Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum koncerta: 15.03.2015
Število obiskovalcev: 150
Angleški klaviaturski mag Don Airey je po več kot štirih desetletjih profesionalnega udejstvovanja, še posebno potem ko je leta 2003 prišel k Deep Purple kot uspešna zamenjava za žal že pokojnega Jona Lorda, postal povsem upravičen do oznake “glasbena legenda”. Tokrat se je Don s svojim solo bandom med proslavljanjem štiridesetih let udejstvovanja v svetu klasičnega rocka, oglasil v avstrijski Bluesiani, pri čemer se je marsikdo resno spraševal, kako bo svojo impresivno klaviatursko postavitev sploh uspel spraviti na precej majhen oder priljubljenega rockovskega koncertnega shajališča. Na srečo je bil oder Bluesiane, po nedavnem neprijetnem padcu Erica Sardinasa, na levi strani nekoliko razširjen, tako da so Aireyeve klaviature našle ustrezno pot na oder in se jim je lahko nemoteno posvetil na svoj specifični, virtuozni način, kjer so, kot običajno, kraljevale predvsem orgle Hammond. Bluesiana je bila tega večera kar nekoliko presenetljivo polna in obetal se je večer številnih klasičnorockovskih klasik iz Donove bogate glasbene kariere, tako da smo, poleg nekaterih njegovih samostojnih del, lahko prisluhnili tudi zanimivim verzijam izbranih zimzelenov, ki so jih svoje čase igrali takšni velikani rock glasbe kot so Deep Purple, Rainbow, Whitesnake in Gary Moore.
Donov band je tudi tokrat vseboval same imenitne glasbenike v podobi pevca Carla Sentancea (Nazareth, ex-Persian Risk, Krokus), basista Laurencea Cottlea (priložnostni glasbenik za številna velika imena kot so denimo Black Sabbath in Eric Clapton), bobnarja Darrina Mooneya (Primal Scream, ex-Gary Moore) ter odličnega, novega kitarista Simona McBridea (Sweet Savage), ki je zagotovo eden največjih irskih kitarskih talentov po Garyu Mooreu in Roryu Galagherju. Simon je med nastopom Aireyevega banda dokazal, da ima slovito dediščino Garya Moorea v “malem prstu”, saj je odlično odigral obe Mooreovi klasiki v tem večeru: »Back on the Streets« ter še posebno »Still Got the Blues«. Pri slednjem si lahko samo zamižal na obe očesi, pa si si namesto McBridea že lahko predstavljal ‘nesmrtnega’ Moorea. Včasih se je res zdelo, da nekje v senci nad Simonom bdi Mooreov duh ter ga usmerja po kitarskih strunah. Enako prepričljiv pa je bil tudi pri igranju zapuščine še enega nepozabnega kitarista, mojstra legendarnih kitarskih fraz – Ritchieja Blackmorea.
Mojster Airey je bil po pričakovanju razred zase, še posebno med inštrumentalnimi trenutki, medtem ko v tem večeru ni bilo moč prezreti tudi imenitne ritem linije, pri čemer je nekaj zanimivih solo trenutkov doživel basist Cottle. Dobro razpoloženi pevec Sentance je svoje vokalno poslanstvo opravil na moč solidno in navdušil s svojo srčnostjo in karizmo, čeprav je imel nekaj težav pri doseganju višjih leg iz katerih pa se je vendarle kar spretno izvlekel. Donova nadobudna tovarišija je nastop odprla z Rainbow težkokategornikom »Eyes of the World«, kateremu sta sledili solo skladba »3 in the Morning« ter še en Rainbow standard, »No Time To Lose«, ki je izpadel pričakovano visoko profesionalno.
Potem pa je prišel čas za prvo izmed dveh nekoliko večjih presenečenj tega večera z izvedbo nesmrtne Whitesnake power balade »Is This Love«. Že res, da Airey nikoli ni bil uradni član Whitesnake, vendar je kot gostujoči klaviaturist sodeloval na obeh njihovih komercialno najuspešnejših albumih, se pravi »Whitesnake« (1987) ter »Slip of the Tongue« (1989). Tu se je še posebno izkazal Carl Sentance, ki je kar dobro zadel barvo Coverdaleovega glasu in pomagal bandu soustvariti originalno ambientalno magijo, ki preveva to nepozabno klasiko. Nepričakovana izvedba »Is This Love« je bila prav gotovo eden izmed vrhuncev tega večera.
