Kraj: Bluesiana Rock Caffe / Velden am Woerthersee / Avstrija
Datum koncerta: 30.10.2007
Število obiskovalcev: 150
Cena karte: 26,00€ (v predprodaji), 29,00€ (na dan koncerta)
Vrbska Bluesiana, avstrijska meka nepoboljšljivih glasbenih entuziastov, predolgo skritih v številnih podeželskih kotičkih tromeje, s časom pridobiva na statusu vse pogosteje izkane alternative slehernega podalpskega ljubitelja kvalitetne godbe, ki se mu preživljanje težko izborjenega prostega časa v brezglavem vlačenju po ljubljanskih kvazi rokerskih beznicah vse bolj gnusi. Majceno, a toliko bolj prijazno prizorišče letošnjo jesen ne skopari z eminentnimi glasbenimi dogodki, kjer se je v oktobru po dolgem času treslo tudi od nepredvidljivih vibracij tradicionalnega bluesa. Vroči oktober pa je v skladu s staro slovansko tradicijo dokončno pordečel prav ob nastopu darežljivega kitarskega virtuoza Richie Kotzena, ki je še eden v vrsti velikanov glasbenega sveta, ki je v prijazni podobi majhnega jezerskega mesteca pustil neizbrisen pečat.
Richie Kotzen je legenda kitarske igre, brez posebnih zadržkov bi lahko rekel da celo eden redkih še živečih, oziroma danes intenzivno delujočih kitarskih herojev glam rokerske šole osemdesetih let. Prava anomalija v šminkersko neokusno navlečeni ekstravaganci davno pozabljene ameriške rockerke scene, katerega glasbena raznolikost močno odstopa od pregovorne ozkoglednosti zgoraj omenjenega maškaradnega paradiranja. Je že res, da bo velika večina nas navadnih smrtnikov ime Richie Kotzen za vedno povezovala prav z zatesnjenimi korzeti in v pozor postavljenimi frizuricami legendarnih šmink rokerjev Poison, a je tule vseeno potrebno pri tovrstnih stigmatizacijah kitaristove glasbene podobe paziti na vsakem koraku. Navsezadnje je Richie eden redkih posameznikov, ki ga je pred besnim in krvi željnim vrtincem apokaliptično obarvanega zaključka pravljice o veselih rokerjih rešila prav pestra bera izrazne svojevrstnosti, karizme, predvsem pa jajc (na pretirano aktivnost slednjih je Richie opozoril tudi z uspešno zastavljenim ali pač ne, vsekakor zavisi od posameznikovega zornega kota, osemenjevanjem Rockettove zaročenke)! Kakorkoli že, Kotzen je iz neba servirane darove svobodnega glasbenega izražanja sprejel odprtih rok in jih v sebi lastnem slogu izkoristil do skrajnosti; šestnajst odličnih albumov, kot po tekočem traku vrsteče se kolaboracije z nekaterimi najiminentijšimi imeni iz sveta glasbe kot sta Stanley Clarke in Greg Howe, predvsem pa od hudiča poslana blues rokerska godba, ki ji, razen mogoče za odtenek pretiranega navduševanja nad ozkosrčnim preizkušanjem hitrostnega dometa kitaristovih prstov, človek resnično nima kaj očitati.
Kotzenova glasbena govorica je skupek ostro bluesovsko nabrušenih elementov, pogosto obogatenih z barvito funky obarvano ritmiko, kateri je skozi celotni večer neprestano kraljevala nadvse okusna vokalna interpretacija. Resnici na ljubo tako samozavestnega korakanja med soul in blues inspiriranimi glasovnimi linijami nisem pričakoval niti v sanjah. Richie se ni trudil z izgubljanjem besed. Na majhnem Bluesianinem odru je eksplodiral z nabojem vase prepričanega adolescenta, kar gre nedvomno razumeti kot posledico glasbenega dozorevanja v zlati dobi MTVjevske stilske indoktrinacije. V popolnem kontrastu z nazori slednje ostaja Kotzenovo sporočilo izvirna, nepotvorjena bluesy agitacija, kjer posamično oglašanje raznobarvnih lapsusov spontanosti celotnega večera samo koristi. Richie nam jo je za začetek prikuril z odrezavo Go Faster, uvodno skladbo njegovega zadnega istoimenskega albuma, ki ji je sledila kopica Into The Black orientiranih napevov, s katerimi je postajala kilometrina prehojene trase velikega kitarista vedno bolj očitna. Čeprav sam nisem povsem siguren, kaj vse se je Richieju ob demonstriranju razno raznih telovadnih elementov motalo po glavi, je ostajala silovitost kitaristovega čustvenega dojemanja osupljiva. Z nadaljevanjem večera je postajala vse očitnejša tudi izjemna forma našega navdušenega mladinca, ki je s strnjeno in neposredno dostavljeno ritem sekcijo tovarišije Johnnya in Pata skozi Sacred Ground, Living In Bliss in neotesano Doin What The Devil odvihral strumno in z neverjetno lahkotnostjo. Presenečenj je bilo temu primerno malo, mogoče prav Shapes Of Things (drzno izvedena Yardbirds klasika) in poslastica večera, največji Native Tongue triumf Stand, obe izvedeni s pravšnjo mero srčnosti in samoprepričanja, dveh bistvenih elementov glasbe Richie Kotzena, ki dandanes deluje dominantno kot še nikoli prej. Dejstvo, ki ob videnem sploh ne preseneča.
Besedilo: Daniel Pavlica
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1.Go Faster 2.Misunderstood 3.Fear 4.The Shadow 5.Doin’ What The Devil Says To Do 6.Till You Put Me Down 7.Sacred Ground 8.Your Lies 9.Living In Bliss 10.Shapes Of Things 11.You Can’t Save Me 12.Stand 13.My Angel 14.Reach Out I’ll Be There
Galerija slik
