Avtor: Rok Klemše
Kraj: Cvetličarna, Ljubljana
Datum koncerta: 22.03.2011
Število obiskovalcev: 700
Cena karte: 25€
Zadnjih nekaj let večje koncertne “booking” agencije čedalje bolj prevzemajo ameriški način festivalskih turnej v sklopu katerih v enem dnevu v dvorani nastopi večje število skupin. Te običajno izhajajo iz istega ali vsaj podobnega žanra. Ena večjih pobudnic takega načina na evropskih tleh je agencija Rock the Nation, ki prednjači s svojimi turnejami Thrashfest, Heidenfest, Full of Hate, Neckbreakers Ball in Paganfest (tu sta še Bonecrusher in Never Say Die v režiji Avocado Bookinga). Prav slednji se je tokrat prvič ustavil na naših tleh s hordami pagan/folk/viking metal bendov, od katerih so na daleč izstopali švedski death metalci Unleashed.
Zaradi izjemno zgodnjega začetka dogajanje mi je žal uspelo zamuditi prve nastopajoče, druide kamnitega gozda, Kivimetsän Druidi. Glede na pričevanja pa kaj dosti niti nisem zamudil. Razen pevkinega fušanja, hehe.
Druide je na odru nasledila izraelska zasedba Arafel, ki preigrava folk metal, občasno zmešan in obogaten z agresivnejšimi elementi black metala. Žal pa to ne pomeni, da bend ponudi nekaj več kar bi jih ločevalo iz poplave kot jajce jajcu podobnih bendov (Ensiferum, Fintroll ipd.). Bend se sicer lahko pohvali z bojda najbolje prodajano ploščo (njihovo drugo, Second Strike: Through the Flames of the Ages) vseh časov v Izraelu precej jasno pa je, ko Arafel slišiš zakaj niso bolj znani tudi drugod po svetu. So predvsem v prvi vrsti generičen bend s tipičnimi epskimi, kvazi folk pasažami in agresivneje, a še vedno melodično odžaganimi inštrumentalnimi linijami. Nekaj več ljudi kot je to običajno za “no-name” predskupine so resda privabili pod oder, a sumim, da je v večjem deležu moška popoulacija predvsem pasla oči na simpatični violinistki Eveline Guez. Ženska pa na nekdanjemu Equillibrium vokalistu Helge Stangu, ki je svojo vlogo z agresivnim in surovim vokalnim pristopom opravil odlično.
Nekaj več energičnosti so na oder prinesli bavarski volkovi Varg, ki so s suverenim in vročičnim nastopom končno uspeli spodbosti nestrpno publiko. V vojne barve in opremo odeti člani benda so se v svoje pol ure zagnali kot izstradani volkovi in na hitro preleteli vse tri, do sedaj izdane plošče. Energičen nastop zasedbe je minil v luči pompoznih in visokoletečih inštrumentalnih delov in zanimivih rešitev manjka folk inštrumentov (hvala bogu). Publiko je uspešno podžigal frontmen Freki, presenetljivo pa je bilo videti, da ima skupina pri nas celo lepo število oboževalcev. Zanimivo je bilo v resnejšem pristopu k pagan/black metalu brez butastih opevanja škratov, alkohola in podobne navlake večine današnjih folk metal bendov, slišati besedila odpeta izključno v nemščini, kar je izkušnji dodala še večji avtorski pečat. Varg so svoje delo opravili suvereno in uspeli večer prestaviti v višjo prestavo.
V bolj eterične sfere pa smo zaplavali z nastopom finske zasedbe Moonsorrow, brez dvoma ene najbolj unikatnih skupin v poplavi folk metal klonov. Sijajno je izpadel njihov nastop odet v temno modre barve, saj so tako dolge inštrumentalne pasaže izpadle še bolj mistično in že skoraj tranzično. Kljub dolgim komadov Moonsorrow uspejo ohraniti koherenco, tako da ponavljajoči se deli ne izpadejo enolično temveč poudarijo bistvo epskega pripovedništva skupine. Opevanje finske folklore izpade izključno v finščini odpetih komadih še veliko bolj pristno, trpeč in agresiven vokal pa odlično v glasbo prenaša epske, bojne in smrti polne pripovedke. Kljub precejšnjemu uspehu v zadnjih nekaj letih fantje še vedno ostajajo zvesti sami sebi in besedila še vedno pišejo izključno v finščini. Pohvalno! Moonsorrow izpadejo tako originalno in pristno, da te že skorja prime, da bi si opasal meč, se obarval z vojnimi barvami in se podal na krvav pohod. Po možnosti na nekakšno pogansko inkvizicijo, hehe. Sijajno uspejo amtosfero Moonsorrow zgraditi z ambientalnimi klaviaturami, ki ne poznajo masturbatorskih solaž tipa Sonata Arctica ali Stratovarius, temveč prevzemajo zgolj vlogo gradnika atmosfere in nadgradnje epskih in pompoznih kitarskih linij. Moonsorrow so odlično opravili s svoje tričetrt ure in bi zlahka zasedli mesto headlinerjev, če ne bi bilo naslednjih nastopajočih, ki so za ostale nastopajoče na letošnjem Paganfestu pomenili natančno to, kar piše v naslovu.
