Približki AC/DC po slovensko

 Naj že takoj na začetku povem, da nisem ravno pristaš tribute bandov, ker enostavno ne vidim smisla v stalnem preigravanju raznih rock & roll klasik! Vendar pa sem imel za AC/DC coverje na začetku dober občutek. Ni kaj, če ne drugega me naj bi v Postojni čakala poštena doza pravega rock & rolla. Kako zelo sem se zmotil…

AC/DC so rock & roll! Zakaj? Ker enostavno so! Totalni šus v glavo, kjer vsako poslušanje na “priporočeni” glasnosti rezultira v takojšnji evakuaciji vseh (še živih) sosedov. Medtem ko njihovi tribute kolegi verjetno bolj padejo v sceno kakega od zborov katoliške mladine. Pa brez zamere fantje. Gremo lepo po vrsti:

Če sem iskren, smo se s kameradi pošteno veselili po dolgem času prave rock fešte. “Duce” nas tudi tokrat ni pustil na cedilu in okoli pol devetih smo že veselo cuzali postonjsko pivo. Ko se je živina napojila smo počasi krenili proti Rock Cafeju, kjer smo imeli kaj videti: lep lokal z še lepšim ambientom in kar je najlepše – polno ljudi! Skratka, prava poživitev za nekoga, ki mu je bolj “domača” ljubljanska situacija. Ob seveda povsod obveznem pivu nam je sedaj manjkal samo še rock & roll in točno ob 22h se je začelo.

Fantje so nam jo za začetek “prikurili” z Hell Ain’t A Bad Place To Be, sledili pa sta Hells Bells ter Shoot To Thrill. Čeprav biti Scott in Johnson v razmaku desetih minut ni ravno mačji kašelj se hitro opazi da je v celotni zadevi vokal najšibkejši člen. Mašina, ki pa naj bi nam odtrgala jajca od života, pa enostavno ni in ni vžgala. Ni potrebno posebno poudarjati, da je v prostoru hitro prevladalo apatično vzdušje in človek se ni mogel znebiti občutka nezainteresiranosti s stani goslačev samih. Vse skupaj je delovalo popolnoma brez orientacije, od preveč odsekanih bas linij do praznih ala Angus solaž, da poziranja ritem kitarista (statista) sploh ne omenjam. Vendar kot pri vsakem glavobolu, je bilo tudi tega kmalu konec. Zato je poskrbela zelo zanimiva interpretacija Whole Lotta Rosie, ki je ozračje napolnila z vsaj malo tiste za AC/DC tako značilne energije. Da bi človek kar zaplesal, ampak ker so migrene kot kaže v Postojni trenutno zelo in, nas tipi takoj zabetonirajo s Cepelinskim Rock & Rollom!! Sledi božična verzija Dirty Deeds Done Dirt Cheap ter ena mojih ljubših Shot Down In Flames (katere naslov že dosti pove). Prvo polovico set liste pa so fantje zaključili z Back In Black. Sledila je kratka pavza, ki nam je vsem zaradi izmenjave mnenj prišla prav, izkazala pa se je tudi kot odlično sredstvo proti bolečinam! Ko pa sem se že počasi začel tolažiti da dosti slabše ne more biti, fantje spet stopijo v akcijo z še eno klasiko iz Scottove ere, nepozabno Live Wire. Na tej točki sem že počasi začel preklinjati samega sebe, ker s seboj nisem vzel monopolija ali kakšne druge podobne zadeve, ki služi preganjanju časa. Vendar pazi to, sledila je od vseh (ostalih) težko pričakovana Thunderstruck, ki je postregla tudi z kitaristovim poskakovanjem ob odru. Po gibih sodeč je fant očitno priložnost izkoristil za pripravo na paraolimpijske igre. Seveda je Thunderstruck zadosten razlog za malo bolj “živ” odziv publike in pred odrom se je hitro zbrala skupinica “rahlo” opitih lokalnih bojevnikov. In kot da bi “Angus & Co.” začutili to nenadno spremembo v ozračju, se hitro transformirajo v pravo z alkoholom podmazano mašino. Medtem ko Problem Child še gradi na surovosti, pa so TNT, Fire Your Guns, Heatseeker in It’s A Long Way To The Top (If You Wanna Rock & Roll) zadetek v polno. Čista petka, kot da sedaj gledam popolnoma druge ljudi na odru. Hitro sledi Pomarančina Takoj Se Dajva Dol in posledično tesno objemanje dveh obritoglavcev po odrom (???). Romantični večer doseže svoj vrhunec z enkratno verzijo The Jack ob kateri si človek z zaprtimi očmi brez problemov predstavlja da mu igra sam Angus Young. That’s The Way I Wanna Rock & Roll je še eden od biserov večera tu pa se veselje na žalost spet konča. Škoda je, da so se fantje odločili večer končati na tak način saj so z Motori (!?), Who Made Who (ki ni bila podobna ničemur) ter sploh z reprizo You Shook Me All Night Long prej pustili vtis navadnega barskega benda, kot pa nekih opasnih rokerjev. So pa definitivno imeli svoje svetle momente in samo Želim si lahko, da sem jih ujel na slab dan. “Nejmaš kej” bi rekli moji, in počasi smo zapustili Rock Cafe v katerega se bom definitivno spet vrnil. Z monopolijem ali pa brez!