Plesni ritmi in drdranje dvojnih bas bobnov na Dunaju (marec 2024)

0 125

Nastopajoči: Infected Rain, DragonForce, Amaranthe

Datum: četrtek, 7.3.2024

Lokacija: Gasometer, Dunaj, Avstrija

Po štirih mesecih zopet v Gasometru, tokrat prvič v vlogi uradnega Rockline pisca. Hvala Lauri iz Barracude za akreditacijo (https://www.barracudamusic.at/event/amaranthe-dragonforce-raiffeisen-halle-im-gasometer-2024-03-07/) in našemu Alešu za trud. Težko bi si izbral bolj primerno dogodivščino kot ogled koncerta turneje z dvema glavnima zvezdama, Amaranthe in DragonForce ter posebnimi gosti, Moldavci Infected Rain.

Točno ob sedmih so z ogrevanjem začeli Infected Rain, ki na tej turneji promovirajo najnovejši album Time, s katerega so odigrali kar pet pesmi, vseh skupaj osem. Gre za klasičen metalcore bend z nizko uglašenimi kitarami in obiljem breakdownov, ki so podprti z rafali dvojnih bas bobnov. Lena uporablja že znano mešanico »harsh« in »clean« vokalov, pri čemer ima s slednjimi nemalo težav. Glede na to, da v višino meri približno 120 cm, je suvereno obvladovala množico privržencev pod odrom, ki so ves čas izvedbe veselo noreli in ubogali vse ukaze, s katerimi jih je pozivala k raznim fizičnim aktivnostim. V nekem trenutku je ukazala, da se moramo vsi usesti na tla in ob izbruhu energije z odra poskočiti v zrak. Ker v Gasometer nisem prišel na telovadbo, sem ostal na nogah, s tem pa sem si prislužil neželeno pozornost in bes male diktatorke, tako da sem se na koncu koncev kar pridno usedel. Pošteno oddelano ogrevanje s solidnim zvokom za predskupino, poslušanje novega (pa tudi starejših) albuma pa bom mirne duše preskočil.

Infected Rain so bili:
Elena “Lena Scissorhands” Cataraga – vokal
Vadim “Vidick” Ojog – kitara
Eugen Voluta – bobni
Alice Lane – bas

Seznam pesmi Infected Rain:

  1. Posneti intro: A Second Or a Thousand Years
  2. The Realm of Chaos
  3. Pandemonium
  4. Vivarium
  5. Fighter
  6. Dying Light
  7. Never to Return
  8. Because I Let You
  9. Sweet, Sweet Lies

Po petnajstminutni pavzi (nameščanje odra za prve zvezdnike večera) se je začela zame najpomembnejša točka večera. Oder sta krasila dva velikanska fliperja na obeh skrajnih koncih, roza neonska ograja in slikovito osvetljen Geejev komplet bobnov.
DragonForce sem nazadnje videl v živo daljnega leta 2012, prav tako na Dunaju, s takrat svežim pevcem Marcom Hudsonom. Naj se popravim, Marcom »jebenim« Hudsonom! Kako z lahkoto odpoje vse najvišje vokalne lege! Neverjetno! Meni se zdi nekakšna osvežena verzija Ralfa Scheepersa iz Primal Fear. Tako kot Ralf ima rahlo najedajočo barvo glasu (na trenutke zveni kot mišek Miki), ampak vse najzahtevnejše vokalne akrobacije oddela z nasmeškom na obrazu.
Od originalnih članov sta ostala le še kitarska čarovnika Herman Li in Sam Totman, na basu jim dela družbo (v skladu z najnovejšimi metalskimi normami ženska članica) Alicia Vigil, na bobnih je že nekaj časa monstruozni Gee Anzalone, na žalost pa originalnega klaviaturista Vadima Pruzhanova v živo nadomeščajo nasnete sekvence. Kar me v bistvu blazno moti, ker so Vadimove klaviature vedno predstavljale izjemno pomemben delež DragonForce zvočne slike. Med prvim komadom sem nekje v ozadju zagledal pobeglega uradnika iz Austria Bank, ki je igral kitaro in dodajal kvalitetne spremljevalne vokale. Kdo je ta tip? Billy Wilkins, ki je Hermana navdušil na Tik Toku s svojo verzijo največje DF uspešnice, Through the Fire and Flames. Na ZDA turneji so ga na enem koncertu povabili na oder kot gosta in se tako navdušili, da jih na evropski turneji spremlja na vseh koncertih kot stalni »živi« član.
Začeli so silovito, s komadom Revolution Deathsquad z Inhuman Rampage albuma in divjanje se je začelo. Dvojni bas bobni so štrikali, kitarske solaže so cvilile, bas je zamolklo bobnel in Marc je samozavestno marširal gor in dol in obremenjeval glasilke do amena! Kakšen začetek, kakšna brzina, kakšen kaos! Kocine so šle pokonci in spet sem začutil, zakaj so DragonForce (bili) tako posebni. Tehnične vragolije na kitarah in bobnih, špricanje energije in udarna glasba, ki te konstantno drži 15 cm nad tlemi.
Zame osebno bi se koncert lahko končal, ko so izzveneli zadnji toni Soldiers of the Wasteland z meni najboljšega DF albuma Sonic Firestorm. Skoraj desetminutna mojstrovina, ki me iz neznanega razloga spominja na irske izseljence, s svojimi menjavami ritma, morbidnimi instrumentalnimi pasažami in neverjetnim himničnim refrenom je bila vrhunec celotnega koncertnega večera. Glasilke so popokale, vrat je otrdel in kolena so popustila. Popolna devastacija.
DF so spretno krmarili med novimi in starimi komadi, kar tri so odigrali z albuma Warp Speed Warriors, ki je izšel 15. 3. 2024. Grenek priokus je pustilo le dejstvo, da so med deset odigranih komadov vrinili kar dve priredbi (Celine Dion in Taylor Swift), namesto da bi nam postregli še s kakšnim svojim biserom. Zelo bi se na primer prilegli The Game ali pa Once in a Lifetime … Pobožne želje.
Billy in Alicia sta imela širok nasmešek na obrazu ves čas koncerta, res sta noro uživala. Billy je celo dobil solo točko, po eno solažo sta mu šenkala tako Herman kot Sam. Tip je izjemen kitarist in spodoben pomožni vokal, bravo.
Na koncu še legendarna Through the Fire and Flames in lahko noč, jazzerji …
Pogrešal sem le legendarni Samov mikrofon s stojali za pivo. Tempi passati.

