Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Koper / Figa Rock Bar / Slovenija
Datum koncerta: 19.04.2014
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 4,00€
Po eni rundi Šinobusev se prileže kaj? Še druga runda Šinobusev. Po izrednem vtisu, ki ga je kvintet dan prej zapustil po nastopu v ljubljanskem klubu Zlati zob – RockLine reportaža TUKAJ, mi hudič ni dal miru, da si ne bi šel ogledat še enega izmed skupno petih potrjenih nastopov mini slovenske turneje teh adventivnih blues rockovskih odličnjakov iz srbskega Novega Sada.
To pot je bilo tarčno mesto novega koncertnega nastopa locirano v koprskem Vanganelu, točneje v klubu Figa Rock Bar. Ura je odbila krepko preko pol desete zvečer, ko sem primajam skozi šotorsko platno v središče kluba. Tam veselo rogovilijo lokalni matadorji Frišni Burek, ki so urezali na veselje prisotnih plejado priredb pestre žanrske palete (od Motörhead do Depeche Mode – in vse vmes).
Kakih 100 glav se je zbralo vse skupaj (pred klubom in v klubu). Šinobusi so to pot stopili na neprimerno manjši oder od tistega, ki se nahaja v ljubljanskem Zlatem zobu, kar pa jim še zdaleč ni delalo preglavic. Basist Predrag se je recimo znašel tako, da je izkoristil stransko ograjo kot sedalo, tako so dobili Milan, Nenad in Gile skupaj še dodaten kvadratni meter prostora v sprednjem delu odra. Energija in občutja, ki jih je zapustil ta koncert v primerjavi z ljubljanskim dan prej, so prinašala drugačno izkustvo. Predvsem se je hipoma začutilo, da so Šinbusi v prvi vrsti klubski bend. To pot so se popolnoma sprostili, maksimalno razmahnili in potrebovali le ščepec uvodne igre, da uročijo publiko, ki jim je pričela jesti iz roke. Če so sestavljali publiko prejšnji dan v ljubljanskem klub Zlati zob mirni obiskovalci, v iskanju popestritve večerne romance po večini zgledno »po-parčkani«, je to pot v Figi Rock Baru pričakala Šinobuse garda pravih rockerjev. Bend pozna Figo Rock Bar zelo dobro. Na prizorišče ga vežejo lepi spomini preteklih nastopanj, vsekakor pa ga niso mogli pozabiti zavoljo velike izbire odličnih vrst piva, čemur so med koncertom v premorih med skladbami nenehno izrekali prave hvalospeve.
Glede na vrsto prizorišča so Šinobusi kanček priredili set listo. V prvem delu so malo premešali vrstni red starejših skladb svojega repertoarja prvih treh studijskih plošč v katerega so vtaknili nekaj več priredb z namenom, da te dodatno razgrejejo rockerske duše kluba! Nekoliko so skrajšali del set liste v katerem predstavljajo novi albumu »Nebo od skaja« (2013),presenetili pa so zlasti z izvedbo nekaterih priredb, ki jih človek nikakor ne bi pričakoval. V prvem delu je tako že na samem začetku dvignila na noge odlična predelava Big Sugar hita Diggin’ A Hole, pa Taxman zasedbe The Bealtes, kjer je vodilne vokale prevzel Nenad ter »progresivno« razvejana Miss You zasedbe The Rolling Stones. Šinobusi so v prvem delu izvedli lep sveženj skladb iz albuma »Nekad Jurimo Kroz Polja, A Nekad Stojimo U Stanicama« (2005), med katerimi se je znašla tudi instrumentalna In the Bottle, ki je v Ljubljani dan prej niso izvajali, iz albuma »U Pravcu Jablanova« (2007) so izvedli otvoritveno Moje ruke sada su ptice, Bluz je đavo, Čamac na Tisi, v zaključnem delu pa tudi odlični instrumental Prašina, iz albuma »Vagon za provetravanje tunela« (2010) pa skladbe Super Bejbe (odigrana dvakrat, še enkrat v zaključnem delu koncerta). Ravnodušna pesma, Ja moram da te vidim što pre in Mirna Bačka.
