Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Lignano Sabbiadoro / Piazza Marcello D'Olivo / Italija
Datum koncerta: 01.09.2016
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 0,00€ (prost vstop!!!)
New Trols, natančneje Note New Trolls kot se imenuje aktualna inkarnacija legendarne italijanske simfonično progrockovske skupine v kateri so se ponovno združili ‘stari pajdaši Nico Di Palo, Ricky Belloni, Gianni Belleno in Giorgio Usai, so v prijetnem italijanskem letoviškem mestu Lignano izvedli izjemni koncertni nastop, ki je bil celo brez vsakršne vstopnine. Obetala se je dobra zabava za vse glasbene sladokusce pa tudi za številne radovedneže, ki jim ni znana bogata zgodovina italijanske progrockovske scene. V omenjeni verziji New Trolls se nahajta še dva novejša člana, fantastični bobnar Alex Polifroni ter virtuozni basist/kitarist Andrea Cervetto. New Trolls so v stilu legendarnih Genesis in King Crimson v tem večeru nastopili z dvojno bobnarsko postavitvijo, kateri sta poveljevala Belleno in njegov mlajši kolega Polifroni.
Ljubitelji progresivnega rocka so se v prvem delu New Trolls nastopa nekajkrat gotovo zaskrbljeno popraskali po glavi, kajti namesto simfoprogrockovskih, orkestralno naravnanih mojstrovin so na začetku prevladovali sladkorno zabeljeni soft rockerji, hecni disko eksperimenti, bolj ali manj zanimivi AOR hibridi in ‘šlagerji’ s katerimi so svoj čas nastopali v Sanremu. Tudi New Trolls so, podobno kot veliko progrockovskih korenjakov, imeli v osemdesetih svojo ‘pop fazo’, ki še danes med njihovimi privrženci sproža mešane občutke. Večina ‘progoljubcev’ bi na to obdobje najraje pozabila, čeprav se je tudi v tem ‘težavnem’ obdobju, ko so na domačuh tleh uživali izdatno komercialno podporo, našlo nekaj prav lepih biserov. Na tiste, ‘prave’, simfoprogrockovske New Trolls je bilo potrebno počakati šele do drugega dela nastopa, ko so se počasi vračali nazaj v svojo preteklost in začeli izvajati tudi skladbe iz sedemdesetih.
Pred izvedbo tretje skladbe tega večera, »Visioni« (originalno z njihovega drugega albuma, »New Trolls«, iz leta 1970), pa je prvič pošteno završalo med publiko, saj se je bandu na odru pridružil legendarni, izjemno karizmatični pevec, klaviaturist in nekdanji kitarist Nico Di Palo. Nico, nekoč eden najboljših evropskih kitaristov (tudi po izboru revije Melody Maker) na katerega je na začetku kariere pomebno vplival Jimi Hendrix. Nico ima po hudi prometni nesreči, ki se je zgodila leta 1998, paralizirano polovico telesa in lahko igra klaviature samo z eno roko, medtem ko je njegov vokal neverjetno ohranjen in poje kot, da bi bil še vedno ‘mulec’ na začetku dvajsetih let. Vse pop skladbe so bile, kljub nekaterim pomislekom tistih, ki so se bali, da bodo prevladovale skozi celoten večer, vrhunsko odigrane, medtem ko vokalnih harmonij preprosto ni bilo mogoče prehvaliti.
Prav vsi člani banda so kakovostni pevci, kar še posebno velja za Nica, ki bi mu lahko nadeli tudi naziv italijanskega Barrya Gibba (Bee Gees) na katerega med uporabo falseta precej spominja, medtem ko si tudi Belloni in Usai, ki s svojim imidžem pošteno spominja na Asterixa, zaslužita posebne čestitke. Tako Usai kot bobnar Belleno sta se vsaj enkrat v tem večeru znašla na glavnem vokalu in suvereno opravila svoje poslanstvo. Zanimivo je bilo tudi, kako je Cervetto med določenimi skladbami menjal med basom in kitaro in ga je potem na basu enkrat nadomešćal bobnar Belleno in nato, v drugem delu nastopa, še Polifroni. Band nas je torej ves čas navduševal s svojo vsestrankostjo. Izvedli so tudi nekaj skladb z angleškimi besedili in opomnili, da so eden redkih italijanskih prog bandov, ki med petjem uporablja spodobno angleščino, čeprav tovrste izvedbe med domačo publiko seveda nikdar niso bile kdo ve kako priljubljene.
