Rock Music festival (2012)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 27

“Prvi Rock Music festival je ponudil silno mešano in raznobarvno paleto nastopajočih skupin. Namen le tega je bil ciljati na generacijske premike v glasbenem okusu, zlasti pa osredotočanje na mlajšo, lahko rečemo (še vedno) MTVjevsko generacijo, ki jo meče  »heepster« obsesija.”

ock-music-festival-2012-ljubljana

Lokacija: Ljubljana / Gospodarsko razstavišče / Slovenija
Datum: petek, 15.06.2012


Tudi Slovenska prestolnica je naposled dobila dogodek, ki nosi predznak »rock festival«. In to Rock Music festival. Mar še ne strižete z ušesi? Dogodek od katerega si velja obetati tudi v prihodnje, v kolikor bo obstal interes organizatorja, kar pa je pogojeno finančnim izplenom organizacije dogodka, da vztraja na svoji začrtani poti.

A pojdimo po vrsti! Prvi Rock Music festival je ponudil silno mešano in raznobarvno paleto nastopajočih skupin. Namen le tega je bil ciljati na generacijske premike v glasbenem okusu, zlasti pa osredotočanje na mlajšo, lahko rečemo (še vedno) MTVjevsko generacijo, ki jo meče  »heepster« obsesija.

Dogodek je začel »tresti« malo preko šeste popoldan, ko je na oder stopila prva izvajalka Yulia Schmidt. Le to smo, poleg The Toronto Drugbust in Billysi-ev, kot v sled nujne zadržanost, izpustili in se pojavili na prizorišču ob vzniku nastopa zasedbe Tide.  Malo preko pol devete zvečer torej. Zasedba Tide! Pravzaprav lahko rečemo za Tide danes, po času krajšega zatišja, »povratniki na prizorišču«. V prenovljeni postavi Kevin Koradin (vokal, kitara), Tine Čas (kitara), Matej Batelič (bas kitara) in novo pečeni bobnar skupine Blaž Stotošek (ex-Puppetz).  Zasedba napoveduje za letošnjo jesen svoj četrti studijski album, za katerega obljubljajo fantje znova pravi porogljivo zveneči rock n’ roll drive, se pravi aranžerski obrat k albumu »Nothing To Lose«. Tako so v sklop standardov prvih dveh albumov vpeli tudi izvedbo povsem novih skladb Riot Act in Mud ter tako opozorili na polno stopnjo reaktivacije! Kevin Koradin je mož, ki ima ogromno izkušenj pri rokovanjih z glasbenim poslom. Tudi mednarodnih, kot tudi s skupino Tide! K temu prišteješ še dolgo koncertno kilometrino v kateri se lahko pohvalijo fantje z nastopi na masovnih, večjih evropskih festivalih, kot je denimo novosadski Exit in nastopi pred večjimi (legendarnimi skupinami), kot sta ljubljanska  nastopa v juniju leta 2007 pred Iron Maiden in v decembru leta 2008 pred Uriah Heep! To vse se odraža na odlični odrski predstavi, polnokrvni eksekuciji. Glavnina oči je bila uprtih v Kevina, ki je sprožal največ energije na odru, kot glavna komunikacijska tarča s publiko. Suveren, izdelan karakter glasbenika, kot tudi kvarteta, v kombinaciji s pravim pristnim rock n’ roll zvokom pražnje punk dražljivosti novega vala, podprt z zvestobo rabe klasičnih ojačevalnikov in zvoka Gibson kitare, napoveduje da bosta letošnja jesen in prihodnje leto bila zaznamovana po obilici rockersko drznega plimovanja.