Bogovom je namreč dokončno odklenkalo in kladivo božje je z vso silo udarilo po Cvetličarni. Iz drakarjev so na oder planili krvoločni, legendarni švedski death metal vikingi Unleashed. Banda pod vodstvom legendarnega Johnyja Hedlunda, ki zaradi delovanja v kultni zasedbi Nihilist velja za starosto švedskega death metala, že dobrih dvajset let ponuja neusmiljen in unikaten, vikinge opevajoč death metal. Unleashed tudi po dvajsetih letih niso prav nič upehani in brez kančna dvoma so odigrali najbolj energične in eksploziven nastop Paganfesta. Pod avtoritativnim Johnnyjevim vodstvom, ki je presenetil z ohranjenim, brutalnim in agresivnim, a vseeno jasno razumljivim vokalom, so Unleashed brezkompromisno udarili z odličnim setom, polnim klasik, a jasno s poudarkom na aktualni plošči As Yggdrasil Trembles. Vrhunsko so še danes pripravljeni Švedi, saj je bil nastop odigran vrhunsko, brez napak in z enim samim, čistim death metal šusom. Hedlundov bas je kopal kot bager, kitarska dvojica je brez usmiljenja sekala s pravimi death metal riffi švedske šole, topovsko bobnenje pa je odzvanjalo kot udarjanje Thorovega kladiva. Unleashed so prijetno presenetili z ubijalskim dvojčkom z legendarnega prvenca Where No Life Dwells, Before the Creation of Time in himnično Into Glory Ride, manjkale pa niso niti klasike kot so Hammer Battalion, The Longships are Coming, Don’t Want to Be Born ter Midvinterblot. Lepo je bilo videti, da se je med odličnim nastopom Unleashed tudi pod odrom odvijal pravi kaos, mosh pitanja je bilo na pretek, za kar so verjetno poskrbeli predvsem starejši obiskovalci koncerta. Unleashed so bili vsekakor kot Odinova strela, hitri in svetli kot blisk, za seboj pa so Cvetličarno pustili požgano in opustošen. Unleashed so živ dokaz, da se lahko samooklicani viking metalci Amon Amarth le prestrašeno, sramotno in slabotno skrijejo pod najbližji kamen! Nesporni zmagovalci festivala bi tudi glede na svojo delovno dobo morali nastopiti kot headlinerji, vsekakor pa upam, da se pri nas kmalu oglasijo s pravim headlinerskim koncertom in s tem tudi z daljšo setlisto.
Čast glave nastopajoče skupina na letošnjem Paganfestu pa je pripadla že starim znancem slovenskih odrov, finskim folk metalcem Korpiklaani. Neverjetno je videti, da ta skupino še kar pridobiva na popularnosti, pa čeprav se že vsaj zadnje tri izdane plošče hudo ponavljajo in tonejo vedno globlje v enoličnost. Tudi na samem odrskem nastopu skupine je bilo takoj očitno, da je izginila še tista originalnost, iskrivost in energičnost, ki je še pred nekaj leti tako definirala in odlikovala to skupino. Prav vsi člani so bili na moč statični, celo običajno energična in zabavljaška kitarista Jonne in Kalle. Da o mrtvih obrazih basista Jarkka in harmonikaša Juhe niti ne govorim. Slabotno in dolgočasno so odzvenele celo priljubljene skladbe skupine kot sta Wooden Pints ter Cottages and Saunas, Korpiklaani pa so si to pot dovolili celo dobesedno skrunitev Motörhead klasike, Iron Fist. Če bi to slišal Lemmy bi se verjetno usedel v panzer in lastnoročno pregazil oder Cvetličarne. Tokratni nastop Korpiklaani je minil izjemno suhoparno in ob slaboumnih plesnih odah alkoholu izzvenel v prazno. Dokaz, da skupina tone vedno globlje v hudo povprečnost?
Fotografije: Rok Klemše
Galerija slik
