Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Tricesimo (Udine) / Interstate Studio 270 / Italija
Datum koncerta: 17.03.2014
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 20,00€
Don Airey se bo v glasbeno povest v prvi vrsti zapisal predvsem kot tisti klaviaturski čarodej, ki je po prihodu k Deep Purple zamenjal legendarnega, žal že pokojnega Jona Lorda, pa čeprav je bila za njim že pred letom 2002, ko se je zgodil ta prelomni dogodek, zares impresivna glasbena pot. S klasično glasbeno izobrazbo podkovani Airey, ki v svojem klaviaturskem naboru najrajši uporablja Hammond orgle, mini Moog ter Kurzweil sintetizator, je, po kratkem sodelovanju z bobnarjem Cozyem Powellom v bandu Hammer leta 1974, nase prvič resneje opozoril kot član prog/jazz rock fusion superskupine Colosseum II, kjer je spoznal severnoirskega kitarskega heroja Garya Moorea (skupaj sta nato sodelovala še vrsto let), nakar je bil za nekaj let član legendarnih Rainbow pod vodstvom Ritchieja Blackmorea.
Na začetku osemdesetih je bil tudi član skupine MSG z Michaelom Schenkerjem na čelu ter Ozzyevega solo banda, če se našteje le nekatera njegova najbolj impresivna glasbena udejstvovanja, medtem ko je bilo Aireyevih gostovanj pri različnih glasbenih izvajalcih enostavno preveč, da bi se lahko vse naštelo zgolj v enem stavku. Z Whitesnake je denimo kot pridruženi član pomagal ustvariti njihov najbolj uspešni album »Whitesnake« ter se kot koncertni član Jethro Tull konec osemdesetih za kratek čas vrnil v svet progresivnega rocka od koder kot glasbenik tudi izhaja, čeprav je večino svojega ustvarjalnega opusa dosegel v trdem rocku.
Samostojno pot je začel leta 1988, ko je izdal svoj solo prvenec »K2«, kateremu so sledili še trije studijski albumi. Najnovejši izmed njih nosi naslov »Keyed Up« (2014) in na njem je Airey skupaj zbral zares impresivno zasedbo, katero tvorijo kitarist Rob Harris (Jamiroquai), basist Laurence Cottle (Sting, Eric Clapton), bobnar Darrin Mooney (Primal Scream) in pevec Carl Sentance (Persian Risk, Tokyo Blade in Krokus). Slednji je bil po Fishevem odhodu celo v ožjem izboru za novega pevca skupine Marillion, preden so ti ugotovili, da je Carl po duši vendarle trdi rocker. S prej omenjeno zasedbo samih imenitnih glasbenikov se je Don odpravil na koncertno turnejo v podporo novemu studijskemu albumu med katero se je oglasil tudi v Vidmu (Udinah), kar pomeni, da bi naši zahodni sosedje morali v trumah drveti na ogled tega imenitnega člana legendarnih Deep Purple, vendar ni bilo tako.
Koncertna udeležba je bila namreč kriminalno nizka, približno kakšnih šestdeset ljudi se je zbralo vse skupaj, kar pa glede na slabo promocijo organizatorjev in velikost samega koncertnega prizorišča niti ni izpadlo tako šokantno. Klub Interstate Studio 270, ki mimogrede zahteva plačilo letne članarine tudi od tujih gostov, kot da bi šlo za neko prestižno koncertno shajališče, je bil bolj podoben kakšni na sveže prepleskani garaži ali mehanični delavnici kot pa prizorišču nastopa klaviaturske legende.
Tistih nekaj strastnih glasbenih ljubiteljev, ki so se zgostili v prednjih vrstah, vse to ni pretirano motilo in v trenutku, ko se je na odru znašel gospod Airey s svojim bandom, ki je nastop odprl z novo solo skladbo, »3 In the Morning«, je ozračje postalo sila živahno. Prednost takega majhnega prizorišča je, če ne drugega, v precej bolj intimni atmosferi kot sicer, poleg tega je bilo v užitek (za spremembo na umirjen način) stati v neposredni bližini odra in gledati klaviaturskega mojstra pod prste, medtem ko je ta z njimi švigal po svoji raznovrstni zakladnici tipk. Precej logično je bilo, da je večina set liste temeljila na Donovemu solo materialu, predvsem skladbah z novega albuma »Keyed Up«, vseeno pa je, na veliko veselje vseh ljubiteljev klasičnega rocka, Aireyeva druščina v svoj nastop vključila tudi nekaj Rainbow klasik iz albumov »Down to Earth« (1979) ter »Difficult to Cure« (1981), se pravi obeh dosežkih na katerih je kultni klaviaturist pustil svoje pečat, pa še nekaj nadvse prijetnih presenečenj iz rockovske zgodovine se je znašlo zraven.
