Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Nina II. / Rijeka / Hrvaška
Datum koncerta: 17.02.2009
Število obiskovalcev: 130
Cena karte: 60,00 HRK
Richie Kotzen, naš dobri stari znanec in mojster kitarske obrti, je vzel staro celino za svoj novi dom. Njegovi obiski koncertnih odrov v zadnjih dveh letih so celo bolj pogosti, kot je gostota bakterij na kvadratnem centimetru pulta, na katerem pripravljajo McDonald’s hamburgerje. Možakar ima očitno odlično ekipo, ki mu omogoča izpeljavo takšnih (največ) enomesečnih turnej. No ravno ta poslednja, najbolj vroča, ga je prinesla tudi v Slovenijo in dan kasneje na Hrvaško. Točneje na Rijeko in sicer ne kamorkoli, pač pa na ladjo Nina II, privezano v glavnem pristanišču. Gre za prostor, ki je urejen v klub in le eden izmed cele plejade tamkajšnjih, zavezanih skrbi za pravi nočni utrip mesta. Dejansko, ko prideš na Rijeko, ti ni treba skrbeti za to, kako preživeti večer kvalitetno, saj te tod ne bodo ob 23.00 uri metali ven, pa tudi kadilci zakonsko še niso zapisani splošnemu pregonu iz javnih mest.
Človek kar težko verjame vsemu temu. Prvič karta, ki je znašala vsega 60,00 HRK, da je glasbenega novinarja kar nekako sram zaprositi za akreditacijo in poseben ambient v katerem je kitarist visokega pedigreja napovedal svoj nastop. Nadvse privlačna situacija. Klub je pričel rajati že ob 20.00 vendar, pa sem na prizorišče prispel šele okrog 22.00 ure. Alen Brentini, hrvaški kitarski virtuoz, je ravno zaključil s svojim nastopom in “iz-imporivizirani” oder pokrite ladijske krme, preurejene v bar, so pričeli pripravljati za nastop tria Richieja Kotzena.
Natanko ob 22.30 se kitarist s svojo osveženo spremljevalno ekipo Demian Arriaga (bobni) in David Filice (bas kitara),) prikaže na odru, kjer ga gromko pozdravi do zadnjega kotička poln prostor. Ljudi se je natlačilo kot sardin v konzervi preko 100, v prednje vrste pa se je bilo nemogoče preriniti, tako močan entuzijazem in navdušenje sta prevevala občinstvo.
Kotzen je svoj nastop odprl, s skladbo I’m Loosing My Mind. Gre za rockersko navito skladbo, sunkovitega funk zavoja v riffu in beatu, z obilo prostora improvizacije (kar ni nikakršna Kotzenova slogovna redkost), ki je ponudila triu dober razlog za ogrevanje in ta je bil odlično izkoriščen. Sledi mračno, a nič manj glasno, nadaljevanje z A Love Divine, ob tem pa preseneti predvsem zvok skupine, ki je deloval glede na doživeto v Bluesiani izpred štirih dni (RockLine reportaža TUKAJ), spremembe v smislu dejstva, da je bilo hrupa na Rijeki mnogo, mnogo več. Na račun tega se je nekoliko potuhnil bluesy žmoht, ki se drži Kotzenovih skladb (obvezno tudi v živi izvedbi), tudi sam zvok je izgubil nekaj fine kontroliranosti. Kompenzacija za to pa je bila? Precej več odrske akrobacije vse trojice, katero je diktiral seveda Richie Kotzen, ki se je med tretjo skladbo Fooled Again tako odklopil, da je med dolgo zaključno solažo počila prva (beri: E1) struna na njegovi Fender Telecaster kitari tipa TLR-155RK. V premoru se je Richie skozi duhovičenje na svoj račun opravičil množici za čakanje češ, da je njegova slaba lastnost ta, da nikdar ne nosi “rezervne” kitare s seboj po turnejah. O sprožitvi nekaj težkih riffovskih plazov, polni uglasitvi, nadaljujejo fantje s Faith. Silno priljubljena in spevna skladba v refrenu je prisesala nase množico, ki se je v sodelovanju odlično vklopila. Kot bi Kotzen to zaznal, se je v solaži ob sodelovanju basista Felicea, odstrelil v svoj svet, klecnil na kolena in v polnem zanosu odprašil čistokrvno krepko power blues solažo, svoje tipične zaščitne znamke ter ob koncu požel pravi plaz bravuroznih ovacij s strani občinstva.
