Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Etno klub Zlati zob / Slovenija
Datum koncerta: 18.04.2014
Število obiskovalcev: 70
Cena karte: 8,00€ (v predprodaji) / 13,00€ (na dan koncerta)
Šinobusi, novosadski rockerji, konkretno navdahnjeni nad izročilom blues glasbe in predvsem retro zvokom sedemdesetih let, so uspeli zložiti nekaj koncertih nastopov po Sloveniji, na katerih so predstavljali novi studijski album »Nebo od skaja« (Dallas Records, 2013) – RockLine recenzija TUKAJ! Kvintet v postavi Milan Korać (vokal, kitara), Nenad Patković (kitara, klaviature, vokal), Stefan Stefanović (orglice), Predrag Dmitrović (bas kitara) in Đorđe Bubnjević (bobni) je kvintet zapisan zvočnemu in aranžerskemu perfekcionizmu. Seveda lastne avtorske branže. Gre za absolutno avtentično glasbeno izpoved, ki ob vsej izrazni razgibanosti združuje vzporednice lika in dela starih jugoslovanskih rock zasedb, kot so denimo Korni Grupa, Smak, Pop Mašina ali Yu Grupa, nadalje so možne muzikalične primerjave z Wishbone Ash (Šinobusdi radi vpenjajo v aranžmaje občasno kitarske tercete), Procol Harum (zlasti zavoljo aranžmajsih rešitev Hammond odzvena), nadalje Uriah Heep, pa tudi Doobie Brothers, Alman Brothes Band, vse polno pa je izraznih odklonov tudi proti primarnim koreninam bluesa. Tistega iz delte Mississipija.
Šinobusi so torej svojevrstni konglomerat skvašen na vplivih retro zvočne sporočilnosti pionirskih rock in blues zasedb s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih. Dela se lotevajo z veliko zvočno in stilsko perfekcijo. Poleg kompaktnega aranžiranja slovi njihova izpoved tudi po sporočilno bogati poeziji vokalista/kitarista Milana Korača, ki je glavni pisec verzov. Zasedba je svojo mini slovensko turnejo odprla v četrtek, dne 17.04.2014 z nastopom v novomeškem Lokalpatriotu, dan kasneje pa so Šinobusi prispeli v slovensko prestolnico in tamkajšnji Etno klub Zlati zob. Povsem drugo prizorišče, ki je narekovalo drugačno koncertno energijo, vibracijo, razpoloženjska stanja. Od klubske scene, do skorajda »mondene« hale. Etno klub Zlati zob je prikupno toplo in silno gostoljubno prizorišče, pisano na kožo uživanju v organsko zvočni glasbeni toplini pristnih strasti in emocij, ki jih izpovedujejo umetniške duše. Če ima jamski dvorec v Postojni Postojna Blues festival, bi lahko imel Zlasti zob brez težav Ljubljana Etno in Folk festival.
Vrnimo se k našim Šinobusom. Ura je pol desetih preč in na odru je sila živahno. Šinobusi razvajajo občinstvo kakih 70 glav udobno zleknjenih ob mizice, s svojim starejšim recimo »že kar klasičnim« repertoarjem. Skupina ni potrebovala mnogo časa, da je ogrela prste na pravo delavno temperaturo in tako še hitreje opozorila za kako homogeno in izvedbeno dovršeno ekipo gre. Senzitivni Milan Korač je prevzemal s svojo rahločutnostjo in pretanjenostjo, ko je jemal verze svoje poezije in jih podoživeto delil z občinstvom!
Milan in Nenad, oba kitarista, sta kemični ujemanje potrdila z izjemnim odrskim zaznavanjem in izvedbeno usklajenostjo, kar so obilno razkazovale tudi deljene solaže v posameznih točkah. Izredno je razmeščanje not, ki je vseskozi podrejeno sledenju melodični perfekciji. Igra kitare s prsti, v manjšem odmerku tudi z rabo trzalic! Posebno poglavje skupine je orgličar Gile. Možakar šteje skromnih 21. let in velja za »čudežnega otroka«. Njegove solistične eskapade so v improvizacijah odražale neverjetno čut za melodičnost, ki je bil temu glasbeniku položen v zibelko. Brez silno odzivne, sila variabilne ritmične kinetike pa pri tem seveda ne gre.
Po prvi tretjini nastopa, ko se so zvrstile Moje ruke sad su ptice, Mirna Bačka, Kada svrake bulje u mene, U pravcu jablanova, Ćamac na Tisi, pa Robert Johnsonovi If I Had Possesion Over Judgement Day, ki so jo seveda priredili sebi lastni glasbeni viziji, pa Bluz je đavo, Ravnodušna pesma, so fantje sklenili prvi del koncerta z odličnim instrumentalom polnim improvizacijskih preobratov imenovan Prašina.
