Avtor: Rok Klemše
Kraj: Arena, Dunaj
Datum intervjuja: 07.12.2008
Legendarna ameriška zasedba Cynic se je lani po petnajstih letih znova združila, se odpravila na reunion turnejo in požela velika odobravanja s strani fenov in medijev. Letos so tako petnajst let po prelomnem albumu Focus izdali njegovega naslednika, Traced in Air, in ga v živo predstavljali na turneji z Opeth. Nam najbližje so se ustavili v dunajski Areni, pred koncertom pa sem imel priložnost intervjuja z vodjem zasedbe, kitaristom in vokalistom Paulom Masvidalom. Vse kar lahko rečem je, da je bil to najprijetnejši intervju kar sem jih kdaj opravil, Paul pa je neverjetno prijeten sogovornik, odprt in prizemljen in kot je odgovoril na moje vprašanje o mnogih ponovnih združitvah fenov – mislim, da se tudi sam ne zaveda prav dobro kako velik bend so Cynic in kako velika osebnost sta Paul in Sean v očeh fenov.
RockLine: Cynic se torej vračate po 15 letih. Zakaj je tako dolgo trajalo, da ste se ponovno združili in vrnili?
Paul: Preprosto zato ker se nismo hoteli vrniti. Ta vrata smo zaprli in zapečatili in teh vrat nisem hotel nikoli več odpreti in pravzaprav je bila čisto kozmična zadeva, ki se je zgodila v roku dveh tednov pred letom in pol ko so se Cynic vrnili v naša življenja. Verjetno si videl v drugih medijih, da se je vse skupaj pravzaprav začelo s sanjami ruskega fena, ki mi je poslal e-mail in mi napisal, da je sanjal igrati znova združene Cynic na festivalu in da upa, da se bo to nekoč res zgodilo. Po preteku dveh tednov so se pojavili Cynic. Spominjam se, da sem se temu preprosto končno le predal in se počutil zmožnega, da to naredimo. Poklical sem Seana in rekel sem mu, da mislim, da je čas in me je popolnoma razumel. Začeli smo z delom in sprva je šlo le za reunion, da ljudem znova predstavimo Focus, album pa je popolnoma druga zgodba, ki se je še lahko dotakneva.
RockLine: V tem času pa sta s Seanom delovala v Portal in Aeon Spoke.
Paul: Ja, Portal je bil pravzaprav konec Cynic. Cynic album je izšel leta 1993, naslednje dve leti smo delovali kot Portal, leta 1996 pa smo se razšli. To je bilo pravzaprav nekakšno post-Focus obdobje. Sam sem se nato preselil v Los Angeles kjer sem se začel ukvarjati s filmsko glasbo in glasbo za televizijske nadaljevanke, pravzaprav sem postal studijski skladatelj, brez kakršnegakoli namena, da bi se vrnil k pisanju albumov. Po vseh teh letih takega dela sem zopet začel s pisanjem komadov, kar se je zgodilo kot povsem naraven proces, ki je pripeljal do Aeon Spoke. Lani smo izdali zadnji album, vmes smo se zopet združili s Cynic, tako da sedaj usklajujem oba objekta, a za mano je res neverjetno potovanje.
RockLine: V letih mirovanja Cynic je bilo nešteto prošenj, želj in zahtev, da se Cynic vrnete. Si kdaj čutil dolžnega izpolniti te želje ali je bila zadeva Cynic popolnoma vajinih rokah s Seanom?
Paul: Zame je pomembno, da zares čutiš kar počneš. Nekaj je, da hočeš zadovoljiti fene, a če nisi iskren pri tem kar počneš bodo feni to vedeli. Če ne govoriš resnice, zakaj bi se sploh mučil? Za nas je moralo spet postati iskreno zato je tako dolgo trajalo ker Cynic preprosto nismo čutili. A zdaj so Cynic spet tu in počutim se popolnoma naravno, kot da so del mojega telesa. Očitno je bil čas pravi.
RockLine: Ste že od začetka vedeli, da boste posneli albuma, ali ste se zato odločili tekom reunion koncertov?