Pevec Carl Sentance je obdarjen z vokalom, ki je po barvi glasu precej soroden Grahamu Bonnetu, tako da je odlično ‘zažgal’ na Rainbow zimzelenih, celo med izvedbo »Difficult to Cure« klasike »Spotlight Kid«, katero v originalu sicer poje Joe Lynn Turner. V primeru, da si ne bi omislil tako čudaške pričeske, kakršno po navadi nosijo nekateri moderni nogometaši, bi bil Sentance lahko kandidat za brata dvojčka The Who pevca Rogerja Daltreya. Prava paša za ušesa je bilo v živo slišati nekatere nepozabne Rainbow dosežke kot sta bila instrumental »Difficult to Cure«, ki je imel tokrat zaznavno preoblikovan nosilni aranžma z večjim poudarkom na Hammod orglah, medtem ko je bil »All Night Long« po pričakovanju namenjen predvsem spodbujanju publike pri petju refrena. Po krajši mini suiti med katero je gospod Airey na klaviaturah z vrsto krajših improvizacij demonstriral svoje klasicistične vragolije, ki sicer niso dosegle takšnih dimenzij kot med njegovimi solo nastopi z Deep Purple, vendar so kljub temu naredile velik vtis na vse tiste, ki obožujemo topel in energičen zvok Hammond orgel, je napočil čas za poklon pokojnemu prijatelju Garyju Mooreu.
Koncert je potekal ravno na dan Sv. Patricka, se pravi irski nacionalni praznik, tako da je izvedba Mooreove klasike »Parisienne Walkways« vsebovala še večjo simbolno noto kot sicer. Škoda, da je imel sicer odlični kitarist Rob Harris tu kar nekaj težav, medtem ko je bil precej bolj moteč pretirano glasen zvok bobnov, ki je začel dominirati v drugem delu nastopa. Med izvedbo »Down to Earth« klasike »Lost in Hollywood« s katero so zaključili redni del nastopa je glasnost bobnov presegla vse zdrave meje razuma, tako da so morali na Donov poziv, po približno pol minute, vse skupaj prekiniti. Po posredovanju tonskega mojstra so prej omenjeni zimzelen odigrali od začetka in ‘kot se šika’, tako da je publika, po krajšem odmoru, z užitkom pričakala dodatek.
Nekaj sekund je trajalo, da se je večini posvetilo, kakšno skladbo so Aireyevi kameradi sploh izbrali za dodatek, saj so prvi verz klasike »Since You’ve Been Gone«, največjega Rainbow hita, odprli v obliki kabaretne, jazzy verzije, a jo je že kmalu izdalo njeno besedilo. Zatem so jo odigrali v njeni ‘pravi’ podobi in poskrbeli za enega izmed vrhuncev večera. Prijetno presenečenje je vsekakor predstavljala izvedba blues klasike »Gimme Some Lovin’«, ki v originalu pripada skupini Spencer Davis Group. Aireyev band je vanjo spretno vrinil tudi delček Led Zeppelin standarda »Dazed and Confused«. Koncert ne bi bil popoln, če Donova tovarišija ne bi odigrala vsaj eno Deep Purple klasiko. Izbor »Smoke On The Water« bi predstavljal vendarle prehud in nepotreben kliše, zato so se odločili za izvedbo »Black Night« za katero so iz prednjih vrst, od koder je ves čas prihajalo največ podpore, doživeli karseda strasten odziv. Po skromni, a iskreni ovaciji, glede na število publike, je sledilo prehitro slovo z odra.
Nastop Aireyevega banda, ki nas je navdušil tako z Rainbow klasikami, katere je celo s strani njihovih originalnih tvorcev dandanes sila težko slišati v živo, kot s solo dosežki, od katerih so bili nekateri sumljivo sorodni Deep Purple zvočnemu izročilu, je minil v nadvse prijetnem in pozitivnem ozračju. Ne glede na neugledno koncertno prizorišče, ki enostavno ne pritiče glasbenikom takšnega kova in prej omenjenemu zapletu z bobni, smo bili priča kvalitetnemu klasičnorockovskem nastopu med katerim smo občudovali predvsem Aireyovo klaviatursko mojstrstvo sredi katerega smo se lahko vnovič prepričali zakaj je postal najboljša možna zamenjava za Jona Lorda, čeprav si je celoten band za svoj nastop zaslužil iskrene čestitke.
Setlista
1. 3 In The Morning
2. A Light In The Sky
3. Solomon’s Song
4. Spotlight Kid
5. Mini Suite
6. Parisienne Walkways
7. Grace
8. Fire
9. The Way I Feel Inside
10. Difficult To Cure
11. Over The Rainbow
12. All Night Long
13. Lost In Hollywood
—dodatek—
14. Since You’ve Been Gone
15. Gimme Some Lovin’
16. Black Night
Galerija slik
