Kraj: New Age / Roncade (Treviso) / Italija
Datum koncerta: 14.02.2007
Število obiskovalcev: 100
Cena karte: 25 eur
Če zadnjih 30 let niste živeli ravno samotarskega življenja, zakopani kakih petdeset metrov pod globoko zmrznjeno zemljo Sibirske pustinje, vam je vpliv velikanov angleškega hard rocka Deep Purple dobro znan. A kaj, ko človek že misli, da ima o njegovi širini vsaj malce izdelano podobo, nakar se onstran naše zahodne meje pojavi komplet “tortellini” navdušencev, ki jih za nameček podpira še sam motor “škrlatne globine”, gospod Ian Paice! Šokantno, ni kaj! Vsekakor več kot zadostnem razlog za pobeg iz naše prelepe očetnjave, v varen in pošteno osmrajen objem industrijske severne Italije. Skratka v Treviso, ki deluje kot zelo prisrčen kraj, problem nastane le, ko vas sredi izvidniške ture nenadoma zagrabi nezaustavljiva potreba po izmenjavanju vzorcev seča. Vsem “mukam” navkljub nam je le uspelo prispeti do New Age kluba, kjer so nas gospodje v črnem, češ da nas ni na “V.I.P.” seznamu, najprej prijazno zavrnili, nakar nam po posvetovanju s stricem na blagajni, obisk koncerta končno le dovolijo. Še dobro da je bilo tako, kajti če se kaj prileže po izžemajoči vožnji, ki se zaradi “pestrega” izbora raznih country venčkov zdi toliko bolj utrujajoča, je to definitivno poštena rock & roll brca, pa če tudi v italijanski preobleki.
Dvome o moči ter pristnosti te italijanske interpretacije hard rocka, ki so me resnici na ljubo že cel dan pošteno razjedali, Filippini & Co. takoj na začetku učinkovito razbijejo z energično Stormbringer, pri kateri Mattovo oponašanje Ritchijevih kitarskih prijemov nenehno opozarja na njegovo neizmerno spoštovanje do gospoda. Njegovi prsti s tako močjo in suverenostjo meljejo vse pred sabo, da si človek niti pomisliti ne upa na kakršno koli drugo alternativno različico te legendarne skladbe, ter hkrati vse tiste ki so to že pozabili, opozarja na neverjetno moč Ritchijeve osebnosti, na kateri se je zgradil celoten Deep Purple imidž. Škoda je le, da med maloštevilno publiko, ki se je nagnetla ob odru, ni bilo fantiča z imenom Steve Morse, ki bi se lahko od svojega italijanskega kolega, vsaj kar se Deep Purple tiče, marsikaj naučil. Na vsesplošno navdušenje, ki je v trenutku zavladalo na odru, očitno ni bil imun niti gospod Paice, ki to redko priložnost za preigravanje Mk3 klasike izkoristi do maksimuma. Komaj se “nevihta” poleže, nas nekakšna italijanska različica “gremlina” na hammondu zavrti z Might Just Take Your Life, ki pa suvereni izvedbi navkljub, na račun pretankega vokala ne pride do pravega izraza. Veliko bolje se Tiratnijev vokal obnese v Mk2 vodah, v kar nas prepriča z odlično izvedenimi Maybe I’m a Leo, Pictures Of Home, ter predvsem nepozabno verzijo Perfect Strangers. Podobno suvereni bas liniji, preko katere s svojimi vragolijami jadra Mattova igriva kitara, v vsej svoji tipični lahkotnosti budno sledi Paice, katerega popolnoma rutinirano obvladovanje položaja, na trenutke daje občutek rahle zaspanosti. Resnično užitek je opazovati na delu glasbenika njegovega kova, mojstra, ki ga še tako nepričakovana preusmeritev ne spravi iz tira.
Festival Deep Purple priredb na kratko presekata Stealer še enih angleških blues rock velikanov Free, ter Can’t Get Enough Rodgersove kasnejše zasedbe Bad Company, ki lepo razbremenita celotno “škrlatno” obarvano atmosfero. Vendar le za kratko! Fantastična Speed King, ki manjkajoči “pogovor” kitare in hammonda kompenzira z bravuroznim Ianovim solom, skupaj z Into The Fire ponovno prebudi Mattovo oponašanje starih Blackmorejevih štosov, katerim pa klaviature nikakor niso uspele slediti. Podobno kot pri Mistreated, kjer predvsem moti neprepričljiv vokal, velja trenutek opisati kot enega redkih minusov celotnega sicer odlično izpeljanega večera. Kaj pa skladba, katere na koncertih odrih že zelo dolgo nismo slišali? Verjetno se še sam Ian Paice ne spomni, kdaj je zadnje izvajal Child In Time. No, vse morebitne travme, ki mu jih je nazadnje povzročilo Gillanovo zmatrano cviljenje, ostanejo ob osupljivi Tiratnijevi interpretaciji verjetno le še zelo oddaljen in močno zbledel spomin. Mogoče bi fant lahko še malo delal na sami izgovorjavi, kar pa je za povprečnega Italijana, ki se že tako ali tako muči z angleško “špreho”, verjetno vendarle preveč. Ko fantje z divjanjem v Burn počasi zaključijo glavni del set liste, se na očitno Ianovo zahtevo, kot bi trenil ponovno pojavijo na odru. Očitno se je gospodu z zaključkom večera močno mudilo, saj na Black Night, kjer se Filippini preizkusi v vlogi basista, nikakor ni želel zagrabiti kosti, ki mu jo je s Peter Gunn temo vrgel Matt. Kakorkoli že, po zaključni Hush so se fantje dokončno poslovili z odra, ter tako lepo zaokrožili večer, ki bo vsem Deep Purple zanesenjakom še dolgo ostal v lepem spominu. Hvala fantje!
Setlista
1.Stormbringer 2.Might Just Take Your Life 3.Maybe I’m A Leo 4.Can’t Get Enough 5.Pictures Of Home 6.Perfect Strangers 7.Stealer 8.Speed King 9.Child In Time 10.Into The Fire 11.Mistreated 12.Burn Podaljšek: 13.Black Night 14.Hush
Galerija slik