Paul: Ja deloma je bilo tako, ko pa smo se vrnili z vzhodnoevropske turneje oktobra 2007 sem imel pripravljen že nov komad Evolutionary Sleeper kot eksperiment. Koncerti in energija na njih je na meni zares pustila vtis, odšel sem domov se usedel v studio s kitaro in začutil kot da mi je v možgane švignila antena in preprosto je bila to Cynic radijska postaja. V roku devetih mesecev so bili napisani vsi komadi in nato posneta plošča, vendar se nisem počutil kot, da bi jo napisal jaz, čutil sem kot, da me je napisala ona. Odprt sem moral biti za proces ustvarjanja in izkušnja je bila zares neverjetna. To je bil to. Ko sem Seanu pokazal nekaj idej, sva se zavedal da spet nekaj imamo, nekaj zares dobrih, novih stvari, ki so Cynic. To je bilo zame dovolj, da sem se odločil, da se v to popolnoma spustimo.
RockLine: V zadnjem letu dveh je bilo nešteto reunionov starih, tudi obskurnih zasedb, ki so že davno razpadle. Kakšno je tvoje mnenje o tem? Misliš, da je dobro, da se mlajšim fenom približa glasba starih zasedb ali pa misliš, da gre le za izživljanje stare slave?
Paul: Mislim, da je čisto odvisno od posameznega benda oziroma od njihovega namena ali jim gre le za zaslužek ali želijo podoživeti staro slavo ali pa resnično želijo ponovno podoživeti stare spomine. Kdo ve? Res ne vem zakaj se vrača toliko bendov, a gre za pravi fenomen in vračajo se prav bendi iz zgodnjega obdobje. Verjetno gre le za to, da se je vrnil en bend in s tem navdihnil in opogumil še ostale. Mislim, da se večina bendov, predvsem iz floridske scene, niti ne zaveda kakšna zapuščina je ostala za njimi. Za nas je bila to stvar preteklosti in na to niti ne gledamo na tak način.
RockLine: Kakšen pa je tvoja primerjava med staro floridsko death metal sceno in današnjo sceno?
Paul: Kaj pa vem, tudi takrat je bilo ogromno smeti in ogromno dobrih bendov, tako kot danes. Le da je tega danes v mnogo večjem številu, obstaja nekaj res dobrih bendov in še več povprečnih. Zdi se, da je taka narava metala oziroma kateregakoli žanra, a mislim, da so danes standarni postavljeni višje in mnogo bendov premika smernice v še bolj ekstremne smeri, kar je pravzaprav neverjetno, saj smo se že takrat spraševali kako lahko postane vse skupaj še bolj noro in danes se to še kar dogaja. Vprašanje kako bo leta 2030 (smeh).
RockLine: Kako pa se danes gledaš na sodelanje z Master na albumu On the Seventh Day God Created… Master in Death na klasiki Human?
Paul: Pri Human je šlo za zgodovinsko sodelovanje med mano in Chuckom, skupaj sva delovala že ko sem obiskoval srednjo šolo, igral sem tudi na turneji za Leprosy in Spiritual Healing, tako da sva se poznala od mladih nog. Master pa je bila enodnevna zadeva. Scott Burns je produciral njihovo ploščo in me poklical na pomoč, saj so ravno odpustili kitarista ter me prosil, če lahko priletim na snemanje. Dejansko sem priletel na snemanje in vse kitare posnel v 24 urah. Human pa je lep spomin, saj je bilo dolgo potovanje in kreativno sodelovanje s Chuckom. Res je bilo zabavno.
RockLine: Bi rekel, da sta s Seanom Chucka s Human potisnila v bolj tehnične vode?
Paul: Ja, absolutno. Mislim, da naju je prav zato prosil za sodelovanje, saj je vedel, da sva jazz piflarja in mlajša ter pripravljena na različne pristope. Mislim, da je prav Seanovo bobnanje in njegova interpretacija Chuckovega riffa spremenila vse, saj je bil prejšnji Death bobnar klasičen death metal bobnar.
