Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Tolmin / MINK / Slovenija
Datum koncerta: 02.04.2016
Število obiskovalcev: 120
Cena karte: 5,00€
Prismojeni profesorji bluesa so skromno povedano slovenski glasbeni fenomen in eno najlepših možnih presenečenj, ki so se zgodila nedavna na slovenski glasbeni sceni. Presežek. Vsebinsko in izvedbeno so že sedaj popolno opremljeni za nastopanje po celotnem globusu in ne le na slovenskem. Niti ni jasno od kod so se natanko vzeli, a pred kakšnimi tremi leti so pritavali iz podzemnih soban, kjer so zbrusili svoje prste do krvi in se pričeli pojavljati serijsko na slovenskih odrih. In kadar so se pojavili, je postala publika njihova. Garači, ki so ob vsem svojem perfekcionizmu po potrebi tudi »spali« s svojimi instrumenti, preden jim je perfekcionizem sploh »dovolil«, da pričnejo svojo glasbo predstavljati občinstvu, so v letošnjem letu izdali svoj studijski prvenec »Family«. Dobra dva tedna dni pred nastopom v tolminskem Minku. Na dan izida prvenca, so zaigrali nepozaben koncert v ljubljanskem CUK Kino Šiška, na katerem so, ne le predstavili svoj studijski prvenec, pač pa igrali neprekinjeno skoraj polne 4. ure. Koncert so organizirali povsem sami, z najemom dvorane vred ter s samopromocijsko aktivnostjo tudi razprodali prizorišče Kino Šiške.
Zakaj tak uvod? Da začutite, da je ta dobesedno »prismojena« skupina v naglem ter jedrem vzponu in da je dejstvo razprodane Šiška, le ena od stopnic tega vzpona. Naslednjič bodo padle Križanke, Hala Tivoli, potem bo padel nemara svet. To ni nestvarno razmišljanje. Sreča spremlja pogumne in da si danes lahko pogumen, moraš biti tudi »prismojen«. Vsekakor pa skupina razmišlja skromno in tiho sledi svojim željam in viziji ter ubira poteze vseskozi premišljeno in v skladu z opcijami, ki se ji odpirajo na njeni poti. Torej, ob vsem uvodnem navdušenju avtorja tega članka, še zdaleč ne letajo visoko in tako ostajajo prizemljeni, stvarni torej. Vsega tega pa ne bi bilo brez velike srčnosti, predanosti glasbeni magiji in artizmu, čemur zvesto sledijo, na poti glasbenega »samo-odkrivanja« in »samo-izzivanja«.
Po ljubljanski uverturi se je torej skupina odpravila na turnejo po Sloveniji z namenom promocije albuma »Family«. Na seznamu terminov so se zvrstili tudi trije primorski datumi in sicer Ajdovščina, Solkan in Tolmin. V Tolminu je skupino pričakala publika dobrih 100 obiskovalcev, kar je za pravilom »večno prazni« MINK pravo odkritje. Bend je čakal do 11. ure zvečer. Sprva se je do odra sprehodil Julijan, ki je tja prinesel krigle sveže tolminske vode, malo zatem je podoben manevrski sprehod do odra opravil njegov brat Miha. To je naznanilo, da se bo koncert vsak hip pričel.
