Ogrevanje za Eagles Of Death Metal

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: Orto bar, Ljubljana
Datum koncerta: 12.02.2007
Število obiskovalcev: 50

Stoner: glasba, konsenz ali način življenja? Devetdeseta so minila in novo stoletje je natreslo polna prgišča nove definicije rocka. Stoner je po teh kriterijih za marsikoga retrograden, lahko nazadnjaški, a tako prekleto privlačen in vsemu navkljub nas je še nekaj takih, ki jim je vprašanje aktualnosti manj pomembno kot velika mera kvalitetne glasbe. Plakati z dvema kung-fujevsko postavljenima posebnežema iz Eagles Of Death Metal obetavajo ravno eksperiment slovenske glasbene odprtosti. Gre za test vzdržljivosti in odkrito pretresanje predanosti in v rockerskih glavah prisotnega hedonizma in sle po užitkih. Lepo! Po dolgem času se nam v Ljubljani obeta ponovno snidenje z zvoki pristnega, sočnega stonerja, garažne psihodelije, kot lahko marsikje, na letakih in plakatih, pa v kakšnih “poznavalskih” člankih preberete. In stavim, da nebi nihče niti trznil, če ne bi bil del ekipe Josh Homme- tip, o katerem ste lahko slišali v povezavi s Queens Of The Stone Age, malo starejši pa se spomnijo skupine Kyuss.

Kakorkoli že: veliko presenečenje je bila odločitev, da se teden dni pred ključnim dejanjem v Cvetličarni- nastopom EODM- priredi ogrevalni koncert v Orto baru. Nastopile naj bi tri hrvaške underground-stoner-noise-metal-blues zasedbe: Stonebride, Good Day To Die in Chang Foss, zato je proti prizorišču naperila korak tudi naša ekipa. Prišli smo ravno pravi čas za €-pivce, kratek pomenek, preverjanje starostne meje slovenskih mladcev in mladenk ter intervju in slikanje z zasedbo Chang Ffos. O pregovorni “prijaznosti” varnostniške ekipe Orta niti ne mislim izgubljati ekipe, saj so svoj “občutek za biznis” ter širjenje “dobrega glasu o gostoljubnosti” pokazali takoj, ko smo sedli na stopnice za eno gasilsko fotko. Baje, da se nimate tam pred njimi nič kaj za šetat, če pa boste kaj narobe zinili, vas pa lahko podučijo o manirah, mar ne? Da ne bi zamudili koncerta smo počasi krenili v koncertno nadstropje ter zasedli svoj prostor pred odrom ter čakali. Kazalci na uri so se bližali deseti. Na oder so se precej neopazno prikradli trije mladci, ki niso bili le naključni mimoidoči. Ogrevanje se je lahko začelo.