Po izvrstni izvedbi obeh prej omenjenih zimzelenov Garya Moorea je Donov band odigral zimzelen »Fire«, sicer priredbo Jimija Hendrixa, ki je ravno tako izpadla zelo dostojno. Temu je sledilo drugo presenečenje v obliki izvedbe Deep Purple mojstrovine »Child of Time«, kar je marsikoga popolnoma presenetilo, saj gre za eno izmed vokalno težjih klasik. Sentance je imel resda kar nekaj težav pri doseganju visokih leg, a se je za silo znašel, obenem pa mu je bilo treba priznati veliko mero poguma in srčnosti za tako zahteven pevski podvig, glede na to, da gre za vokalno enega najtežjih, če že ne za najtežji standard iz Deep Purple zakladnice.
Zaključni del nastopa Aireyevega banda je bil po pričakovanju ‘mavrično’ obarvan, saj so v zaporedju izvedli tri Rainbow zimzelene iz obdobja, ko si je Don služil kruh pri Ritchiejevi bratovščini. Inštrumental »Difficult to Cure«, ki vsebuje aranžma Beethovnove Devete simfonije in obenem sapico progresivnega rocka, je izpadel odlično, medtem ko sta bila priljubljeni »Down to Earth« (1979) hit »All Night Long«, kjer je pošteno sodelovala tudi publika ter »Lost in the Hollywood«, prav tako z omenjenega albuma, kar nekako pričakovana izbora za zaključni del koncerta. Don se je pred izvedbo inštrumentala pošalil, da so ga zaradi zahtevnosti izvedbe preimnovali v Diffcult To Play.
Po urni vrnitvi na oder je Aireyeva tovarišija na odlično izvedla veliki Rainbow hit »Since You’ve Been Gone«, pri katerem je, še posebno pri refrenu, aktivno sodelovala tudi vse bolj razposajena publika v prednjih vrstah. Nekako je žalostno, da večina ljudi, ki ne sodijo med aktivne glasbene ljubitelje, dandanes Rainbow pozna samo po tem velikokrat prirejenemu zimzelenu, katerega je “davno tega” Ritchiejeva druščina priredila po originalu v domeni Russa Ballarda. Obvezni Deep Purple hit v dodatku pa na srečo ni bil »Smoke On The Water«, tako kot je to običajno, temveč »Black Night«, kar je razvedrilo vse tiste, ki prav nič ne pogrešajo najbolj znane klasike trdorockerskih šampionov, saj je z leti, še zlasti na koncertih, postala nekakšna ‘večna lajna’.
Nastop vselej dobro razpoloženega Dona Aireya in njegovega strumnega banda v Bluesiani je predstavljal uspešno proslavljanje zadnjih štirih desetletij klasičnega rocka, tako da smo skozi celoten večer lahko uživali v kvalitetnih verzijah številnih nepozabnih zimzelenov. Pri tem je treba omeniti, da bi lahko Aireyev band izvedel tudi kakšno Colosseum II skladbo, glede na njihovo dovolj izpiljeno tehnično znanje, vendar bi bil to v tem, pretežno klasičnorockovsko obarvanem večeru morda že pretiran odklon v kompleksnejše jazz rock fusion vode (nekaj inštrumentalnih trenutkov v tej smeri smo sicer slišali), česar nekateri v publiki najbrž ne bi prav dobro sprejeli. Kljub temu pa tega večera v Bluesiani nismo pogrešali Colosseum II stvaritev, pa tudi ne Donove zapuščine iz časa, ko je sodeloval z bandi pod poveljstvom Cozya Powella, Ozzya Osbournea in Michaela Schenkerja, kar marsikdo, ki prisega na njegove podvige z Rainbow in Deep Purple, kaj hitro pozabi.
Setlista
1. Eyes of the World
2. 3 in the Morning
3. No Time to Lose
4. Is This Love
5. Back on the Streets
6. Still Got the Blues
7. Fire
8. Child in Time
9. The Way I Feel Inside
10. Difficult to Cure
11. All Night Long
—dodatek—
12. Since You Been Gone
13. Black Night
Galerija slik
