Kraj: Kino Šiška
Datum koncerta: 29.11.2009
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 15 eu
Pred začetkom Fordovega koncerta v Šiški je na odru najprej spregovoril organizator Brane Rončel in slovesno naznanil, da mu je po dolgem času in številnih neuspešnih poskusih v Ljubljano naposled le uspelo privabiti znamenitega ameriškega mojstra sodobnega bluesa. In če tega ni mogel gostiti v svoji nedolgo tega ukinjeni oddaji, ki je v domače loge privabila številna zveneča imena tovrstne glasbe, je svoje dolgoletne želje lahko primerno uresničil v obnovljenem Centru urbane kulture. Tam se je na večer nastopa Robbena Forda zbralo dobrih petsto pretežno osivelih glav, željnih dobrega bluesa, a je bilo med njimi moč opaziti tudi nekaj mlajših kitarskih zanesenjakov, ki so sedeminpetdesetletnemu virtuozu vseskozi pazljivo gledali pod prste.
Ford je mojster različnih različnih jazzovskih akordov in njihovih okrajšav, s katerimi ustvarja ob prefinjenih solažah prav poseben glasbeni ambient. Ritem in solo kitara, se vseskozi prepletata in dopolnjujeta, solistični izleti pa so nadvse primerna protiutež mojstrovemu čutnemu vokalu, ki se oglasi, ko se morajo roke za trenutek odpočiti. Ford sicer ni tako bliskovit kitarist kot je npr. Melvin Taylor, ki smo ga lahko občudovali v nekaterih Rončelovih televizijskih oddajah, a je njegova tehnika, kljub temu, da temelji večinoma na improvizaciji in preprostosti, še vedno izjemna. Kot je pojasnil v enem od svojih didaktičnih REH videov, sta ga vedno privlačili melodija in duhovna vsebina glasbe, zato se ni nikoli učil vzorcev in vadil, na način, kot je to počela večina sodobnih kitaristov. Blues je zanj vseskozi posebno vzdušje, ki ga posreduje vokal ali pa njegova prav tako čutna in izpovedna zamenjava, kitara.
Štirikratni nominiranec za nagrado Grammy v Šiški ni razočaral. Občinstvu je postregel z nekaj starejšimi hiti, med katerimi smo pogrešali predvsem skladbo iz osemdesetih Talk to your daughter, seveda pa je bilo z odra mogoče slišati tudi nekaj napevov z zadnjega studijskega izdelka Soul on ten. Zvok v sodobno opremljeni dvorani je bil soliden in, kot se za blues spodobi, precej asketski (Ford je s seboj čez Atlantik pripeljal zgolj bobnarja in basista), bolj pa nas je presenetila tudi podobno skromna razsvetljava. Ob pogledu na mogočni strop Kina Šiške, bi si nemara lahko privoščili nekoliko več tovrstne svetlobne svobode, a seveda le v primeru, da bi Ford to tudi sam dovolil.
Sicer pa se je Rončelova glasbena odisejada v Šiški sklenila nadvse zadovoljivo. Tudi letos smo tako v Ljubljani lahko videli nekaj slovečih imen kot sta Marcus Miller ter Mike Stern, in če bo organizatorju dogodek uspelo spremeniti v vsakoletno prireditev, bo poleg Postojne naposled tudi prestolnica dobila svojemu statusu primeren jazz-blues festival. To pa so lepi obeti za prihodnost.
Fotografije: Barbara Milharčič
Galerija slik