O njih sem poprej lahko izvedel bore malo. Praktično nič. Nimajo plošče. Nimajo spletne strani z imeni članov, znana pa je lista vsega, kar lahko najdete na njihovih policah. Mislim na glasbo. Mladi zagrebški kvartet Stonebride bi lahko etiketirali z marsičem, priznati pa je potrebno, da so fantje vse drugo kot pop. Masten kitarski zvok in basovska linija sta podkrepljena s preprostim, oskubljenim bobnanjem, ki pa melje kot mešalec cementa. Prvi akordi otvoritvene pesmi ‘Dragon-Drop‘ in njihov recept je razkrit. Dolgi uvodi in repetitivno hipnotiziranje s tremi akordi. Stonerski minimalizem, v katerem bi si dal lahko glasbenik veliko več prostega polja za kontemplacijo. Stroj pa melje z zelo nizkimi, upočasnjenimi obrati in ritmom. Na oder po kakih dveh minutah uvodne hipnoze spleza njihov pevec in razveže svojo mošnjo skrivnosti. Glasbeno bi jih primerjal s počasnimi pesmimi zasedbe Karma To Burn, vokal pa je v svojem melodičnem brundanju kot manj artikulirana mešanica kakšnih Down, ki jim spustite krvni tlak ter oklestite melodiko. Minimalizem po približno petih ali šestih minutah postane že kar naporen, zato je naslednja pesem, ki jo kitarist začne s skoraj bluesovskim riffom in malo bolj živahno teksturo, nudi skoraj olajšanje. ‘Nova‘ pa kmalu zdrsi v podobno prestavo kot predhodnica. Deloma tudi zaradi ritma, ki ne skrene s poti v pospeševanje. Melodije je tokrat malo več in človek lahko zasluti, da so fantje poslušali kar precej Black Sabbathe. Mlačno ploskanje publike pove, da bi za poživitev večera potrebna še malo večja, konjska doza energetičnosti. Pevec pade z meditativno priprtimi očmi kar nekajkrat na kolena ter nakaže, da mu je kaj malo mar, kaj si mislijo o sprejemu v dvorani. Gre za katarzo in izganjanje demonov. Gre za obred in slikanje pejzažev, podobe pa so zamegljene in otožne. Na trenutke jezne, a je jeza precej potlačena in topa. ‘Winter Song’ in ‘Bending Roads’. Nekoliko živahneje se s publiko ubada njihov kitarist, ki z občasnimi kretnjami ter sinhronim odpiranjem ust ter petjem besedil daje vedeti, da ob početju dejansko uživa. Set lista se po rohnečem ‘Mountain Laughu‘ znova upočasni in uvod se razblini v plesu dokončnega uničenja in kataklizme- ‘Titan‘. Med uverturo se med prve vrste apatičnega Orta, s kitaro v rokah, spravi kitarist. In nato konec. Prvi vtisi: stonerski obrok le za tiste najtrpežnejše in resnično najbolj čistunske stonerje, za nevajene pa malo prevelik zalogaj. Stonebride bi bolj fascinirali če bi imeli v svoji glasbi malo več menjav ritma, še več melodije ter na vsake toliko tudi kakšno kitarsko solažo. Atmosfera pa je bila preveč mlačna. Časa za pretresanje ni ravno preveč, saj na oder spleza že nova četverica.
Počivamo lahko tudi kasneje- ko bomo umrli! Na oder so suvereno zakoračali prav tako zagrebški Good Day To Die ter odprli sezono lova na tiste, ki so dvomili v moč stonerske lepote. ‘Sonic Pressure’ pokaže, da so fantje rutinirani in polni resnično preštevilnih vplivov, ki jim kar lijejo skozi pore. Clutch in Kyuss začinjeni z ravno pravo mero številnih vplivov iz zgodnjih devetdesetih in kakšnega leta prej ali kasneje. Good Day To Die prepričajo, da jim je recept glasbene uravnoteženosti povsem znan. Bobnar Stepping, ki smo ga poslušali še par minut prej z zasedbo Stonebride, je odvrgel zavore ter krenil v totalni frontalni napad. Doza kitarskih riffov je sexy polna in Daleta ni strah, ko napoči ravno pravšnji trenutek za solažo, preveriti kakšno je stanje na vratu kitare. Masivno formo ni moč ohranjati v kompaktni celoti, če ni basovskega veziva, ki mu je G. kos. YvVon kot glavno grlo skupine prepriča z barvanjem, z dopolnjujočim vokalnim spektrom, le besedil se ni dalo, žal, zaradi res obskurne (ne)uravnoteženosti zvoka, povsem dobro razbrati in razumeti. ‘Long Hard Night’ vas ne popušča iz jeklenega prijema. Stoner rock se začini z malo metala. Kot da bi slutil ščepec Soundgardenov. Vsekakor lepa kombinacija izpovednosti in estetike celotnega glasbenega korpusa zasedbe. ‘Rehabe Doll Junkyard Queen’ in YvVon (ali po domače Ivan) se vam razkrije povsem na dlani. To je namreč pesem, ki jo je posvetil bivšemu dekletu. Počasni sentiment trpljenja in bolečine, na drugi strani pa magični občutek lepote in užitka. In nato zadnja pesem, ki jo obetavno začnejo, nato pa nastopijo tehnične težave. Kitarski zvok kar naenkrat pobere in grozi že konec koncertnega nastopa tega obetavnega kvarteta. Po parih trenutkih postane jasno, da ni pregorel ojačevalec ter da so bile težave zgolj in samo prehodne narave. ‘Desert City Lights‘. Dekadenca, simbolizem, bivanje, zadetost in erotika. Katarza skozi užitek. Indiferentnost za vsakodnevna politična sranja. Važen je zgolj in samo trenutek. In kar naenkrat sledi zahvala in odhod z odra! Veliko prekratek nastop, ni kaj! Res je bilo kratko, a je bilo zato sladko. In znova čas za klepet ter pripravo moči za naslednjo skupino. Orto bar se je v tem času že prijetno napolnil, tako da je tistih par deset glav upravičilo ime koncertna publika.

