Deloma zaradi tega, ker tak projekt terja nedvomno veliko glasbenega znanja ter usklajenosti med vsemi člani v skupini, deloma pa tudi zato, ker je organizacijsko ter finančno gledano to zelo tvegan ter zajeten zalogaj, katerega zmorejo pri nas samo redki. Pionirji tega pri nas so Siddharta.

Glasbena definicija rocka je preširok pojem, da bi ga lahko terminsko skrčiti na neko golo formo. Ravno zaradi te večplastnosti in nenehnega eksperimentiranja se rock ohranja pri življenju. Govoriti o kakršnikoli atipičnosti je precej dvorezno. Lahko postanemo ujetniki svojih lastnih okvirjev, katere bi si v imenu glasbene posebnosti ter uporništva lahko pretesno zakoličili. Siddharta je zato iznašla glasbeno formulo, kateri zadoščajo le oni sami, v njej pa so se dopolnjevali ter izpopolnjevali od začetka dalje. Ob podpori Žareta Paka ter Petra Penka ter ostalih soustvarjalcev iz založbe, nenazadnje pa so najpomembnejša pri samem ustvarjanju nenazadnje pričakovanja množic ter nenehna tekma ustvarjalcev s samimi seboj. V gonji za izboljšavami. V nenehnem reproduciranju že reproduciranega ali pa vedno v gonji za presežki.

Presežki pa so tudi to, česar smo bili deležni tudi na samem koncertu. Zvočno, vizualno ter tudi po številu občinstva. Po tem, ko smo v parih kolonah zapolnjevali še zadnje razpoke pred Plečnikovo podrtijo, o kateri je bilo v zadnjem času še toliko več slišati, saj smo tam nenazadnje gostili tudi francosko nogometno reprezentanco, ki je ob videnem še kar strpno zmajevala z glavami, smo po polurni rokoborbi ter taktičnim prerivanjem le prestopili prag stadiona. Vhodi za predstavnike tiska ter za srečneže z VIP kartami so bili precej manj obremenjeni, a je bilo zato na ostalih vhodih toliko bolj pestro. Tu gre nameniti par besed dejstvu, da so bili organizatorji morebiti le preveč sproščeni glede načinov vstopanja. Varnostniki so v kar velikem številu nadzirali vrata, veliko pa jih je stalo tudi na samem obzidju, a večjih incidentov ni bilo.

Koncert se je začel točno ob 19. uri, dogajal pa se je na treh odrih- levi je bil rezerviran za kompletno zasedbo simfonikov RTV Slovenija, osrednji je že z velikimi črkami naznanjal, da bomo tam lahko zrli na glavne zvezde, desni pa je bil najprej prizorišče nastopov predskupin, kasneje pa smo tam lahko občudovali plesne koreografije spremljevalne plesne skupine.

Prvi, ki so prekinili šumenje množice so bili Plan B, drugače znani tudi kot Sami norci, ki so ob zelo verodostojnem nastopu, ki je zajemal vse, od rapa do hip-hopa častno prebili led ter nastopili kakor da bi bili že vajeni tako številčne množice. Poleg tega smo lahko gledali tudi nastop break dance skupine Street Element, po eni uri besedne urnosti ter ritma pa smo na odru gostujočih glasbenikov lahko občudovali še DJ Umka, ki je po razprostrtju slovenske zastave čez polovico igrišča nad glavami avditorija na prostoru pred odri s stilsko dodelanim electro-techno performansu stopnjeval napetost. Techno kot simulacija bitja srca. Kulminacija je bila očitna z izlitjem krvi faktorja Rh-.

Ob 21 uri so po otvoritveni eksploziji ter pirotehničnih efektih zarohneli zvoki komada Japan. ‘B mašina’ imenovana Siddharta je udarila silovito ter v sebi lastnem slogu. Triumfno ter pompozno. Direktno ‘in-face’. Množica je postala eno samo telo in če se izrazimo nogometno- dodatni igralec je bil enkraten. Poslušalci so iz vseh nastopajočih iztisnili še poslednje atome moči, ob preigravanju komadov iz albuma Rh- pa so v zvočni kolaž vključili tudi hite iz plošč ID ter Nord, obenem pa tudi pesem Od višine se zvrti, katera je pomenila utelešenje ideje vrhunca. Vlado Kreslin v belem. Siddharta v črnem. Očiten barvni kontrast. Staro sreča novo, kjer je energija tisto neminljivo ter ne apriorno starostno pogojeno. Na drugi strani pa množica v želji preglasiti ozvočenje. Kulminacija euforije v skoku našega rockovskega veterana v množico in ostali smo lahko upravičeno brez besed. Za glasbeni presežek je bilo poskrbljeno z množico spevnih hitov. Pot v X, Platina, Samo edini…

