Kraj: Ljubljana (Slovenia), Metelkova Gala Hala
Datum koncerta: 09.11.2004
Število obiskovalcev: 400
Cena karte: 3.300,00SIT
Pozno popoldne smo oplemenitili svoje snežno bele zobe s kofeti, sokovi in točenimi pirčki in med drugimi, v čakanju na “pomemben dogodek naših življenj”, preizkusili tudi ambient Celice na Metelkovi, ki je res prijeten prostorček, malo fancy, a zahodnim in japonskim študentom pisan na kožo.
Ura je bila deset zvečer, scalo je kot na sodni dan, luže so bile naš popotnik in po hudem trpljenju sredi naliva smo se srečno znašli naravnost pred kotlom Gala Hala-e. Koncert je bil razprodan in po neuradnih vesteh je bilo rečeno, da če bi (znova te “če bi”) v predprodaji prodali dovolj kart, bi bil koncert prestavljen v VPK pri POP TV-ju, a jebi ga, usoda je hotela da bo koncert razprodan na dan D. V luknji je že veselo dehtelo naokoli po raznih čudodelnih zvarkih. Pa kar veselo megleno je bilo, bi rekel palček Smuk. 5minut smo čakali. Postavljeni ob mešalno mizo zadaj, kakorkoli, nedaleč od “ozrikov” glede na minijaturni prostorček Gala Hale, ki je brez kančka usmiljenja kazal svoje grozeče zobe utesnjenosti, ki je marsikoga tega večera spravila v klavstrofobičen beg.
Od prvega tona, beata, note je mene… hja, čist odfukal. Res kako kompaktno uigrano. Najbolj in predvsem v prvi vrsti človek, ki me je prvi “zbodel v uho in oči”, je bil nedvomno unikatni genijalec kitarist Ed “Ozric” Wynne, kaj je ta vse izvajal. Pa čisto v drugi postavi, so bili kakor na postavi z zadnje aktualne studijske plošče “Spirals In Hyperspace” (2004). Med drugim je mesto v skupini našlo tudi simpatično dekle in se vneto zviralo poleg tiste čudodelne škatlice z miljon knofki, tipkami in “fejderji – reglerji”, mislim na tisto elektro-sample-trans, bla, bla, čudo tehnike, sekvncer al kaj. Noro kakšna slastna fuzija. Sofisticiran pristop, a na odru nabrušen grooove.
Ful je bilo folka v Gala Hali, ki bi kitaro umaknil in užival najraje v čistem transu, neki nas je bilo pa tudi takih, ki bi raje še kakšno kitaro dodal, pa kakšen “elektro sample” odvzel stran. Stvar ozkega gledanja v dani situaciji, v katero je pahnjen jaz posameznika.
Ozric Tentacles je bend ki je našel samega sebe. Niso dosti govorili, ampak se s prvim trenutkom prepustili popolni uživanciji, ki je trajala skoraj dve ure. Prvič se je zgodilo, da sem šel gledat bend od katerega prej enega komada, enega beata, ene note nisem slišal v življenju. Ampak odplaval si lahko takoj, samo oči je bilo treba zapret . Kakšna transcedentalna izkušnja, nekajkrat me je pošteno zamravljinčilo, prav celega. Pa tiste auralne slikice na platnu, v ozadju, ki so non stop prelivale svojo barvno podobo in formo, kako lepo je “migotalo” vse skupaj, non-stop, kako umetelno in okusno je sedlo vse skupaj. Ritem sekcija je bila iz pravega jazzerskega testa in z dodanim sampliranjem so Ozric Tentacles ustvarili zares huuud grooove, ki je osvobajal telesa (če so le ta hotela) prisotnih skozi cel koncert. Masivna zvočna slika, našponano, z dodano Edovo kitaro polnega pristopa, so Ozric Tentacles pristopili na vso moč, s posebnim rušilnim vektorjem svetili v črni luknji Gala Hala-e. Kakšen poweeeer, kakšen beat, kaj se mi je vse v hlačah zatreslo!!!! Mojstri izjemne atmosfere, ki ni popuščala niti za trenutek. Klasične zvrsti glasbe od reggae, do black sabbathovskega betoniranja, ni da ni, s. In zraven podkrepljeno vseskozi z elektronskim tipkanjem fantastično vpetih sekvenčnih elektro linij. Okusno kot sam vrag. Mož, ki se je vneto napihal (flavtist) skozi koncert preko plejad najrazličnejših “frulic” je bil priklopljen na posebne eho efekte, včasih nisi mogel dobro razločiti, kaj so sintesajzer in kaj je njegova čarobna piščal, vse je zvenelo čist vesoljsko. Astralni popotniki juriš!!!
Ozrics so band, ki je ohranil svojo dušo za ceno tega, da so postali čisti alter band, ki mu paše igrati po takšnih malih luknjah kot je Gala Hala, prepojenimi z vonjavami žlahtnih biljk, kar tudi to pot ni bila izjema. “Ozriki” so skromni, pridejo igrat “za bagatelo” (kusur – drobiž) in pustijo dušo na odru. Zato so velik bend, bend z velikim srcem. Tipi so odklopljeni, v popolnoma svojemu svetu, enkratni mediji unikatnega jezika svojih duš, ki so našle lepo ravnovesje uglašene na isto frekvenco znotraj telesa Ozric Tentacles.
Fuzija jazz rocka, R&Bja, heavy riffanja, odlično sfuziranega z modernim elektro sekvencioniranjem, semplanjem ali kakorkoli se imenuje polaganje teh fascinantnih zvočnih palet v njihov glasbeni izraz. Nimam besed, kapo dol.
