DragonForce
sreda, 2. 7. 2025
Tvornica kulture, Zagreb, Hrvaška
“Svirajte, p…e! Resno?”
Po dobrem letu (marec 2024, skupaj z Amaranthe in Infected Rain, reportaža tukaj) je bil spet čas, da si ogledam (pogojno rečeno) britanske Power Metal ekstremiste DragonForce. Tokrat na samostojnem koncertu v zagrebški Tvornici kulture.
V vrelem poletnem večeru se je prizorišče lepo polnilo, lepo je bilo videti v črnino odeto množico. Power metal le še ni povsem iz mode, torej. Zbrala se nas je kar močna ekipa Roklajnovcev, debata je tekla in čakanje na začetek ni bilo dolgočasno.
Ker so bili tokrat edini nastopajoči, so si DragonForce lahko privoščili malce daljšo setlisto, kar pa pri enormni dolžini predvsem kompozicij starejšega datuma, ni zneslo več kot 15 komadov. Začeli so z Ashes of the Dawn s pozabljenega albuma Reaching into Infinity (2017). Udarno, ni kaj. Kljub temu, da je bilo na seznamu pesmi le 5 komadov iz ZP obdobja, so za ostalo deseterico uspeli izbrati same močne in spevne zadeve. Doomsday Party sicer še zmeraj smrdi in ne vem, zakaj vztrajajo kar pri dveh priredbah, My Heart Will Go On (Celine Dion) in Wildest Dreams (Taylor Swift), ki jim nista povsem uspeli. Če že morajo, bi lahko vključili Ring of Fire Johnnya Casha, ki je, za razliko od prej omenjenih, ultra zabavna.
Pravi poslastici za nas, oboževalce starejšega datuma, sta bili Black Fire in Valley of the Damned z istoimenskega prvenca iz leta 2003. In pa nenadkriljiva mojstrovina Soldiers of the Wasteland z drugega albuma Sonic Firestorm (2004). Vokalni norec Marc Hudson z vsemi temi zadevami nima absolutno nobenih problemov, še manj pa s “svojimi” komadi. Pravi zvezdi pa sta seveda kitarska čarovnika Sam Totman in Herman Li, ki ne popuščata in tako kitarske analfabete kot tiste, ki imajo o igranju kitare kar precej pojma, puščata odprtih ust.
Tudi zvočna slika je ustrezala zgoraj napisanemu, kajti Marcov vokal je bil jasno in glasno slišan, prav tako spremljevalni vokali, ki so bili za živo izvedbo dokaj impresivni. Basistka Alicia in spremljevalni Tiktoker Billy (tukaj si lahko ogledate njegovo verzijo hitića Through the Fire and Flames, s katero si je prislužil mesto v DF postavi za to turnejo) dodata nekaj več in vse skupaj zveni odlično. Prav tako so se odlično slišale kitarske solaže. Več kot očitno je tonski mojster oboževalec natriganih dvojnih bas bobnov, saj so Geejeva štrikanja včasnih prav nadležno rezala skozi zvočno sliko. Ritem kitare, nasnete klaviature in neobstoječi bas so bili spacani skupaj v nerazločen hrup. Ne ravno idealen zvok, torej.
Bend je bil v izvrstni formi in odlično razpoložen, prav tako je vse od sebe dala publika. Tukaj bi rad izpostavil dva dogodka. Med komadom Space Marine Corp je en od roadijev delal sklece na odru, prav tako pa en model v publiki ob spremljavi čisto pravega “circle pita”. Noro! Druga zadeva, ki sem jo najavil v podnaslovu, pa mi res ne gre iz glave. Publika je po rednem delu veselo skandirala “svirajte pićke!” Ne “hoćemo još” al pa “cugabe”. Ne. Na srečo bend teh besed ni razumel, resnično mi ni jasno, kako se zagrebški publiki to zdi zabavno ali celo smešno. Katastrofa!
To je bil pa tudi edini negativen dogodek, power metal veselica se je odvijala kot na vrtiljaku. Dobro se je obnesel tudi najnovejši komad A Draco Tale. Veselo sem poprijel pri prepevanju refrena: “Master of the Starbucks, ruler of the world, say Jacob, Jacob! and the story shall be told”! Saj gre tako, ne?
Seniorji nismo imeli pojma, za kaj gre pri vseh referencah na video igrice, smo pa prav tako uživali pri podajanju kokoši čez dvorano. Še enkrat moram pohvaliti publiko, poleg že omenjenih sklec in circle pita si je Marc lahko privoščil celo crowd surfanje, kar je, glede na to, da ima možakar skoraj dva metra in blizu sto kil, kar impresiven dosežek.
Glede setliste sem svoje že napisal, čudi me le, da se izogibajo aktualnemu singlu Burning Heart, verjetno najboljšem avtorskem komadu, ki so ga spacali po ZP-jevem odhodu.
Lepo je bilo v Tvornici. Vrhunski power metal, navdušena publika, hladno pivo in srečanje z bendom za posladek. V soboto pa vsi na Thompsona, pripravljeni za dom!
Častna omemba: Ko sem po koncertu klepetal s Samom, sem ga vprašal, če se spomni, da so pred cca petnajstimi leti igrali v majhnem klubu (Štuk, Maribor) v Sloveniji. Odgovoril je da ne, dodal pa:“This (Tvornica) was a small club too. We haven’t really gotten anywhere, have we?” Brutalno iskrena samoironija, ni kaj.
Tekst: Igorac
Fotografije (‘potrpežljivost je mati modrosti’): Denis Paradiž
Zasilna fotogalerija (iPhone – objavljeno): Edita Klemen