New Trolls so nas nekajkrat opomnili tudi na to kako močno so Queen vplivali na njihov ustvarjalni slog in pletenje operetnih vokalnih harmonij v drugi polovici sedemsetih, kar je bilo denimo mogoče slišati med izvedbo skladbe »Una Notte Sul Montecalvo« (adaptacija simfonične pesnitve imenovane “Noč na Golem brdu” Modesta Petroviča Musorgskega), medtem ko so z izvedbo hitov »Quella carezza della serra« in »Aldebaran« z istoimenskega albuma iz leta 1978 spomnili, da so bili sposobni ustvariti tudi številne ganljive in nepocukrane balade. Člani New Trolls, še posebno Belloni in Palo, so med prekinitvami ves čas pokali vice in klatili šale (v glavnem na lasten račun) tako, da so kot za stavo sprožali salve smeha med pretežno domačim občinstvom, medtem ko smo se tisti s slabšim znanjem italijanščine ob tem nekoliko manj zabavali, a smo vseeno razumeli dovolj, da nam ni bilo dolgčas. Vrhunec večera je seveda predstavljala izvedba njihovega ‘magnum opusa’, se pravi »Concerto grosso« v treh dejanjih, vključno z vmesno bobnarsko solo točko. Med bobnarskim dvobojem je energični Polifroni svojega starejšega rivala Bellenoa odpravil z ‘levo roko’. Belleno si je mesto v aktualnemu bandu prislužil predvsem zaradi svojih dolgoletnih zaslug, kot originalni član, vendar njegov slog bobnanja za trenutne New Trolls potrebe ne zadostuje več, zato so nujno potrebovali tehnično bolj podkovanega in hitrejšega Polifronija.
V ne tako samoumevnemu dodatku, saj se je Nicu videlo, da je že pošteno utrujen in je tudi potreboval nekaj več časa, da se je ob spremstvu usedel nazaj za klaviature ter pridružil preostalim tovarišem pri petju vokalnih harmonij, sta sledili še dve izvedbi klasik. New Trolls so svoj nastop zaključili s še eno vokalno nadvse zahtevno skladbo – »Le Rei Soleil« z albuma »Concerto grosso no. 2« (1976), kateri ob izidu ni bil tako lepo sprejet kot slovitejši predhodnik »Concerto grosso no. 1« (1971), vendar po ‘testu časa’ med ljubitelji prog rocka zdaj uživa nekoliko boljši status. New Trolls so upravičeno najbolj ponosni na svojo »Concerto grosso« trilogijo med katero pa kulten status pripada predvsem njenemu prvemu ‘poglavju’, ki je bil leta 1971 eden najbolj pomembnih in najboljših albumov italijanske progrockovsko scene.
Priostvovanje glasbenemu ‘sprehodu’ skozi veličastno New Trolls zapuščino je bila med njihovim nastopom v Lignanu neponovljiva izkušnja, ki je med zbrano publiko gotovo osrečila vse ljubitelje italijanske progrockovske scene. Priznati je treba, da so nas v prvem delu nastopa, ko so se ‘zakadili’ v svojo pop ero s priokusom Sanrema, prevevali nekoliko mešani občutki, saj je bilo tako kot, da bi šli poslušati nek popolnoma drug band namesto herojev italijanske simfoprogrockovske scene, čeprav je bila tehnična izvedba ves čas brezgrajna kar se lahko reče tudi za ozvočenje. No, stanje se je v drugem delu nastopa postopno obrnilo na boljše in končno smo prišli na svoj račun tudi ljubitelji klasičnih, simfoničnoprogrockovsih New Trolls od katerih smo v tem večeru pogrešali predvsem Nicovega starega prijatelja in občasnega rivala Vittoria De Scalzija, ki ni želel sodelovati s trenutno verzijo banda. New Trolls bodo prihodnje leto praznovali že petdeset let obstoja in ob tej priložnosti se Nicu in druščini lahko zaželi vse najboljše in čim več dobre glasbe tudi v prihodnje, če že ne še petdeset tako uspešnih ustvarjalnih let.
Setlista
1. Suite disco
2. La signora senza anelli
3. Visioni
4. Faccia di cane
5. Che idea
6. America OK
7. Quella musica
8. Irish
9. Davanti agli occhi miei
10. Medley acustico
11. Dancing
12. Una notte sul montecalvo
13. Concerto grosso
14. Una mintera
15. Aldebaran
16. Quella carezza della serra
—dodatek—
17. Quelli come noi
18. Le roi soleil
Galerija slik