Bend je koncert odprl z daljšim instrumentalnim jammon Race Me Down the Street. Uvodno ogrevanje. Prismojeni profesorji bluesa so stopnjevali predstavo iz trenutka v trenutek. Na višji nivo. Bend se je odločil da postavi Zlatka na bobnih pravzaprav v prvo frontno linijo, bobni so bili na odru torej skoraj poravnani z Julijanom in Miho na orglicah. Zato je zmanjkalo nekaj prostora za drugega Miho, ki je v prvih 20. minutah moral biti stisnjen med bobne in Miho Eriča, kasneje pa se je modro prestavil na podest za bobne in tako užival na najvišjem položaju v klubu tega večera. Prismojenci so nastop stopnjevali. Žar in izvedbena vnema sta vseskozi prevzemala pozornost. Kemija med fanti je izjemna. Nenehni kontakt in izredno zaznavanje. Zvok oziroma dialog, ki ga ustvarjara brata Erič je svojstven in zategadelj edinstven. Pravzaprav vstopni vizum, ki odpira skupini vrata na stežaj za preboj na mednarodno prizorišče. Da bi lahko orglice danes funkcionirale v rock glasbi tako obligatno in bile celo pogrešljive. Neverjetna formula učinkovanja! Publika je bila kmalu njihova. Preprosto. Kemija je tako močna in izvedbena iskrenost skozi katero znoji skupina svoj odrski maksimum, da ga ni junaka, ki tega ne bi sprejel in vzel za svoje. Sploh ko se je bend prebil do lucidne Creepy, skladbe ki je na albumu ni, a je očitno nova, kjer je Miha Erič izkoristil svojo karizmo in smisel za odrski špas teater poln črnega humorja ter na tak način izvabljal dodatne salve smeha s strani občinstva, pri čemer je zabaval tudi svoje tri kolege na odru. Podoben lucidni vic poseduje tudi aranžersko sorodna Ragin’ Mad z albuma »Family«, ki jo je bend prav tako uvrstil v koncertni repertoar
Eksplozivnsti in vražje našpičenosti bendu resno ne primanjkuje. Od nenehne, izrazite odrske dinamike, pri čemer se telesa fantov dobesedno zlivajo z instrumenti, do same komunikacije tako z občinstvom, kot med posamezniki kvarteta. Ob izredni uigranosti, odlični klubski uglasitvi, pretanjeno izpiljeni zvočnosti gradnikov zvočne slike (na čelu s tremi, na miljo različimi vodilnimi vokali), ki vleče najbolje iz zlate dobe stare anaologne zvočne šole sedemdesetih in šestdesetih. Tu je prepomembna doza spontanega in nepričakovanega razvoja dogodkov, ki se drži podaljašanih jammov v skladbah in vseskozi potrditev izjemnega uživanja, ki ga goji skupina. Strasti, emocije. Vse to nezadržno vre na koncertu Prismojencev. S svojo prešerno srčnostjo »kupijo« slehernika. Ali ga zanima blues, ali ne. Preprosto je ta srčnost tako močna in prepričljiva, da prevzema pozornost slehernega obiskovalca, glasbeni žanr pa ob tem postaja pravzaprav nepomemben. Tudi v času, ko je Juijanu razneslo šesto struno (pozor šesto!!!), je bend izkazal takšno mero zverziranosti, da je ta trenutek deloval, kot da je Julijan namerno prepustil pobudo ostalim članom v solo akrobacijah. Struno je ekspresno zamenjal. To bi moral videti Ian Siegal, ki žica kandidate v publiki, da mu naj kdo zamenja struno. Skratka, blues jim teče v krvi. Ob tem je Julijan doktoriral iz Hendrixa, to ni treba poudarjat, to je dejstvo. V prvem delu nastopa izjemna priredba skladbe Fire, v drugem Voodoo Chile (bend je nastop razdelil v dva dela z vmesno 15 minutno pavzo). Kurja polt nenehno vsepovsod. Preko 100 ljudem je dogajalo na polno in ob koncu, to je malo pred drugo zjutraj, ni nikomur niti na misel prišlo, da bi bend spustil z odra, ko je ta nakazoval, da se druženje bliža k zaključku.
Temu bi moral slediti še tretji del, saj se teh fantov preprosto ne moreš naveličati, a je stvar prišla žal h koncu. Dve uri in pol šusa na polno. To je bend, ki ve da uspeh pride le s trdim delom, garanjam in odrekanjem. Zato so Prismojeni profesorji bluesa že v sami iztočnici izjemno močan glasbeni kolektiv, ki vleče svoj navdih iz korenin delta bluesa, pa vse dalje preko Chucka Berryja, v ero white blues ekspanzije (The Cream, Fleetwood Mac (“Peter Green” era!!!), John Mayall and Buesbreakers,…), tu je Albert King, omenjeni Hendrix,… Vse to spravljajo v svoj izdelan in sebi lasten glasbeni format, ki ga podajajo izjemno profesionalno. Pravzaprav v siju iskanja perfekcionizma. Prismojenci so bend, ki se vzpenja. Ljudje derejo na njihove koncerte. Ne ker bi bili Prismojeni profesorji bluesa slučajna trendovska modna muha. Prismojeni profesorji bluesa so nastali prav proti vsem trendom, da ponudijo masi tisto za česar je prikrajšana in tisto. Skrite in pozabljene ali še neodkrite dragulje glasbenega podtalja. To je bend, ki sredi lanskega junija odprl koncert Ane Popovič v Kinu Šiška, letos pa lahko takoj nastopi pred Whitesnake v Hali Tivoli, ki pridejo k nam julija. Častilec bluesa David Coverdale bi bil namreč več kot očaran!
Galerija slik