Zdaj pa še malo kritik. “Dvorana” (po pričakovanju) Gala Hala je prava grozljivka. Moj dragi “sotrpin” zadušljivih lokalitet Thomas je po eni uri moral oditi, ker mu je zraka zmanjkovalo, pa klavstrofobično se je počutil. In ni bil edini. Smrdelo je za ponoret. Potem pa folk. Se mi zdi da ljudje ne znajo več poslušat muzike, al se pa ne znajo odklopit. Ne vem kako je bilo v prvih vrstah, vem pa kako je bilo zadaj pri mešalki. Ves čas so se motovilili, vsake pet minut je en in isti model rinil skozi gnečo ljudi proti vratom in skoraj v isti sapi takoj nazaj. in teh je bilo morje. Pa folk se je v splošnem bolj ubadal z digitalci, mobiteli, z zvijanjem smotk,….čudno, jah no…filing sam je bil čuden. Kot, da so se prišli kazat na koncert in ne poslušat glasbe. Staram se, pa novih manir ne poznam najbolje.
Sedaj pa postava. Tik pred evropsko turnejo se je zamenjalo 3/5 benda. Originalna člana sta bila le flavtist John in seveda capo di banda Ed Wynne, na dveh Ibanez kitarah, eno z s čistim klasičnim sabatovsk o naštelanim distoržnom in drugo črno sedemstrunsko ošiljenih konic s strupeno svetlimi magneti in vrtnico, ki se vije vzdolž prečk kitarskega vratu. Da, govor je o originalnem “Steve Vai” modelu Ibanez kitare. Mojster drajsanja s flenžderjem, obseden z vesoljskimmi zvoki, s katerimi ga je zatrupil pristop legendarnega Steve Hillage-a, ki je pomagal Ozricom na zadnji studijski plošči in zakaterega so curljale lažne informacije, da bo skupaj z ženo Miquette ena od atakcij večera. Oba sta pustila pečat pri francoskih progresivcih Gong v sedemdesetih, Hillage danes sodeluje v svojem tehno projektu System 7, medtem, ko je avtor kar nekaj izjemnih solo plošč. Ed je bil oborpožen tudi s kalviaturskimi ploščami modelov Nova in D-50, ki ju je najbolj vneto uporabljal ko j ostal na odru čisto sam med novo “Spirals In Hipersace” verzijo sicer starega Ozric Tentacles komada Plasmoid. Nekajkrat je dodal šovu še akustično kitaro firme Yamaha. Vseskozi vživeto, popolno, z izrednim temperamentom, sproščen, pripravljen na “štos”, pa glissando “Steve Hillage” kitarske vragolije so lepo popestrile in začinile vse skupaj.
Na odru je Seaweeda zamenjala Edova žena, sicer menedžerka Ozric Tentacles Brendi. Uporabljala je sekvencerje Wavestation in Prophecy še dva, ki ju nisem razločno videl. Vskočila je v bend zares nepričakovano, ko se je bend znašel v veliki godlji pred pričetkom evro turneje zaradi pomanjkanja članov. Porabila je vsega 4dni pred prvim koncertom v Atenah, za uigravanje s skupino in mnogi fani so bili razočarani, saj njeno igranje ni bilo na nivoju Seaweeda. A za ostale, meni podobne “laike” je izpadlo noro, norija, lepo,…
John je bil najbolj nakuliran, z rastaman gestami in celo rastaman jezikom. Ma nisi vedel ali je zadet, ali pa enostavo tako funkcionira: “How Are You doing? Are you feeling good? Oh, you are drunk? Or only not drunk enough?”, so bile ene od redkih stavčnih zvez, ki jih je izdavil iz ust med koncertom. Zaradi majhnosti Gala Hale je bil zvok prizadet. Prenaglas je vseskupaj zvenelo in toje najbolj prizadelo Johnov repertoar pihanja, tako so pihala prihajala do izraza le ob mirnih delih, ob izhodih/vhodih v komade, žal. Kitara je bila vseskozi prenaglas. Kronična premajhnost prostora ej zahtevala svoj davek.
Ritem linija je bila tudi zbobnana skupaj tik pred zdajci. Bobnar je sicer izkušeni Greyum, bas kitaro pa je “dribljal” Matt. Odlična glasbenika, neverjetno sta se sporazumevaal med seboj in z ostalimi, kot bi bila v bendu celo večnost. Nori jam session je vladal med njima, vseskozi z jajci, popolna svoboda kreativnega duha, naj duša leti. Res fantastika.
Še tole. Organizatorji so obljubljali tudi Hala Watersa, sina slovitega Rogerja Watersa (Pink Floyd), ki je pomagal Ozric Tentacles le na ameriškem delu turneje. Fani pa so bili posebej navdušeni nad vključitvijo komada Sploosh v dodatek, namesto klasičnega dodatka Ozric Tentacles nastopov v živo že nekaj let zapored imenovanega Throbbe
Konec ob 0:00. Opasan z novim Ozric Tentacles CD-jem sem jo mahnil s premočenimi čevlji veselo domov “drnjohat”. Spal sem pa z neverjetnim užitkom. Ta glasba ima blagodejni učinek in ni se ti treba zadevat, da bi se lažje odklopil, daleč od tega,…., no do tega itak vsak sam pride (če kdaj).
Ozric Tentacles bi moral biti naslednjič vsaj v VPK, tud prezentacija bi prišla normalno do izraza.
Setlista
1.Intro Jam
2.Jurassic Shift
3.O-i
4.”new techno track – if you watch the documentray on the pongmastersball dvd, there’s a bit where Ed is making some lush techno noises on his synth, just before he arrives. That is actually the intro to the new track”
5.Sunscape
6.Plasmoid
7.Oakum
8.Chewier
9.Tidal Convergence
10.White Rhino Tea
11.Snakepit
encore:
12.Sploosh
