Marillion magija v Bologni

Ob prvih znakih opoldanske sončne pripeke se je naša trojica nadebudnih ljubiteljev progresivnih melodij odpravila v Bologno, da bi si prvič do zdaj ogledali nastop Marillion, ki so po izidu svojega novega albuma “Somewhere Else” priredili obširno evropsko turnejo. Marillion vsem tistim, ki so večino 80-ih preživeli ob poslušanju radijskih predvajalnikov, kjer sta se občasno vrtela njihova največja hita “Kayleigh” in “Lavender”, res ni treba na široko predstavljati. Tedaj so bili namreč tudi v komercialnem smislu veliko ime saj so bili brez večjih težav zmožni napolniti tudi celoten stadion, danes pa se raje držijo znamenitega naziva “najbolj varovane angleške skrivnosti” saj se kljub izjemnemu komercialnemu potencialu, ki jih vsebujejo nekatera njihova dela, že dolgo izogibajo vsakršne medijske izpostavljenosti in prek lastne, neodvisne založbe igrajo predvsem za lastno dušo in za svoje ljubitelje, ki veljajo za ene izmed najbolj zvestih sploh v svetu rock glasbe.

Tovrsten pristop se jim je lahko rečem, kljub kritikam tistih, ki se niso sprijaznili s tem, da so nenehne inovacije in spremembe glavno vodilo vseh pravih progresivnih glasbenikov, skozi leta bogato obrestoval. Marillion že dolgo niso več (samo) neo prog rockovski band (oznaka, katere so se vselej ognjevito izogibali), vsaj ne tisti klasični, saj je njihova glasba skozi leta postala veliko bolj eksperimentalna in širša od vrstnikov, ki so zadržali večino tistega zvoka, značilnega za 80-a (predvsem prek sinthesizerjev in ritem linije), ki v marsičem bazira na zvoku simfoničnih prog rockerjev 70-ih. Medtem so Marillion že zdavnaj presegli žanrske omejitve. V zadnjih letih žanjejo spoštovanje predvsem na račun albumov, ki jih odlikuje izjemna raznovrstnost, visok ambient, globok zvok in ekspresivna besedila, ki se pogosto dotikajo aktualnih socialnih in življenjskih problemov. Kar se tiče njihovih koncertnih nastopov, so že od nekdaj sloveli kot mojstri raznovrstnih vzdušij in odrske teatralnosti, katero je definiral že njihov originalni pevec Fish, katerega smo imeli priložnost videti lani in to ravno ob podobnem času. Nič manj uspešno pa s teatralnostjo nadaljuje tudi njegov naslednik Steve Hogarth, ki je kot smo se lahko prepričali tudi na lastne oči, danes res prava glavna gonilna sila skupine.

Polni pričakovanj smo že kakšnih šest ur pred začetkom koncerta prispeli pred dvorano Estragon, ki se je nahajala na od boga pozabljenem kraju, ki je še najbolj spominjal na kakšno opuščeno vojaško bazo. Popolnoma zavržena lokacija je kazala žalostno podobo brez kakršnih koli napovednikov koncerta, svoje pa so dodala še neoznačena parkirišča, zapuščena športna dvorana in dve zarjaveli prikolici. Vse skupaj je bolj spominjalo na mesto duhov kot pa na prizorišče razprodanega koncerta. Za čas pred odprtjem dvorane smo se odpravili na krajše pohajkovanje po mestu, kjer smo se pošteno namučili, da smo odkrili pizzerijo, še prej pa smo na hitro pokukali skozi vrata, kjer smo na odru zagledali klaviaturista Marka Kellya, ki si je na računalniku nad klaviaturami ravno dajal opravka s programiranjem zvočnih vzorcev. Ko smo se zvečer, približno tri ure pred začetkom vrnili, se je pred dvorano že trlo ljudi, ki so čakali na svoje “kupone za golaž”, ki so v Italiji pač običajen tip vstopnic. Medtem, ko smo pasli oči na odrski postavitvi in glasbeni opremi, predvsem na pestrem naboru kitar za oba Stevea, Rotherya in Hogartha, se je dvorana že napolnila do slehernega kotička vendar tako, da se je dalo brez problema dihati in premikati. To je olajševalo dejstvo, da so med občinstvom večinoma prevladovali že osiveli možakarji srednjih let, nekateri skupaj s svojimi družinami. Našli pa so se tudi ponosni lastniki pošteno oguljenih majic iz 80-ih, še z originalnim logotipom in dvornim norčkom, tako da sem bil spet eden redkih, ki so reševali čast tistih, ki so se rodili po nastanku skupine.

