Phil Collins na Dunaju z zvrhano malho svojih največjih hitov (2019)

0 233

Phil Collins je med nastopom na dunajskem stadionu Ernst Happel nadvse uspešno demonstriral zakaj je eden največjih glasbenih zvezdnikov našega časa in zakaj bo izjemno žalosten dan za glasbeni svet, ko se bo dokončno poslovil.

Lokacija: Dunaj / Ernst Happel Stadion / Avstrija
Datum: nedelja, 02.06.2019

Phil Collins je v svoji izjemno bogati glasbeni karieri dosegel praktično vse kar je moč doseči. Med nesmrtne se je zapisal že kot član legendarne angleške progresivnorockovske skupine Genesis, ko je leta 1976 z bobnarskega stolčka stopil pred mikrofon in na glavnem vokalu zamenjal Petra Gabriela. Od tu naprej je nizal uspehe kot po tekočem traku. Na začetku osemdesetih je z albumom »Face Value« (1981) začel izjemno uspešno samostojno kariero, ki je sovpadala z velikim komercialnim uspehom, ki so ga v tem obdobju doživljali Genesis s katerimi je ostal vse do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Kljub svojemu statusu večkrat nagrajenega superzvezdnika pa je Phil zadržal ljubezen do bobnanja in kot eden tehnično najbolj dovršenih bobnarskih mojstrov skozi večino kariere sodeloval pri številnih zanimivih jazzovskih projektih, medtem ko je bila kratkotrajna, vnovična združitev Genesis v letih 2006 in 2007 nekaj najboljšega kar se je tedaj zgodilo v progresivnem rocku in pop rocku. Njegovo veličastno bobnarsko kariero so pred nekaj leti zaustavile zdravstvene tegobe zaradi katerih pri hoji potrebuje palico, medtem ko večino koncertnega nastopa presedi na stolu.

Vse to pa na srečo ni vplivalo na njegove pevske sposobnosti, ki so še zmeraj v zelo dobrem stanju in to je tisto kar največ šteje pri njegovih koncertnih nastopih. Potem, ko je premagal nekatere notranje demone je, kljub precejšnjim zdravstvenim težavam med katere spada tudi začasna, delna izguba sluha, leta 2015 preklical upokojitev. Leta 2017 se je z izjemno spremljevalno glasbeno ekipo podal na še vedno trajajočo ‘Not Dead Yet’ turnejo, ki je morda celo njegova najbolj ambiciozna do zdaj in morda tudi zadnja v njegovi karieri. Ravno slednje je precej vplivalo na to, da se je Philovega nastopa na dunajskem stadionu Ernst Happel, ki nekoliko presenetljivo v tem večeru ni bil razprodan, udeležilo tudi precej Slovencev

Za več kot primerno ‘ogrevanje’ pred ‘glavnim dejanjem’ so v vlogi predskupine poskrbeli Mike & The Mechanics pod vodstvom Philovega starega pajdaša in ustanovnega Genesis basista, kasneje tudi kitarista, Mikea Rutherforda. Mike & The Mechanics, katere je pred leti precej prizadel odhod originalnega pevca Paula Carracka in smrt njegovega vokalnega soborca Paula Younga, so leta 2017 izdali album »Let Me Fly« s katerega so izvedli otvoritveno skladbo »The Best Is Yet to Come«. Z aktualnega albuma »Out of the Blue« (2019), ki pretežno vsebuje priredbe starih del, smo slišali naslovno skladbo.

Mike in njegovi ‘mehaniki’, ki so seveda vsi po vrsti izjemni glasbeniki, so večino nastopa nadvse suvereno prehajali med dolgoletnimi klasikami ter novejšimi deli. Vrhunec nastopa so po pričakovanju predstavljala njihova najbolj znana dela oziroma hit singli, se pravi »Silent Running«, »The Living Years«, »All I Need Is a Miracle«, »Over My Shoulder« ter »Word of Mouth« s katerim so tudi zaključili svoj nastop. Od hit singlov smo pogrešali samo nostalgični »Taken In«, ki pa si ga je brez Paula Younga za mikrofonom skorajda nemogoče predstavljati.