RockLine: Si bil kdaj presenečen nad odzivom metal publike nad Cynic, saj pravzaprav izhajate iz jazza, fusiona in progresivnega rocka sedemdesetih?
Paul: Ja seveda. V Focus sem vložil celega sebe in lepo je videti take odzive in ljubezen do glasbe, saj je zame tako pomembno delo. Če ljudje razumejo in sprejmejo nekaj kar narediš je to za umetnika nekaj najlepšega. Čeprav v končni fazi delamo zase je lepo slišati odziv ljudi. Pomagalo je tudi ogromno bendov, ki so jih navdihnili Cynic in ko to povejo bendi s tem spregovorijo tudi fenom.
RockLine: Bi Focus zvenel drugače, če ne bi orkan uničil vseh posnetkov in zaradi drugih težav, ki so spremljali snemanje in izdajo albuma?
Paul: Ja, definitivno. Focus je seštevek večih faktorjev; od orkana pa do tega, da je naša oprema ostala v Evropi po turneji za Human. Orkan je bil največji kar jih je kdaj doletelo južno Florido in z njim nam je ostalo leto rasti in tega da postanemo še boljši. To je bilo res pomembno leto za vse vpletene v Cynic. Pravzaprav je bil orkan blagoslov v preobleki, premalokrat se zavedamo, da je kaos blagoslov.
RockLine: Si takrat kdaj razmišljal o tem, da bi Cynic razpustil?
Paul: Seveda ja, saj smo imeli res ogromno težav. Cynic so bili za naju s Seanom tako velik del življenja, da sva mnogokrat pomislila, kaj še obstaja za tem, kdo sem in kaj je moje življenje. Ta vprašanje so velikokrat privrela na površje, saj nisva poznala ničesar drugega razen benda in včasih si želiš živeti življenje brez te strukture. Mislim, da je to tisto kar je bilo odločilno za konec Cynic. Na neki točki se preprosto naveličaš glasbene industrije in hočeš zaživeti drugačno življenje.
RockLine: Tokrat je bila torej odločitev, da novi album izdate na manjši založbi Season of Mist povsem vaša?
Paul: Ja, imeli smo sedem ponudb, nekatere so bile od velikih založb, Season pa so nm dejali, da bomo velika riba v njihovi mlaki. To mi veliko bolj ustreza kot biti majhna riba med ostalimi. Danes je založbe le del posla, saj mnogo bendi opravijo sami in z založbo delujeta skupaj. Danes na založbe gledam drugače in mislim, da popolna založba ne obstaja, vse so zgrešene in obupne. A nekatere so boljše in imajo čistejše namene od drugih in vsekakor ne škodi, da je predsednik Season of Mist velik Cynic fen.
RockLine: Te je mogoče motilo to, da so nekateri feni preprosto pričakovali Focus številka dve?
Paul: Ne, ljudje bodo vedno želeli svoje in Cynic smo vedno bili bend, ki hoče, da se ga spominja kot velik bend, ki se ni uklanjal pravilom, ni bil ujet v kalup enega žanra, je lahko delal kar je hotel in pisal komade kot je hotel. Tako svobodo hočemo imeti, nikoli se nočem ponavljati.
RockLine: Mislim, da se večina Cynic fenov tega zaveda morda bolj kot feni kateregakoli drugega benda.
Paul: Točno. Nekateri, ekstremnejši death metal feni nas obtužujejo oddaljevanje od death metala, a to ni nič napačnega, saj nikoli nismo bili zares del tega.
RockLine: V letih obstoja ste imeli ogromno sprememb članov. Je težko posneti album z npr. Seanom Malonom, ki je z vami odigral le eno turnejo in nato v živo igrati z nekom drugim?
Paul: Sean je kompleksna oseba tako kot mi vsi. Gotovo ni oseba za turnejo, to je naša odločitev, saj mora biti človek pripraljen na turejo in nismo bili prepričani, da Sean je. Je pa neverjeten glasbenik in na nivoju snemanja deluje odlično, tako za Focus kot za Traced in Air. Jedro Cynic pa sva bila vedno Sean in jaz in tako deluje ne glede na vse. Ta trenutek imamo po moje najmočnejšo postavo do sedaj, fanta sta odlična.