Bend je znova potrdil izjemno izvedbeno skladnost ter vrhunsko uigranost. Zvok obeh kitar, še posebej pa solaže Nenada jemljejo sapo, tudi Milan je odličen pri svojem delu na »Chris Rea« Stratocasterju, pa v plasmaju melodije izredno »elastični« basist Predrag, nadalje topovski bobnar Đorđe in vsekakor 21. letni mladenič ter »wunderkind« Gile s svojim »orgličarjenjem«. Skupino veže skupaj izredna srčnost in predanost glasbi, ki jo ustvarjajo in izvajajo. Vse se vrti okrog izredno močno izpovedne figure, ki jo uteleša poezija Milana Korača. Čutni in podoživeti pevec je s svojo karizmatično pojavo in silno lepo vokalno barvo poglavje zase, vsekakor pa dobiva tovrstna intepretacija pravo vrednost šele, ko jo objame edinstveni glasbeni format Šinobusev.
V krajšem premoru so fantje nastavili klaviature, za katere je kasneje sedel Nenad, v nadaljevanju koncerta pa je prevzela pozornost izvedba najnovejšega materiala iz albuma »Nebo od skaja« – RockLine recenzija TUKAJ, ki velja za najzrelejši izdelek skupine do tega dne. Vrhunec koncertnega večera pa je prineslo zaključno sosledje izrednih izvedb nekaterih rock zimzelenov, ki so navduševali drug za drugim. Bend je tako denimo zaigral Whipping Post zasedbe The Allman Brothers Band, pa The Cent Pistol zasedbe Black Keys, nadalje Sympathy For The Devil (The Rolling Stones), pa bluesovska standarda Going Down (Dan Nix) ter Got My Mojo Working (Muddy Waters), na sam rep kocerta pa dodali še eno briljantno priredbo skladbe Children Of Sanchez (orig. Chuck Mangione). Vsekakor pa niso pozabili na velikega prijatelja skupine Slavena Kalebiča, sicer imenitnega kitarskega mojstra bluesovske igre iz vsem nam dobro znane zasedbe Mojo Hand (v kateri po novem sodeluje tudi Nenad iz Šinobusev). Šinobusi so s Slavenom na odru znova, tako kot pred dnevom v Ljubljani, zaigrali rustikalni blues vlacer in ga seveda korenito razgibali s solističnimi eskapadami.
Nov izreden nastop odlične zasedbe, ki jo je po nastopu v Kopru čakal še veliki finale naslednjega dne v Izoli, za katerega so fantje namigovali, da bo prinesel koncertni vrhunec turneje. Bojda je bilo res tako. Po koncertu smo še nekaj časa vedrili v za-odrju s skupino, kjer je zabaval peščico na folk kitari Slaven, Nenad pa je ob priložnosti na njej nakazal, da bi lahko Šinobusi nekoč brez težav odigral na celi album »Argus« (1972) zasedbe Wishbone Ash – RockLine recenzija TUKAJ! Če bi čas izginil, bi Šinobusi kar igrali in igrali ter igrali. Bend, ki mu velike srčnosti in pozitivne energije nikoli ne zmanjka. Kvintet izrednih pozitivnih in za dobro šalo vselej razpoloženih vrhunskih glasbenikov za katere upajmo, da se v Slovenijo znova čim prej vrnejo in nas razveselijo še s kakšnim podobnim koncertnim spektaklom. Za prgišče evrov dobiš namreč enkratno koncertno avanturo, dolgo debeli dve uri in pol, po kateri ostaneš brez besed in veš le nekaj. Četudi bi koncert trajal pet ur, bi bil še vedno prekratek. Šinobusi so v stvareh, ki se jih lotevajo na odru namreč tako »šokantno« prepričljivi, da se jih zlepa ne moreš naveličati.
Galerija slik