Oba Paula sta bolj ali manj uspešno nadomeščala britanski pevec Andrew Roachford, ki je navduševal s svojim soul pristopom, in njegov kanadski tovariš Tim Howar vendar zlasti slednjemu še vedno primanjkuje zajeten delež odrske karizme, ki je bila tako značilna za oba pevska predhodnika. Vselej sloki Rutherford je bil skozi večino nastopa v svoji značilni, pokončni drži, obenem pa je vnovič potrdil, da se še vedno precej bolj domače počuti na basu kot na kitari. Večino kitarskih solaž je odigral irski kitarski mojster Anthony Drennan, katerega ljubitelji Genesis poznajo predvsem po tem, da je bil med »Calling All Stations« (1997) turnejo drugi basist/kitarist namesto dolgoletnega koncertnega člana Daryla Stuermerja o kateremu več v nadaljevanju reportaže.

Na bobnih se je nahajal Gary Wallis, ki je bržkone najbolj znan po svojem koncertnem sodelovanju s post-Roger Waters era Pink Floyd. Kljub zelo spodobnemu in tehnično brezgrajnemu, morda za kanček nekoliko preveč rutiniranemu nastopu, ki je obudil nekaj magije iz zlatih časov, pa je bila dunajska publika med nastopom Rutherfordove druščine kar precej zadržana. Interakcija med odrom in publiko ni bila kdo ve kako bleščeča, zato se tudi atmosfera nikakor ni uspela razživeti do pričakovane mere. Kasneje, med Philovim nastopom smo upali, da se bo Mike pojavil vsaj na eni izmed nepričakovanih izvedb Genesis klasik, a ga v tem večeru nismo več videli. Tisti, ki so potihem upali na delno združitev Genesis so bili seveda kar precej razočarani.

Po običajnih tehničnih procedurah je bilo vse pripravljeno za nastop osrednje zvezde tega večera. Phil Collins je s počasnim korakom pri katerem se je opiral na palico le s težavo prispel do svojega stolčka, kjer ga je čakal mikrofon. Pogled nanj v tovrstnem stanju nikakor ni bil prijeten, medtem ko je tudi njegov obraz potrjeval, da je beg časa prestal slabše od svojih Genesis soborcev. Vendar vse to ni omajalo njegovega vokala, ki nas je navdušil že od prve sekunde izvedbe njegovega velikega hita »Against All Odds (Take a Look at Me Now)«, kjer je nekoliko ‘zaribal’ samo pri višjih legah kar se je kasneje ponovilo še pri nekaterih vokalno težavnejših skladbah. Napornega pevskega dela kljub vsemu ni imel. Na spremljevalnih vokalih je imel namreč imenitno pomoč žensko-moškega soul kvarteta v podobi Amy Keys, Bridgette Bryant, Arnolda McCullerja in Lamonta van Hooka, ki so publiko zabavali tudi z izjemno karizmo in plesnimi gibi.

Od ‘starih mačkov’ sta Philu delala družbo Daryl Stuermer na kitari, Leland Sklar na basu in Ronnie Carly na dodatni kitari, vsi člani Collinsove dolgoletne solo ‘posadke’. Na bobnih se je nahajal Philov 18-letni sin Nicholas, ki je dokazal, da nadvse uspešno stopa po očetovih stopinjah ter da je zrelejši od svojega starejšega polbrata Simona, ki je v zadnjih letih, po obetavnem ustvarjanju s skupino s Sound of Contact, zabredel v droge. Veličastno glasbeno ekipo je na izbranih skladbah spremljal pihalni kvartet, ki je svoje delo opravil odlično.

Nepozabni hiti iz Philove veličastne kariere so si sledili eden za drugim in ko je napočil »Another Day In Paradise« je Philu publika že ‘jedla iz roke’, medtem ko se je vzdušje dodobra razživelo. Tedaj verjetno ni nobenega več motilo, da je Phil med petjem sedel na stolu. Prvič na tej turneji oziroma prvič po letu 2005 smo doživeli izvedbo izjemno zabavnega zimzelena »Don’t Lose My Number«, medtem ko je še večje presenečenje predstavljala izvedba dveh Genesis standardov »Throwing It All Away« ter »Follow You Follow Me«. Med izvedbo slednjega smo lahko na projekcijah uzrli videoposnetke iz različnih obdobij nepozabnih progresivcev, ki sicer niso podali uradnega oznanila o razpadu vendar je Collins v svoji leta 2016 izdani biografiji napisal, da se je kot član Genesis upokojil leta 2007. Na oder je bil pozvan tudi Rutherford, a se, kot že omenjeno, iz takšnega ali drugačnega vzroka ni odzval vabilu.