DragonForce so bili:
Marc Hudson – glavni vokal
Herman Li – kitara, spremljevalni vokal
Sam Totman – kitara, spremljevalni vokal
Alicia Vigil – bas, spremljevalni vokal
Gee Anzalone – bobni, tolkala, spremljevalni vokal
Billy Wilkins – kitara, spremljevalni vokal

Seznam pesmi DragonForce:

  1. Posneti intro: Tron Ending
  2. Revolution Deathsquad
  3. Cry Thunder
  4. Power of the Triforce
  5. Soldiers of the Wasteland
  6. The Last Dragonborn
  7. Fury of the Storm
  8. Doomsday Party
  9. My Heart Will Go On (priredba Celine Dion)
  10. Wildest Dreams (priredba Taylor Swift)
  11. Through the Fire and Flames

Sledil je popolnoma predlog premor za pripravo odra za druge zvezdnike večera, pop-melodeath-core-power-techno-metal prvoligaše Amaranthe. Ker sem bil na koncertu službeno, se nisem smel premaknit izpod odra, da ne bi izgubil pozicije, zato je bil mrzel klasično vodeni Ottakringer le pobožna želja.
Amaranthe sem »izgubil« nekje med drugim in tretjim albumom, vseeno pa so si nabrali spoštovanja vredno število hitov, tako da obisk koncerta ni bil popolna izguba časa. Pa še prelepo Elize se je dalo pogledat.
Začeli so udarno, z odličnim in mogočnim zvokom ter z daleč najboljšim komadom v zadnjih enajstih letih, Fearless. Kot sem že omenil, lahko listo pesmi sestavijo iz samih hitov, obogatili pa so jih s štirimi komadi z najnovejšega albuma The Catalyst, ki je izšel 23. 2. letos. Uspeli pa so pozabiti na edini komad, ki sem se ga res veselil (bil je izvajan na prejšnjih koncertih) in sicer Hunger z debitantskega in še vedno najboljšega albuma.
Bend ima kar tri vokaliste, že omenjeno Elize Ryd z melodičnim ženskim vokalom, spremlja jo Nils Molin (tudi Dynazty) z melodičnim moškim vokalom in tu je še kričač Mikael Sehlin, ki se je bendu pridružil pred kratkim. Vsi trije odlično obvladajo svoj posel, Nils pa s svojim izjemnim vokalom (njegova tehnika nekako spominja na Zdravka Čolića!!!) krepko zasenči ostala dva. Elize je v bistvu lahko prišla do izraza le med baladami, še posebej med Amaranthine, ki je bila res vrhunsko izvedena.
Pri tem bendu se mi vedno pojavlja vprašanje čemu? Čemu v bendu nimaš klaviaturista, če pa je 65 % tvojega zvoka proizvedenega s klaviaturami? Čemu nimaš vsaj klaviaturista za nastope v živo (če že v studiu vse odigra Olaf), ampak raje na začetku nastopa pritisneš »Play« in slediš nasnetim ritmom, orkestracijam in techno beatom? Čemu?
To eksistencialno vprašanje pa je očitno morilo samo mene, kajti publika je ekstatično prepevala in poskakovala pri vsakem komadu in veselo svetila s telefoni med obveznimi baladami.
Slednjič je treba priznati, da je šlo res za vrhunski nastop z vrhunskim zvokom in vrhunskimi disco-metal šlagerji, ki te hitro pripravijo k plesu. Osebno sta me najbolj navdušila maestralni Nils in bobnar Morten, ki se je s svojim tipičnim stop-go melodeath bobnanjem trudil vdahniti vsaj nekaj metala.

Amaranthe so bili:
Olof Mörck – kitara, klaviature
Elize Ryd – ženski vokal
Morten Løwe Sørensen – bobni
Johan Andreassen – bas
Nils Molin – moški melodični vokal
Mikael Sehlin – moški growl

Seznam pesmi Amaranthe:

  1. Fearless
  2. Viral
  3. Digital World
  4. Damnation Flame
  5. Maximize
  6. Strong
  7. PvP
  8. Crystalline
  9. Interference
  10. The Catalyst
  11. Re-Vision
  12. Boom!1
  13. Amaranthine
  14. The Nexus
    Dodatek:
  15. Archangel
  16. That Song
  17. Drop Dead Cynical

Na žalost sem spoznal, da je štiriinpolurni koncert rahlo preveč za moje zmatrane kosti. Ampak kot pravijo pravoverni mačo metalci Manowar: »For Heavy Metal we shall die!!!«

Igorac

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki