Kraj: Izola, Mestni Stadion
Datum koncerta: 05.07.2004
Število obiskovalcev: 8000
Cena karte: 8.900,00SIT
I woke up this morning,… nak ne, ne niso bili Ten Years After! Ja, sem vstal danes zjutraj in se najprej cel pretipal, če so ledvica, jetra, glava, ipd,…sestavni deli telesa na še vedno pravem mestu. Včeraj je žgalo, da je bilo joj! In sedaj za listom nepopisanega papirja podpiram glavo in poizkušam podoživeti vseskupaj!
Po precej zasanjano zaspanem ogrevanju ob 18:00 z Requiem, ki pač mene osebno prepričajo zgolj kot “tribute to band” (vse preveč se sliši v njihovih rifih čiste Black Sabbathovske zapuščine (era 1987 – “Eternal Idol” do 1994 – “Cross Purposes” plate, npr. requiemovski Mr. Twister – ima genau posnetek Sabbathovskega rifa iz tega obdobja). Okej, da ne bom skrenil preveč. Pevec je fantastičen, odličen, superioren, ga je kar malo škoda za Requiem, pa to je sam moj humble opinion, menim da se jih splača gledat zaradi Sergeja, ki bi ga odlično ponucali kakšni vroči mlajši bendi v tej sceni, v katerih vre več ustvarjalne svežine. Kljub mojem nehvaležnemu tarnanju, so Requiem izvedli nastop korektno, ponudili žur in nekaj metalskih glav se je krepko zavrtinčilo okrog svoje osi v prvi vrsti, medtem ko je štadion v splošnem zeval še vedno polno praznino. Aha, med koncertom Requiem se je po štadionski zelenici sprehodil tudi legendarni Status Quo kitarist Rick Parfitt, ki je širokogrudno podelil nekaj podpisov, vsem, ki so ga v 3minutah, kolikor je namenil Rick časa svojemu sprehodu po zelenici, prepoznali.
Okoli 19:00 so zašvicali na odru Cheap Trick. Njih ne poznam, okej komad Mighty Wings za film Top Gun, ampak to je vse, ki pa ga niso igrali. Težko bom relevanten. Jih je pa sam zvok dobesedno uničil. Prvi je prihlačal na oder basist, ki je po izgledu deloval na hudo prekurjenega Keitha Richardsa. Bas kitara je bila odločno prenaglas in vse v mojih hlačah se je ob tem hudičevo majalo. Kitari sta bili nerazločni, pevca se je zelo slabo slišalo. Skratka čisto spredaj so Cheap Trick zveneli porazno, šele proti koncu, ko sem se premaknil kakšnih deset metrov stran od prve vrste nazaj, sem zaznal nekaj melodije. Srhljivka, podobno smolo z ozvočenjem so imeli Requiem. So pa Cheap Trick v mojih očeh izzveneli popolnoma neresno, nevredno ogleda, da ne rečem denarja. Verjetno s svojim pristopom zažigajo v ZDA, kjer polaga večina avdience vse na image in šov, za razliko od nas evropskih “konzervativcev”, katerim je bistvo glasba, surova odrska magija glasbenega performansa. Ampak sej amerikanc bi tudi rekel, da mu je bistvo glasba, ampak ko bi ga spravu na koncert, bi ti najprej po koncertu opisal, kako je bil kdo na odru oblečen in kakšne efekte (laserji, ipd..) so imel na odru med koncertom. Ej Nielsen, kitarist in očitna glava skupine je med vsakim komadom zamenu kitaro in v bogatem repertoarju svojih kitar modelov Gibson, se je znašla tudi taka s petimi kitarskimi vratovi. Med koncertom je onesnažil štadion s tonami trzalic, ki jih je metal kar v šopih med ljudi in se zabaval nad kotrkalikanjem ljudstva za žlahtnimi koščki plastike. In to je vse kar je pokazal. Ob tem je ogovarjal prisotne na skrajno nizkoten način v stilu: “Sledeči komad je bil hit v vsaki državi z izjemo,…Slovenije seveda!” In: “Ah, kje smo? V Sloveniji? No do jutri bom to gotovo že pozabil!”. Sam sebi se je zdel hudo smešen. Ob neki priložnosti je dvignil v zrak rdečo Fender Telecaster in se pohvalil: “Vsa hvala Ricku Parfittu od Status Quo, ki mi je posodil pri tej pesmi tale Telecaster!” In pomolil kitaro v zrak veleč: “Veste ta kitara se imenuje Fender Telecaster!” Ko bi vsaj pokazal kaj igranja, namesto tega je Nielsen počel vse drugo na odru. Cheap Trick je za kazen zdelala vročina, nasmešek jim je zginil z lic v trenutku, ko so se spogledali z žgočim soncem, Nielsen pa se je reševal s sončnimi očali (ki bi jih po moje nosil tudi v najbolj temnem kotičku Postojnske jame). Cheap Trick porazno, nedostojno nastopa pred legendami rocka, čeravno tudi njih kličejo za legendarne (27 let obstoja). A saj veste. So skupine in so SKUPINE. Upam, da bo kdo za menoj kaj pozitivnega dodal o njih in me demantiral, v svojih občutjih glede njihovega nastopa. Vse so stavili na scukran pomp, zvok pa je bil obupen. Priznavam tudi, da sem sam do Cheap Trick rahlo neobjektiven, ker če bi bilo po moje, bi si želel videti le Status Quo in Deep Purple in so mi bili Cheap Trick zategadelj hudo odvečni na odru.
No in okoli 20:30 so udarili Status Quo. Kot noč in dan glede na prej videno. Kralji boogiea z enim nepogrešljivih kitarskih dvojcev te prvine Parfitt/Rossi! Mnogi so prišli v Izolo v prvi vrsti zaradi njih. Oder je krasilo fantastično ozvočenje v belem, vključno z Hammond orglami. Odprli so šov s Caroline in narod je bil takoj v zraku. Zvok odličen. “I will take this off, cuz it’s bloody hot in here!”, je zatarnal sicer pravi angleški gentleman, vodja skupine pevec, ritem in lead kitarist Francis Rossi in se odrešil odvečnih kosov oblačil, band pa je nadaljeval s Something About You Babe. Štadion se je dodobra napolnil, ma nevem cifre, ampak ljudi okrog 2500 do 3000 in pogled nazaj in naprej je bil prelep, roke so bile vsepovsod v zraku, narod se je zabaval in energično pozibaval, štadion je preplavila izredna pozitivna energija. 75minut je hitro minevalo. V množici je bilo precej turistov, ki so imeli redko srečo, da na poti proti jugu Mediterana v svoje počitnice vključijo tudi ta (za Slovenijo) izjemni dogodek. Skupina je maksimalno izkoristila svoj časovni interval in komadi so se kar valili drug za drugim. Kako kleno in kompaktno delujejo Status Quo!!! Čista perfekcija, izjemen nastop, izjemna igra, nobene sladkobe nikjer. Neverjetno kako resnični so Statusi v svojem početju. Odlična nepozabna zabava zabeljena s polno mero prvovrstnega boogie rock’n rolla. Upajmo, da bo imel kdo jajca pripeljati Status Quo v Slovenijo tudi kot headlinerje. Ostali vnetljivci so bili še 4500 Times, Hold You Back, Break The Rules, Rain, Mystery Medley (podaljšana verzija Mystery song), Big Fat Mama, Roll Over Lay Down in seveda nepozabni Down Down, Whatever You Want in Rockin’ All Over The World, ob slednjih dveh se je ljudstvu zmešalo in odziv je bil tako močan, da so se tudi Status Quo na odru resno spogledali in si mislili: “Hej tile slovenceljnji se prav nič ne šalijo!” V dodatku so odšponali “a tribute to medley” (venček) Rock n Roll Music/Carol/Bye Bye Johnny. Upam, da bo kdo po možnosti prispeval celotno in korektnejšo set listo (ene dva, trije komadi falijo). Komadov z zadnje odlične studijske plošče “Heavy Traffic” (2002) ni bilo v set listi, v uteho so z nje po koncertu spustili preko zvočnikov komad The Oriental. Prehitro je bilo vsega konec. Definitivno prehitro. Status Quo so nam dodobra pretresli kosti. Seveda pa mora verjetno vse skupaj treskati še bolj energično in magično na njihovih headlinerskih turnejah.