Richie se je to pot neverjetno zabaval. Premore si je krajšal z nagibanjem rujnega rdečega vinca, odlične pogostitve lastnika ladje Nina II, silno pa mu je godil pogled na množico, ki je za razliko npr. od resnih in zrelih obiskovalcev Bluesiane njegovih rednih koncertov v avstrijskem letoviškem mestecu Velden, pri Vrbskem jezeru, vseboval veliko večino mladih, ki so sproščali precej več pristnega odklopa ob jurišu tria. Tako se tudi Richie ni zadrževal. Med So Cold je mojstrsko začinil solažo z dvignjeno kitaro, za svoj hrbet. O takšni akrobaciji smo lahko pred 4. dnevi na koncertu v Bluesiani samo sanjali, nova vrhunska solaža v fenomenalni bluesovski baladi Remember, pa je bila na tej točki celo nadgrajena v Yardbirds priredbi Shapes Of Things, kjer si je privoščil Richie pravi maraton soliranja, ob čemer sta bila dolžna izkazati svoje veščine tudi oba spremljevalna vojščaka njegove skupine, ki sta dotlej zvesto izpolnjevala za svojega šefa, le najbolj osnovne basovske in bobnarske naloge.
Nizka cena vstopnic, pa je seveda zahtevala svoj davek. To je bilo povsem logično pričakovanje. Možakar je na ta račun namreč korenito skrčil svoj repertoar. Za skoraj tri četrt ure. Torej koncert je trajal v skupni izmeri časa “le” uro in pol. Tako smo dočakali Richiejevo napoved, da bo skupina odigrala zadnjo skladbo večera ter po njej še eno brez izvedbe “igre dodatka” (klub namreč tega ne omogoča).
Doživeli smo Hendrixovo All Along The Watchtower, ki je po vživetosti soliranja znova potolkel in premagal intenzivnost občutij, ki sem jih prinesel z Richiejevega koncerta v Bluesiani. Užitek je bilo gledati človeka, ki komaj čaka, da naskoči del pesmi v kateri bo lahko razvil svojo solažo, svojega unikatnega akcenta. Prva skladba, ki bi morala soditi v obvezni dodatek, vendar je Richie, kot že omenjeno ta skeč izpustil, je bila še ena radoživa avtorska zadevica imenovana I’m Loosing You, vročično nadgradnjo te, pa je prinesla Mother’s Head Family Reunion, ki naj bi praviloma morala zaključiti koncert.
Klima pa je bila izredna, kar se je logično odražalo ob sodelovanju publike, na kar je bil ponosen zlasti Richie, ki ga je tako očitno zapekla vest in se je zato odločil za nadaljevanje koncerta z Hall & Oates priredbo Sarah Smiled. Prav ta skladba je še enkrat več potrdila izredne talente in Kotzenov glasbeni genij, saj je bilo z užitkom okušati naraščanje intenzitete občutij, ki so se prelivala skozi izvedbo tria in Richiejevo vokalno improvizacijo. Skladba se odpre povsem nedolžno, krhko, skozi izvedbo, pa preraste v izreden zaključni razpotegnjeno hrupni solistični del, poln odklopa in spontanosti, v povsem novo zgibanko, ki je ponudila hkrati s tem tudi odličen element presenečenja. Sodelovanje vseh elementov tria je bilo izredno! “Veste, mi bi igrali ves čas, a moramo vmes tudi kdaj počivati, zato bo naslednja skladba zares zadnja za nocoj”, pa je bil zaključni nagovor Richieja, ki nas je ob plesnih, a rockersko navitih, taktih popeljal k sklenitvi večera s Four Tops priredbo Reach Out, I’ll Be There. No, seveda pa Kotzen, ob vem svojem cirkusu ni pozabil svojih Poison “buddyjev” (zlasti žene Rickyja Rocketta) in oddrajsal tudi skladbo Fire & Ice.
Kaj sploh še reči tudi po tej izkušnji druženja s tem imenitnim glasbenikom? Preprosto ji je človek hvaležen, za snidenje z njim. Lahko se bere še tako “pocukrano”, a ob posebnem klimakteriju, posebne družbe, ki je obiskala njegov koncert in s pozibavanjem na višini petih metrov nad valovi Jadranskega morja, sredi pristanišča Rijeke, niti ne gre poudarjati, da je šlo znova za povsem drugačen Kotzenov koncert, kakršen se ne bo nikoli več ponovil. Kot povedano, v primerjavi s koncertom, dne 13.02.2009 v avstrijskem mestecu Velden, veliko bolj navit, glasen rockovski akcent, z nekaj žrtvovanja žlahtnih prvin, ki jih lahko oživi le blues (kot obvezna Kotzen sestavina), a z neprimerno višjo mero pristnega odklopa, spontanosti in neverjetne zavzetosti, kar je pravzaprav največ, kar ti glasbenik lahko ponudi. Če je to povrhu še Richie Kotzen, je mera vsega tega toliko bolj polna!
fotografije: Aleš Podbrežnik
p.s.: nič manj sočno RockLine reportažo koncerta Richie Kotzen v Ljubljani, dne 16.02.2009,si lahko preberete TUKAJ! 
Setlista
1.I’m Loosing My Mind 2.A Love Divine 3.Fooled Again 4.Faith 5.So Cold 6.Fire & Ice 7.High 8.Change 9.Remember 10.Shapes Of Things 11.Doing What The Devil Says To Do 12.All Along The Watchtower 13.I’m Loosing You 14.Mother’s Head Family Reunion 15.Sarah Smiled 16.Reach Out, I’ll Be There
Galerija slik