Skupina, ki smo jo izbirčneži najbolj mrzlično pričakovali na seznamu nastopajočih skupin, pa so gotovo bili ameriški hard rockerji Warrior Soui. To je legendarna zasedba, ki je pričela z delovanjem davnega leta 1987 in izdala studijski prvenec leta 1990! Njen vodja, prva uporniška duša, pogonski stroj, brez katerega ni skupine, ostaja seveda neukročeni vokalist Kory Clarke , družbo pa mu v današnji inkarnaciji skupine delajo še kitarista Johnny H in Rille Lundell, bobnar Freddie Cocker Kvarnebrink in basist Danny Engström. Z uperjenim sredincem leve roke visoko v zrak, aroganco predrznosti izjemne teatralne šov predstave na odru, je Kory hipoma izzval občinstvo, ki se je v stažu starost sukalo tam nekje med 17. in 21. let! V tem občinstvu le redko kdo pozna še kaj starejšega od The Killers in/ali Coldplay. Publika je dovilka nepričakovano serviran bombonček, ob katerem pa nikakor ni kazala znakov ravnodušja, pač pa ga pričela navdušeno lizati. Predstavo klasične hard rock zasedbe, z močno integracijo punk rock vektorja je delovala na noč prevzetno. »V obraz« odbrcano, iz polnega krvožilja in jajc. Glavna stvar pri izredni kratki, a z dinamično voltažo prevreti predstavi je seveda vokal Koryja Clarkea. Ta še vedno deluje, kot bi se Koryju nekoč davno tega zataknila cirkularna žaga v grlu. Surovo šmirkav, kot praskanje najbolj grobe stružnice, v polni ekstazi!  S polnim pristopom in zaletom. Prav tako je reagiral preostanek zasedbe, v katetri je zlasti izstopa blago ekstravagantni kitarist švedskih korenin Rille Lundell v odrski poziciji na Koryjevi skrajni desni. Ta je vihtel svojo kitaro v najrazličnejših pozah odrskih akrobacij.  Set lista je bila odlična. Skladbe povzete iz prvih treh Warrior Soul albumov, vanjo pa vmešana Fuck the Pigs iz zadnjega albuma Destroy The War Machine«, ki je izšel leta 2009. Nastop Warrior Soul je bilo absolutno sladostrastje za obubožano slovensko glasbeno sceno, kar se koncertov pravih, (v osemdesetih) »klasično urjenih«, hard rock zasedb tiče. Poleg tega je šlo za enega redkih nastopov skupine v Evropi za letošnje leto. Zasedba je hipoma opravičila visoka pričakovanja pred nastopom , to pa je potrdil val visoko odobravajočih reakcij s strani publike, za katero so bili Warrior Soul še pred nastopom absolutna glasbena neznanka. Skupina bojda pripravlja jesensko samostojno turnejo po Evropi. Upajmo, da se njej oglasijo v bližini Slovenije, če že ne kar znova v Sloveniji. Skratka čestitke organizatorju, da je pokazal izdatno mero domišljije pri snovanju seznama nastopajočih na festivalu in polno presenetil z integracijo Warrior Soul. Še več takšnih potez v prihodnje si želimo!

Novogoriški Elvis Jackson so v tem trenutku ena najbolj iskanih slovenskih koncertnih zasedb. Vseskozi aktivno nastopajo po različnih prizoriščih, v Sloveniji veljajo njihovi koncerti za polno nabite. Kvintet se je pred kratkim vrnil iz uspešne klubske koncertne turneje po Veliki Britaniji.

Ne glede na to, da kričavost punčk, ki jih je prihod fantov na oder znova množično obnorel in speljal na rob histerije, to ni merilo kakovosti  Elvis Jackson. Kadar nanese debata na vprašanje o kakovosti Elvis Jackson ni vredno izgubljati besed. Gre za zasedbo, k je garant kombinacije izjemne zabave, odlične odrske eksekucije. Fuzija punka, ska glasbe, funka, reggae glasbe, primesi hard corea in celo vnetljivosti metalskega riffovskega izrazoslovja, je tud to pot polno vžgala. V enournem pejsažu repertoarja v katerem niso izostale Street 45, Not Here To Pray, Dry Yourt Tears, This Time, Hawaiian Club,… z obvezno mero samo posmehljivega norčevanja in malhe sarkazma, kar pritiče ustaljenim navadam Elvis Jackson duhovičenja, mortalnih salt Bude, obmetavanja z napihljivimi igračami, je nadgradila tudi najbolj ugodna ura na festivalskem večeru v kateri so pristopili na oder fantje, kot tudi mnogo bolje dodelana odrska razsvetljava, v primerjavi z nastopi drugih skupin. Ura Elvis Jackson teatra, ki ne zna zatajiti. Fantje imajo preveč drila za seboj in so namazani prav z vsemi žavbami, znane so jim vse odrske zakonitosti in razodeta vsa pravila odrske igre. Odličen nastop, odlične skupine, ki je za povrhu na Slovenskem v tem trenutku silno vroča in zaželena! Čakamo le še na nov studijski album!