Približno ob deseti uri je bilo dolgotrajnega čakanja naposled konec in napočil je čas za začetek koncerta. Luči so se pogasile in po krajšem ambientalnem uvodu na Kellyevih sprogramiranih zvočnih vzorcih je na oder prikorakalo pet znanih postav, ki so začele igrati prve takte navdušujočega presenečenja, “Splintering Heart” (Holidays In Eden, 1991), ki so ga prek mirnega uvoda postopa razvijali do prvega prehoda, ko je nastopil udarni kitarski rif, kateri je publiko v hipu dvignil na noge. Med postavami na odru je nedvomno najbolj izstopala tista pred mikrofonom, ki je s svojo skrčeno postavo, tesnem plašču v stilu 19. stoletja in dolgimi, do ramen segajočimi črnimi lasmi precej spominjala na mrkega profesorja Snapea (v našem prevodu Rawsa) iz Harrya Potterja, a le v toku trajanje te izvedbe. Pred nami je stal opazno porejeni (leta pač tečejo za vse) Steve Hogarth, eden izmed najbolj ekspresivnih in karizmatičnih pevcev v (progresivnem) rocku. O njegovih odrskih odlikah smo se naposled lahko prepričali tudi na lastne oči. Hogartha (za prijatelje in fane je bolj znan kot H’) poleg odličnega vokala odlikuje tudi izjemna odrska igra, podkrepljena s številnimi mimikami in preoblekami. Ne skopari pa tudi z raznimi šaljivimi dovtipi med posameznimi odmori, ki nekoliko razbijejo njihovo tradicionalno podobo “resnega” banda. Možakar se je pri sleherni izvedbi popolnoma vživel v njeno sporočilo pa najsi je stal pred mikrofonom, električnim klavirjem, kitaro ali se “igral” s tolkali. Ves čas je s svojo odrsko igro neumorno skrbel, da dvorana ni zaspala tudi med daljšimi ambientalnimi sekcijami. Tedaj smo lahko jasno zagledali tudi ostale člane skupine. Drobni (drobni seveda samo po postavi in ne po igranju, kjer je pokazal vrsto navdušujočih pasaž) Pete Trewavas, ki je tudi z občasnimi skoki posredno skrbel, da vzdušje med energetskimi polnilci ni nikoli popustilo, je s svojim basom stal na levi strani, tik pred nami. Na desni mu je družbo delal možakar, mogočne postave in polnih lic, ki je bil s svojimi vesoljskimi kitarskimi pasažami večkrat popolnoma v svoje svetu. Beseda je o Steveu Rotheryu, edinemu izvornemu članu skupine, ki je med nastopom ves čas dokazoval zakaj spada med najbolj prefinjene kitariste našega časa ob boku Davida Gilmourja (Pink Floyd) in Andrewa Latimerja (Camel). Mark Kelly je za svojim obsežnim naborom klaviatur, kjer je razen igranja zvočnih vzorcev ponudil kar nekaj prvovrstnih solaž na sinthih, v športni majici deloval daleč najbolj mladostno od vseh članov. Na najvišji točki odra je z večnim nasmehom na obrazu skrbel, da je bilo vse “pod kontrolo”. Ian Mosley, bobnarska legenda, ki je v preteklosti sodeloval z glasbeniki kot so Curved Air, Daryl Way in Steve Hackett, je bil ves čas skrit za svojo gromozansko paleto bobnov, ki se dobro šibila pod točo njegovih udarcev. Marillion so večino izmed koncertnega repertoarja prilagodili novemu albumu “Somewhere Else” iz katerega so odigrali kar šest skladb, kar pa ni niti malo motilo saj gre za še en vrhunski izdelek. Svoje pa je povedal tudi pogled na Mosleyeve bobne, ki so nosili glavni simbol albuma (kar je sicer ustaljena praksa na njihovih koncertih). Vseeno pa so z nekaterimi starejšimi deli poskrbeli tudi za nekaj zanimivih in dobrodošlih presenečenj. Vsi tisti, ki so prišli na koncert samo zaradi njihovega neo-progresivnega obdobja in obeh prej omenjenih hitov pa so tokrat ostali osmoljeni. Hogarth je v nekem trenutku prijel tudi za nenavaden inštrument, ki je deloval kot nekakšen križanec med sinthesizerjem in flavto in si na njem dal duška (uporabil ga je sicer samo enkrat). Brez besed so nadaljevali z “The Other Half”, prvo skladb z novega albuma, ki je s svojim srednjim tempom in rahlim ezoteričnim utripom zrelaksiral vzdušje ter poskrbel, da so se roke ponovno dvignile visoko v zrak. Gospod H’ se je na koncu izvedbe usedel za električni klavir in nas v slogu papeža blagoslovil kar s svojimi tolkali. Potem pa je z besedami “o hvaležnosti vsem tistim, ki se zavedajo, da lahko prispevajo svoje k popravi svetovnih krivic” napovedal “Thank You Whoever You Are”, prvo balado z novega albuma ob kateri se je razpoloženje v dvorani spet nekoliko umirilo. Temu primerno je visoko energična “See It Like A Baby” (Somewhere Else), med katero je tudi H’ prijel za električno kitaro, s svojim visoko voltažnimi refreni dvorano ponovno dvignila na noge. Nato so me s “Fantastic Place” (Marbles, 2004), kjer me je najbolj navdušil Rothery s svojimi številnimi vesoljskimi solažami in slidi s katerimi skozi celoten nastop ni niti malo skoparil, prvič popeljali v stanje zamaknjenosti, ki se je med koncertom kar nekajkrat ponovilo. Marillion so v zadnjih letih postali izjemno aktivni tudi pri opozarjanju na zablode globalizacije, kar je sicer splošen trend med večino današnjih glasbenikov vseeno pa oni to počnejo na dokaj nepretenciozen način. H’ je “A Voice From The Past, ki je prav tako izvirala iz novega albuma, napovedal z besedami, da se “medtem, ko se naš planet iz leta v leto vse bolj smeti in je vse več zarečenih obljub, napočil čas za resnično spremembo takšnega stanja”. Odlična izvedba “The Damage” (Marbles) je v dvorani zopet ustvarila vesoljsko atmosfero. Tudi naslovno delo novega albuma me je za hip odpeljalo “nekam drugam”. Skupina je ves čas demonstrirala visoko uigranost ob odlični akustiki in s poštenimi izvedbami, ki se niso dosti razlikovale od studijskih izvirnikov. Naslednjo skladbo z novega albuma, “The Last Century For Man”, je H’ napovedal kot kritiko sodobne tiranije pod vodstvom obeh znamenitih anglosaksonskih držav, ki sta v novejši zgodovini povzročili nemalo gorja. S temi besedami je seveda požel bučen aplavz. Za naslednjo skladbo – “Mad” (Brave, 1994) se je H’ temu primerno preoblekel v “norca” s plaščem polnim ogledal ter celoten nastop pospremil z vrsto šegavih mimik, ki so se odlično ujemale s potekom celotne izvedbe. Sledili sta dve izvedbi z albuma “Anaraknophobia” (2001), ki sta uspeli do vrelišča razgreti vzdušje v dvorani in predstaviti njihovo tršo plat; “Separated Out” in “Between You And Me”, pri čemer so zlasti navdušili s slednjo. Tedaj so v dvorano, v slogu Jethro Tull, vrgli tudi velike balone in publika si jih je ves čas izvedbe navdušeno podajala med seboj. V tistem trenutku sta skupina in publika res postali celota. Za zaključek rednega dela so presenetili z izvrstno verzijo klasike “King” (Afraid Of Sunlight, 1995), kjer se je še posebno izkazal Kelly, ki se je tokrat posvetil izključno sinthom in tako ustvaril tisti zvok, ki je bil značilen za zgodnje Marillion, kar je pri vseh starih fanih sprožilo izjemno navdušenje.