Sledi kratka pavza, bend pa »usposobi« klaviature, za katere je za srednji del nastopa »permanentno« sedel Nenad. Bend se je odločil da bo »na debelo« predstavil novi album »Nebo od skaja«. V tem delu je bend kontrastno poglobil razpoloženjska stanja. Čutilo se je kako skupina uživa v interpretaciji povsem novih studijskih del. Klaviature so učinkovito opravljale vlogo mnogoterih zvočnih simulacij med katerimi je seveda izstopal zvok Hammond orgel, ki po novem krasi glasbo Šinobusev na albumu »Nebo od skaja«. Bojda je Nenad potreboval vsega leto dni da se je priučil igranja klaviatur. Mož, ki poseduje pravzaprav popolni posluh poseduje obenem tudi izjemno čuječnost. Sliši namreč prav vsak ton, ki se sproži na odru. Tudi tiste, ki jih skreirajo njegovi komapanjoni. Natanko razume umeščanje pravih tonov na prava mesta v skladbah. Vseskozi pa sledi svojemu pretanjenemu čutu za muzikaličnost in temu tudi podreja prav vse svoje ideje. Vse polno je ornamentov, ki osupnejo z iznajdljivostjo, fantazijo in artistično domišljijo tega glasbenika. Govorim seveda predvsem za njegovo delo na kitari, kjer je med koncertom večkrat silovito »zapel« in »zaječal« tudi naprstnik, predstavo pa je umetnik obogatil z implementacijo rabe posebnih učinkov, zlasti vah-vah efekta, pa tudi stereo chorusa. Skladbe Iz drugog ugla, Naš dan, Potera, pa odlični jazzy instrumental Noonism, nadalje Ko zna, sanjava blues točka Skačem visoko, ki je bil nedavna izdana kot single in zanjo posnet video, pa edina skladba v angleškem jeziku z novega albuma Greed. Srednji del sta zaokrožili odlična Vazduh in Bio sam tu, s katero so Šinobusi sklenili srednji del nastopa.
Pavzo petnajstih minut z namenom, da se v tem času nabere še kak evro za točilnim pultom, je presekala v nadaljevanju Boli i mene! Sledijo šegava Super bejbe, nadalje Ja moram da te vidim što pre, Bluz novog dana, Jutro je sebi prokrčilo put in fantastična priredba tradicionalne ameriške folk skladbe The Wayfaring Stranger. Za njo so urezali še eno izjemno priredbo! To po so se lotili izvirnika skladbe Children Of Sanchez (orig. Chuck Mangione) kjer je znova briljiral Nenad s svojo kitarsko iznajdljivostjo. Bend je zabelil nastop z domala skoraj že progresivno verzijo The Rolling Stones klasike Miss You! To pa še ni bilo vse. Sledil je namreč finalni krešendo! Sprva se je skupini na odru pridružil dolgoletni prijatelj in eden najbolj dovršenih slovenskih blues kitaristov Slaven Kalebič iz zasedbe Mojo Hand, s katerim so Šinobusi urezali daljšo improvizacijsko blues točko. Tisti pravi kotaleči roots blues valcer, ko pričnejo padati svinčene solze z neba. Zatem se jim priključi na odru pravzaprav skoraj cela Mojo Hand ekipa, seveda korenito ozaljšana z ženskim delom, glasbeniki pa se lotijo skladbe Let The Good Times Roll. Šinobusi so za zaključek izvedli še Moody Watersovo Got My Mojo Working in Don Nixovo Going Down.
Človek ostane brez besed po takšni izjemni igri polnokrvno otipljivih in kipečih emocij ter strasti. Zvok je lahko čokat, skalovit, nabrušen, ali pretanjeno rahločuten. Oba pristopa pa posedujeta vražjo erogenost. Slišiš vse detajle, odigrano s preciznostjo in lahkoto. Preprosto jih vodi poln užitek in to zadošča. Šinobusi so dostavili pravo lekcijo adventivne art rock blues paradigme tega večera v Etno klubu Zlati zob in obiskovalcem se je ob tem radostno trgalo.
Če se Šinobusi kje v bližini vašega stalnega bivališča, si naredite uslugo in pojdite obvezno pogledat v živo ta bend. Hipoma ga boste pričeli občudovati. Zavoljo pristnosti in avtentičnosti, ki je veličastno ujeta v neverjetni izvedbeni usklajenosti skupine, kot tudi jedrnato definiranih močnih kompozicijskih strukturah. Šinobusi so po Ljubljani nadaljevali pot proti zahodnemu delu naše države in se ustavili v Kopru. A to je že druga štorija!
Galerija slik