RockLine: Kako pa si pravzaprav našel Tymona?
Paul: Poznam ga že nekaj časa in našega malega Cynic sveta, že deset let sva e-mail prijatelja in nanj se najprej celo nisem spomnil ko sem iskal kitarista in nekoga, ki bi znal še kruliti. Nato pa mi je kolega Aad iz benda Epica omenil Tymona, ki sem mu nato pisal, če je zainteresiran in takoj mi je odgovoril, da JA (smeh). Z Robinom pa skupaj igrata v svoji fusion skupini in oba sta res neverjetna glasbenika.
RockLine: Kakšen pa je tvoj odziv na redke negativne kritike Traced in Air, ki napadajo dolžino albuma, češ da ste po petnajstih letih izdali album dolg le pol ure?
Paul: Dolžina albuma je bila preračunana, ni šlo za to, da ne bi imeli dovolj komadov. Pravzaprav smo posneli še en komad, ki se ni uvrstil na album. Sam osebno imam raje koncentrirano, kratko, intenzivno glasbo. Niso mi všeč triminutne solaže, čeprav so včasih lahko primerne, a Cynic so vedno primarno servirali komade, ne pa razkazovali tehnične sposobnosti. Glasba je tako strukturirana, močna in zgrajena po plasteh, da četudi je kratka, vedno priporočam Cynic fenom, da nadaljuje s poslušanjem, saj jih čakajo presenečenja. Komadi še vedno presenečajo tudi mene. Slika je res gosta in hkrati zavajujoča, saj na površju slišiš komade, ki pa v sebi skrivajo še mnogo več. Ravno včeraj mi je nek fen v Munchnu povedal, da zna odigrati cel Focus, komadi s Traced in Air pa mu povzročajo težave in zahvalil sem se mu, da je opazil, saj menim, da pravi glasbenik opazi, da so novi komadi še težji in bolj komplicirani.
RockLine: Zato tako veliko glasbenikov ceni Cynic.
Paul: Točno tako! Sam nočem biti tehničar, hočem le ustvarjati dobro glasbo.
RockLine: Cynic navdihuje vzhodnjaška religija, filozofija in mitologija. Je to k Cynic prišlo zaradi tega ker se ukvarjaš z jogo in meditacijo, ali si do teh spoznanj prišel zaradi Cynic?
Paul: Ja, tako sem odrastel. Moja mama je bila nakakšen new-age hipi, sam pa sem se za ezoteriko in spiritualno zanimal že od mladosti in mislim, da je velik del življenja. Če že pišem besedila bodo govorila o tem, ker je to zame preprosto naravno. Mislim, da so nove stvari bolj prizemljene, bolj budistične kot hinduistične in bolj psihološke vendar je v besedilih ogromno iskrenosti in golote in mislim, da je tako prav.
RockLine: Kako pa poteka turneja z Opeth in kako je pravzaprav prišlo do te turneje?
Paul: Turneja poteka zares neverjetno. Koncerti so fantastični in mislim, da imajo Opeth zelo odprte fene, ki cenijo intenzivnost in melodijo in se tako srečajo s Cynic feni. Z Mikaelom naju je predstavil skupni prijatelj in nato sem mu predlagal skupno turnejo.
RockLine: Še zadnje vprašanje o prihodnosti Cynic. Spet en album in ponovna združitev nekoč v prihodnosti?
Paul: Vsekakor ne gre več za reunion, za enkratno zadevo. Želja je, da se premikamo naprej ne vem kako ali kdaj, mislim lahko le na danes. A čutim, da sem odprt za Cynic in tudi Aeon Spoke in mislim, da lahko delam oba projekta. Danes se na odru počutim odlično in uživam v delu in dokler imam to, ne vidim zakaj ne bi nadaljevali.
RockLine: To je to, Paul res hvala za intervju, bilo mi je v čast.
Paul: Hvala tebi!
Fotografije: Nina Grad
Galerija slik