Seveda v tem večeru ni manjkalo tudi izvedb nekaterih Philovih znamenitih ljubezenskih balad kakršna je bila »Separate Lives«, kjer je Phil v družbi soul prvakinje Bridgette Bryant poskrbel za nadvse energičen moško-ženski vokalni duet. Nato je sledil Nicholasov bobnarski solo nastop, ki je sčasoma vseboval tudi njegovega očeta na tolkalih ter tolkalista Richieja Garcio. Med vrhunce Philovega nastopa je po pričakovanju sodila izvedba njegovega prvega solo hita »In the Air Tonight« pred katerim je pošteno zagrmelo. To je bil obenem tudi edina izvedba na tem koncertu katero je v celoti izvedel stoje, čeprav se ob tem ni premaknil niti za ped. Collins, katerega smisel za humor med nagovori publike še vedno ni zapustil, ni pozabil ni niti na »Easy Lover«, skupni hit s Philipom Baileyem, medtem ko je bil Genesis zimzelen »Invisible Touch« še eno precejšno, a nadvse prijetno presenečenje.

Klavirsko balado »You Know What I Mean« je Phil odpel ob klavirski spremljavi sina Nicholasa. Ob tej priložnosti je Phil v šali izjavil, da je to eno izmed dveh del iz njegove solo kariere, ki sta Nicholasu dejansko všeč. Redni del nastopa se je zaključil z izjemno energično verzijo velikega hita »Sussudio« med katerim so se po zraku poleteli konfeti in pisani trakovi, medtem ko se je na odru s pihalnim kvartetom vnovič združila celotna, petnajstčlanska ekipa glasbenikov. V soju številnih svetlobnih efektov in ob odličnem ozvočenju, ki je zaznamovalo celoten koncert so poskrbeli za nepozabno zabavo. V dodatku so Phil in tovarišija izvedli skladbo »Take Me Home«, s katero smo se še zadnjič v tem večeru vrnili nazaj v ‘stara, dobra’ osemdeseta, ter se ob huronskem aplavzu poslovili z odra pri čemer je gospod Collins potreboval nekaj pomoči.

Phil Collins je med nastopom na dunajskem stadionu Ernest Happel nadvse uspešno demonstriral zakaj je eden največjih glasbenih zvezdnikov našega časa in zakaj bo izjemno žalosten dan za glasbeni svet, ko se bo dokončno poslovil. Kljub temu, da ga noge ne ubogajo tako kot nekoč in je njegove bobnarske kariere po vsej verjetnosti konec, je njegov glas še vedno pravi špas za ušesa. Marsikdo drug bi na njegovem mestu ob takšnih zdravstvenih težavah ter po treh ločitvah že obupal nad ponovnim koncertnim udejstvovanjem ter rajši užival v zasluženi, a osamljeni upokojitvi, toda Phil je eden tistih legendarnih glasbenikov, ki bodo na odru vztrajali vse dokler se ne izteče njihov čas. Dokler ima Phil še vedno tako dobro ohranjen glas zares ni pravega razloga zakaj nas ne bi še naprej razveseljeval z odličnimi koncertnimi nastopi vendar zelo verjetno samo še v samostojni režiji.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Mike And The Mechanics:
1. The Best Is Yet to Come
2. Another Cup of Coffee
3. A Beggar on a Beach of Gold
4. Get Up
5. Out of the Blue
6. Silent Running
7. Let Me Fly
8. The Living Years
9. All I Need Is a Miracle
10. Over My Shoulder
11. Word of Mouth

Phil Collins:
1. Against All Odds (Take a Look at Me Now)
2. Another Day in Paradise
3. Hang in Long Enough
4. Don’t Lose My Number
5. Throwing It All Away
6. Follow You Follow Me
7. I Missed Again
8. Who Said I Would
9. Separate Lives
10. Drum solo
11. Something Happened on the Way to Heaven
12. You Know What I Mean
13. In the Air Tonight
14. You Can’t Hurry Love
15. Dance Into the Light
16. Invisible Touch
17. Easy Lover
18. Sussudio
—dodatek—
19. Take Me Home


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X