Sunrise Avenue sodijo med predstavnike alternativnega rocka, ki je naravnan seveda MTVjevsko, torej komercialno zasnovano.  Izhodiščna točka je prikupno preprosta melodična forma aranžiranja njihove glasbe, ki je hipoma všečna v svoji nezahtevnosti najmanj zahtevnih poslušalcem nove generacije teenagerjev.  K temu pripomore še »fantkasti« videzu sicer izkušene skupne, ki na prizorišču kljubuje vse od leta 1992. A je komercialno uspešno obdobje nastopilo za Sunrise Avenue šele potem, ko so leta 2001 dodali Sunrise k svojemu (prvotnemu) imenu še Avenue, ter leta 2006 izdali končno svoj studijski prvenec. Na skokovito naraščajočo popularnost opozarja zlasti sveže izdani album »Out Of Style«, ki je doma na Finskem postal hipoma zlat, v Nemčiji pa celo platinast. V presledku petih let so se Sunrise Avenue povzpeli do dvoran , ki sprejemajo po več 1000 obiskovalcev, tudi do prostorskih kapacitet nad 10.000 glav. No,  vrhunec pa je bilo vabilo na stadionski nastop letos maja sredi Muenchna in na finale v nogometu lige prvakov . V fanovsko zaokroženi uri in pol nastopa, v repertoarju iz katerega nista izostala velika hita, to sta koomercialno prebojni Fairytale Gone Bad in obče znani Holywood Hills, so Sunrise Avenue izvedli še enega v vrsti izjemno korektnih, suverenih nastopov in pogled na razgreto in sodelujočo množico pod odrom je povedal pravzaprav vse. Predani kreaciji nekakšne alternativne rock različice, a nalezljivo melodične konturo z fineso jangle zvoka, ki sloni na pristno organski rabi zvočnih struktur, česar ne skrivajo starošolski modeli Gibson kitar, prava mera dinamike odrskega gibanja, pozitivna energija in vedro razpoloženje, za kar je skrbel zlasti vokalist in kitarist skupine Samu Aleksi Haber, so Sunrise Avenue privedli do zmagoslavne zaokrožitve svojega prvega nastopa  v Sloveniji.

Po nastopu skupine Sunrise Avenue, ki se je zaključil ob drugi uri zjutraj, je sledil nastop britanskih Maybe Winehouse, »tribute to« Amy Winehouse zasedbe, popovsko nadaljevanje festivala pa je zaokrožil nastop slovensko-hrvaške naveze Lollobrigida s katerim se je festivalsko rajanje nadaljevalo do pete ure zjutraj. Žal pa ekipa RockLine ni vzdržala strahovitega festivalskega tempa, ki ga je narekoval maratonski marš tega petkovega dne, tako da se je po nastopu Sunrise Avenue odpravila k zasluženemu počitku.

Rock Music Festival je dejanje, ki ima potencial, da se razvija v prihodnje,  tako po ponudbi, kot v smislu  terminske razširitve. V tem primeru velja razmišljati tudi o premestitvi lokacije izvedbe dogodka. Gospodarsko razstavišče in tamkajšnja hala je, kot že nič kolikokrat poprej, znova pokazala zobe glede zvočnih karakteristik, zato se festival ni mogel ravno ponašati z kvalitetno zvočno kuliso posameznih nastopajočih skupin. Vseeno je vredno upati, da se je promotorju računica z organizacijo izšla in da bo v prihodnje vztrajal ter tako zadržal festivalu svoje mesto sredi Ljubljane.  Upajmo, da preraste v festival kakršnega poznajo recimo v naši južni sosedi in njeni prestolnici Zagrebu in ga tam imenujejo InMusic festival. Pustimo času čas in držimo pesti za Rock Music festival.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

WARRIOR SOUL:
1. Intro
2. Interzone
3. Love Destruction
4. Drugs, God and The New Revolution
5. Punk And Belligerent
6. Blown Away
7. Shine Like It
8. Fuck The Pigs
9. Charlie’s Out Of Prison
10. Downtown

SUNRISE AVENUE:
01. Out of Tune
02. Damn Silence
03. I Gotta Go
04. Sex and Cigarettes
05. Forever Yours
06. Angels on a Rampage
07. I don’t dance
08. Destiny (Reggae/ Cover Medley)
09. Stormy End
10. Welcome to my Life
11. Fairytale gone Bad
12. On the Way to Wonderland
—dodatek I.—
13. Sweet Symphony
14. Hollywood Hills
—dodatek II.—
15. Dream like a Child

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X