In za konec veliki Deep Purple. Ob 22:30! Novo rojeni ob rekrutaciji izjemnega Dona Aireja na klaviaturah in ob fantastičnem albumu “Bananas” (2003), ki je ujel kar nekaj magije sedemdesetih in bliska v tem po “postblackmoreovskem” obdobju najbolj prepričljivo doslej. Gillan je bil kar bos na odru. Silver Tongue, oh yeah in tu so. Sledi preskok na Woman From Tokyo, zvok se je popravil do tretje skladbe, s plošče “Bananas” I’ve Got Your Number, ki jo narod neverjetno obvladoval. In potem preskok na obdobje 1971 in Strange Kind Of Woman, prvi vrhunec. Za njim odlična pesem Bananas s fenomenalnim duleom med Aireyem in Morseom. Sledila je prava poslastica Knocking At Your Backdoor (“Perfect Strangers”, 1984) in presenečenje Demon’s Eye (“Fireball”, 1971) ob katerih so se mi ježile kocine, za njo odlični inštrumental Contact Lost – solo točka Stevea Morsea, ki je v nekaj minutah zaokrožil skoraj vse glasbene prvine, izredni mravljinci so me prevzemali. Najprej se je pozabaval s kopico multi delay efektov, odvrtinčil nekaj blues rhythm riffov in se napotil čistim klasičnim vižam naproti, nasploh je delovalo vse še posebej veličastno, ko se mu je na odru pridružil v jammingu cel band (Gillan s tamburinom), potem pa solo Airey, med drugim je vključil tudi del Pictures On An Exhibition od Musgorskega (vsaj na moje skromno uho je tako zvenelo) in potem preklop na podalpsko polko,…..žur, žur,…solo točko je zaključil z izredno atmosferičnim delom preko svoje Hammond utrdbe, neverjetno kaj ustvarjajo te orgle in pok (!), skupina kar naenkrat jurišala naprej s Perfect Strangers. Večina, ki je v tem obdobju vidno pešala, zlasti zaradi posledic predhodnega snidenja s Status Quo, je iztisnila še zadnje atome moči in bučno sodelovala s skupino. No glavno porcijo so Purple ponudili za konec. Trojček z njihove najbolj razvpite plošče “Machine Head” (1972). Začenši z Space Truckin’, ki ni bil raztegnjen na kakšnih 25 minut jamminga kot pred 30 leti na njihovih live koncertih, pač pa je vključeval le skromni Morseov solo. Nato je pritisk naraščal s Highway Star, počilo pa je ob Smoke On The Water (tu je garač na bobnih mali Ian še posebej prišel do izraza z izredno globino in polnostjo zvoka, ki jo je pričaral iz svojih prehodnih bobnov) in ljudje so še posebej veselo rezgetali ob tej totemski pesmi. Se pa je čutilo, da nam je začelo primanjkovati sape in nam pošle moči, kajti prestati Status Quo pred tem, ni šala. Nič čudnega ne bi bilo, če bi imeli Status Quo in Deep Purple zamenjani vlogi headlinerjev.
Dodatek se je pričel sproščeno, kot balzam za ušesa s predpotopno Hush in ko je Glover začel v nadaljevanju igrati motiv pesmi Hit The Road Jack, ga je narod z oh-ohi glavnega motiva Black Night preprosto preglasil. Deep Purple so gesto množice takoj razumeli in prešli neverjetno uigrano na Black Night s katerim so zaključili svoj šov ob 00:15, 07.07.2004. Zvok odličen, skupina odlično razpoložena, kemija deluje fenomenalno. Bend udarja neverjetno prepričljivo po vseh letih. Čista odrska perfekcija. Velikani rocka, hvala vam za nepozabno magijo. Le ena manjša opazka. Purple so izpustili vsaj dva komada iz set liste trenutne turneje (mislim da balado When A Blind Man Cries in razvpito Lazy), nekam prekratek repertoar se mi je zdel (samo 15 komadov). Sicer pa vsa hvala in čast organizatorju, šov je odlično uspel in upajmo, da ni bil zadnji te vrste.
Setlista
Cheap Trick set lista:
1. Drone (intro)
2. Hello There
3. Big Eyes
4. If You Want My Love…
5. Ain’t That A Shame
6. I Want You To Want Me
7. She’s Tight
8. Voices
9. Dream Police
10. The Flame
11. That 70’s song
12. Surrender
13. Scent Of A Woman
Status Quo set lista :
1. Caroline
2. Something ’bout you baby I like
3. Break The Rules
4. 4500 Times/Rain
5. Hold You Back
6. Medley:
– Mystery Song
– Rolling Home
– Again And Again
7. Gerdundula
8. Roll Over Lay Down
9. Down Down
10. Whatever You Want
11. Rockin All Over The World
—dodatek—
12.Medley:
– Rock n Roll Music
– Carol
– Bye Bye Johnny
Deep Purple set lista:
1. Silver Tongue
2. Woman From Tokyo
3. I’ve Got Your Number
4. Strange Kind Of Woman
5. Bananas
6. Knocking At Your Backdoor
7. Demon’s Eye
8. Steve Morse solo (incl.Contact Lost)
9. Don Airey solo (incl. Pictures On An Exhibition)
10. Perfect Strangers
11. Space Truckin’
12. Highway Star
13. Smoke On The Water
—dodatek—
14. Hush
15. Black Night (incl. Hit The Road Jack)
Galerija slik