Pri nežnejših baladah se je stadion spremenil v morje luči, kjer so tisoči prižganih vžigalnikov spremenili noč skoraj v dan. Vizualni presežek so dopolnile tudi domiselne koreografije spremljevalne plesne skupine,dimni efekti ter domiselno vključevanje simuliranih eksplozij pirotehničnih efektov.
Vreme je bilo milostno, saj večjega dežja ni bilo. Le rahlo pršenje, ki ni motilo nikogar. Skupina je dala vse od sebe, saj je bilo na koncu dvournega koncerta opaziti utrujenost v glasu frontmana Tomija M.. Tudi ostali, vključno s simfoniki, kateri so nastopili pod taktirko dirigenta Davida de Villersa, so si po zaključku koncerta lahko upravičeno oddahnili ter odpočili, a za fante iz skupine Siddharta do novega leta počitka ne bo. Prav tako ne časa za predolgo proslavljanje uspešno prestanega ognjenega krsta za Bežigradom. Kdor je zamudil uvodni spektakel, bo imel možnost zamujeno nadoknaditi na katerem od sledečih koncertov:

02.10.2003- Maribor (dvorana Tabor), 03.10.2003- Koper (dvorana Bonifika), 04.10.2003- Bled (Ledena dvorana), 10.10.2003- Zagorje (športna dvorana), 11.10.2003- Domžale (KC Domžale), 17.10.2003- Škofja Loka (dvorana Poden), 18.10.2003- Celje (Sejmišče Celje/ Hala D), 24.10.2003- Ajdovščina (Športni center Police), 25.10.2003- Murska Sobota (prireditveni center Mesič), 31.10.2003- SlovenskaBistrica (Hangar), 07.11.2003- Novo Mesto (dvorana Marof), 14.11.2003- Šempeter pri Novi Gorici (HIT športni center), 22.11.2003- Litija (športna dvorana), 29.11.2003- Sežana (športna dvorana), 05.12.2003- Velenje (Rdeča dvorana), 06.12.2003- Vrhnika (športna dvorana), 13.12.2003- Ptuj, 19.12.2003- Prevalje (Družbeni dom), 20.12.2003- Kranj, 26.12.2003- Anhovo (hala Salonit) ter 27.12.2003- Ribnica (športna dvorana)

Skupina Siddharta je do sedaj izpolnila svoje sanje o uspehu ter si drznila sanjati o vrhuncu še dalje in dlje. Za marsikoga bi bil lahko sobotni dosežek vrhunec, po katerem bi lahko sledila samo kataklizma in padec v ikarovskem slogu na trda tla ponavljanja ter klišeizacije, s tem pa tudi v pozabo. Sanje o vrhuncu skupine Siddharta so bile vsaj za zdaj dovršene brez vidnejših presenečenj ali razočaranj zanje in za nas, poslušalce. Pričakovanja obojih izpolnjena. Kaj je možno še dodati ali spremeniti, da forma iz okusnosti ne preide v kič? Presežki gibljejo razvoj v dve smeri- bodisi v smer sprejetja ter s tem v napredek ter rast bodisi v organsko zavračanje izdelka kot neprebavljivega tujka. Presežek sobotnega je bil prebavljiv. Še več! Vsem tam prisotnim je šel v slast. Sledi samo vprašanje ali se da videno ter slišano preseči? Kje so meje, kjer se sofisticirani kvazi intelektualizem in napredovanje še lahko nemoteno razvija in kje nastopi razpad? Govoriti o legendah je prezgodaj, saj je to zaenkrat samo posrečeni eksperiment. Le čas rodi legende. Siddharta imajo tega pred seboj še dovolj. V upanju na tudi vnaprejšnji razcvet lahko samo čakamo ter se pustimo presenetiti. S svojo vizijo glasbene popolnosti so nas že razvadili. Nedvomno so pustili sled, katero bo nemogoče spregledati. Prav tako se ne da dvomiti v ambicioznost ter uspešnost planiranja njihovega managementa. So profesionalci. Upam pa, da profesionalizem ne bo ubil v njih ždečega sanjača in poeta, ki je v tem času idejo Siddharte gnal naprej. Ta sanjač in poet je idejo rodil ter jo ohranil pri življenju do sedaj. Upam, da bo njihov poet pisal tudi v bodoče tako iskreno, da bodo rime, katere bo našel in izpel take,da ne bodo postali eni tistih, ki bi radi še čarati znali, da bi za minuto slave sebe prodali (Pot v X).

Avtor: Sandi Sadar