Malo po enajsti uri ali okoli pol dvanajste ure zakorakajo na oder Chang Ffos, s katerimi se je lahko slovenska koncertna publika že seznanila, saj so že nekajkrat predstavili svoje adute na naših odrih. Resnično ni pretiravanja, če se jih predstavi kot resnično energetično temačno hardcore-noise-metal-stonersko pošast, ki funkcionira od prvega udarca dalje. ‘Ondjage’ je brca v mednožje, saj je brutalnost zvoka tako masivna, da se tla Orta komaj še držijo skupaj. Bobnar te prav tako zagrebške zasedbe Nikola fascinira zaradi briljantnih eksplozivnih prehodovm, basist Alen stoično nanese debele plasti nizkofrekvenčnega grmenja, ki ga lepo dopolni Ashasova kitara, ki v zapacane forme vnese občutek melodike in v vsesplošnem kaosu je vnesen življenjski ritem, ki presega zgolj in samo matematizacijo. Ivanov vokal je pravzaprav povsem delujoči del celote. Spominja na Neurosis gruljenje, a mu na trenutke zmanjka moči za pokončanje nejevernih Tomažev. Chang Ffos so nedvomno vešči manipulacije, saj peljejo energetični stik s publiko dalje. ‘The Throne Of Sasquatch Ascending’ reže krepko in udarno, glasbeno pa spominja na fenomenalno zasedbo Entombed, ki se kar naenkrat prelevijo v EyeHateGod nepokornost. Chang Ffos so s svojo definicijo zvoka pritegnili pozornost tuje indie založbe MoonLee Records, za katero so lani maja izdali svoj prvenec Trust This Arcane Device. So pa nedvomno peklensko težki- zvokovno mislim. ‘Golden Room’ zastavljeno nekoliko omehča, upočasni. Ivan poskuša celo malo bolj dramatično zastavit koncept svojega petja. Vsekakor je energija ves čas prisotna. Fascinacijo lahko poteši samo šus, polna salva iz vseh topov. ‘The Bowels Of The Beast’ in nato ‘Iron Icon‘. Ura je okoli pol enih. Morajo nehati igrati…

Kakor se je začelo, tako se je končalo. Odrezano. Brez nepotrebnega tvezenja neumnosti. Prav to mi je bilo v nastopu zelo všeč. Organska polnost in življenjskost. Ne moti dejstvo, da so nastopile zasedbe, ki jih ne oglašujejo na neonskih oglasnih deskah. Prav zato so lahko vse tri skupine povsem neobremenjene in do konca iskrene. Kaj pa rdeča nit med vsemi tremi zasedbami? Poleg geografske umestitve v nam sosednjo prestolnico je skupni imenovalec (pogojno) lahko tudi ljubezen do stonerja. Interpretacije pa se tako zelo razlikujejo, da so si glasbeno lahko podobni kvečjemu kot polbratje in polsestre in ne kot enojajčni dvojčki. Konec koncev je to ravno tisto, kar impresionira- v enem večeru smo bili deležni kar treh unikatnih prijemov treh različnih skupin, ki pa se lahko žigosajo kot stoner, če že moramo na to karkoli lepiti. Koliko tega lahko ponudi naša prestolnica? Ali pa raje: cela Slovenija? Glasba je masivna, težka, občasno naporna, a tako je tudi življenje. Brez olepšav in make-upa. Kratko. Jedrnato. Udarno. Do naslednjega tedna je bila mera primerno zapolnjena ter apetit uspešno potešen.