Tedaj je prišel že čas za prvi odmor, ki pa se je pošteno zavlekel saj se je moral H’ preden so se vrnili na oder še preobleči za svojo novo “vlogo”. Po napetem uvodu je le prikrevsal nazaj na oder, tokrat v armaniju, s slušnim aparatom in leseno palico in z izrazom človeka, katerega pošteno boli zob. S to vlogo “nevidnega moža” je delno poskrbel, da je bil “The Invisible Man” (Marbles) eden izmed vrhuncev večera. Rothery, ki je že prej večkrat zamenjal vrsto kitare, je v tem trenutku prijel za 12-strunsko električno kitaro brez vratov in na njej demonstriral nekaj izmed najboljših solaž večera. Sledil je še en dodatek. Po krajši šali, kjer so začeli igrati “This Boy”, eno izmed klasik Beatlov, so prešli na odlično izvedbo prelepe balade “Beautiful” (Afraid Od Sunlight), ki nas je predvsem prek zvokov akustične kitare in H’-jevega ekspresivnega vokala očarala z neverjetno magijo in nas spomnila, da se prava lepota ponavadi skriva ravno tam, kjer je najbolj zasmehovana in zaničevana ter na ozkost modernega človečka, obremenjenega z nenehnim kopičenjem in uničevanjem.

Po dolgem in ekstatičnem bisu med katerim so na nas popadali pisani konfeti, je sledil drugi dodatek in zaključek z ezoteričnim “Neverland” (Marbles), ki je bil s svojo krhko, prelepo atmosfero in dinamičnim ritmom, brez dvoma vrhunec koncerta in tisto končno razodetje, kjer so Marillion še enkrat dokazali zakaj so še danes eni izmed največjih mojstrov dramatike in ambienta, ki se v njihovi glasbi pogosto tesno prepletena drug z drugim.

Nastop Marillion je bil resnično vrhunsko doživetje ter prava poslastica za vse ljubitelje dinamičnih melodij, visokega ambienta, bogatih zvočnih struktur, odrske igre in polnega zvoka. Marillion so torej potrdili svoj sloves odlične koncertne skupine in uresničili vsa moja pričakovanja. Izkazali so se kot resnično velika skupina, ki je prek glasbe in odrske komunikacije sposobna v hipu ustvariti tesen most s publiko in prek številnih presenečenj poskrbeti za čisto pravljico, ki jo je odlikovala vrhunska izvedba, visoko vzdušje in izjemen pretok odrske energije. Na koncu smo bili vsi trije zadovoljni, da je bila dolga in naporna vožnja bogato poplačana. Zato bi se se rad Marillion še enkrat zahvalil za ta nepozaben večer, ki bo še dolgo ostal v lepem spominu.

 

besedilo: Peter Podbrežnik

fotografije: Andrej Leben