Lokacija: Seebronn (Rottenburg a. d. Neckar) / Festivalgelände / Nemčija
Datum: 28.07.2011
V zvezni deželi Baden-Württemberg nekaj deset kilometrov južno od Stuttgarta vsako leto poteka festival Rock of Ages. Kot namiguje že samo ime dogodka, je vikend v vasici Seebronn posvečen ljubiteljem klasičnega rocka vseh barv in odtenkov, v svoje nedrje pa razumljivo zvabi predvsem izkušeno koncertno populacijo, ki je svoja najstniška leta preživljala v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Festival je relativno mlad, prva edicija se je s Twisted Sister in Sago v vlogi headlinerjev odvila leta 2006, navkljub mladosti festivala pa ne gre dvomiti v organizacijsko izkušenost organizatorjev. Le ti so namreč isti kot organizatorji Bang Your Head!!! festivala, dogodka z mnogo daljšo tradicijo, ki se vsako leto odvija v bližnjem Balingenu.
Kljub negotovosti o odhodu skoraj do zadnjega dne se nas je trojica vseeno odpravila na pot v Nemčijo. A glej ga zlomka, zgodnja ura odhoda ni bila dovolj za pravočasen prihod na festival. Načrte nam je prekrižala 10-kilometrska stoječa kolona pred Munchensko obvoznico, na roke nam ni šel niti gost promet v okolici Augsburga in Stuttgarta, kjer smo se podili ravno v urah končevanja delovnega dne. Prometni zamaški so nam posivili lasišča, zamudili smo nastope dvojih mladih hard rockerjev (China in The Poodles), kljub hitenju pa nam na prizorišče ni uspelo priti prej kot sredi nastopa zasedbe Wishbone Ash.
MARTIN TURNER’S WISHBONE ASH
Seveda velja povdariti, da je šlo za Martin Turnerjevo različico zasedbe. Kitarist/vokalist Andy Powell se je pred časom zaradi avtorizacije imena spričkal s preostalimi originalnimi člani, rezultat česar sta današnji dve različici skupine. “Originalna” s Powellom v postavi in druga, s prvotnim basistom Martinom Turnerjem v vlogi poveljnika.
Eno uro dolg nastop je postregel z Wishbone Ash klasikami, datiranimi izključno v čas sedemdesetih, ko je bil njihov član Martin Turner. Odlično uigrana zasedba tvori izreden koncertni kolektiv, kar melos in melodičnost Wishbone Ash glasbe tudi zahteva. Šolske vokalne harmonije in kljub 64-im križom čez ramena še vedno dobro ohranjen Turnerjev vokal so nas ponesli v čas prve polovice sedemdesetih, ko so angleški glasbeniki pisali rock zgodovino. Glavnina igranega repertuarja je pripadla genialnemu albumu “Argus” (1972), vmes pa so nastopajoči vrinili še skladbe Ballad Of The Beacon, Rock N’ Roll Widow in Living Proof. Odlično odrsko eksekucijo je pokvarilo slabo vreme, močan naliv in huronski veter sta zvok odnašala mimo publike in skrbela za negodovanje prisotnih. Kitarski napadi in melodije v tercah so vso svojo moč razodele v komadih kot sta Warrior ali zaključna Jail Bait in nas ponesle v skrivnostini svet Wishbone Ash magije. Kolektiv se je izkazal kot dobro naoljena koncertna mašinerija in prava škoda je, da Martin Turner (če ne že kar oba brata Turner) znova ne združi moči z nekdanjim kolegom Powellom – potem bi bila izkušnja srečanja z Wishbone Ash še pristnejša in intenzivnejša!
SLADE
Slade! Priložnost srečanja z enimi vodilnih predstavnikov angleškega klasičnega rocka sedemdesetih, ki so z burkaškimi nastopi in svojevrstnim stilom družno z Davidom Bowiejem, T. Rex-i in Sweet-i definirali glam rock, je dandanes silno redka. A od zlatih časov Sladeov je preteklo že veliko vode. Padec popularnosti v osemdesetih in odhod nosilcev zasedbe, Noddyja Holderja in Jima Lee v začetku devetdesetih sta naredila konec uspešni zgodbi popularnih rockerjev. Zadnjih dvajset let tako preostala originalna člana, kitarist Dave Hill in bobnar Don Powell s koncertiranjem pod istim imenom obujata spomine na zlato ero in družno z obiskovalci nostalgično prepevata o zgodbi ene največjih rock skupin sedemdesetih. Postavo danes dopolnjujeta še vokalist/kitarist Mal McNulty in bas kitarist John Berry.
Sprehod po zakladnici večnih Slade hitov se je pričel točno ob napovedani uri s skladbo We’ll Bring the House Down. Prvi se je prikazal bobnar Powell, predno so se po odru iz leve proti desni razvrstili Berry, McNulty in nazadnje Hill. Čeprav McNulty danes stoji v silno neugodnjih Holderjevih škornjih, se je “novi” frontman dobro odrezal. Mož, ki vizualno spominja na Ozzyja Osbourneja, je nastop oblikoval na lastnih idejah in se praviloma ograjeval od golega oponašanja Holderjevih potegavščin. Tudi vokalno je igrane skladbe interpetiral po svoje in se zahvaljujoč unikatni mešanici karizme in simpatičnosti kljub igri z ognjem ne samo da ni opekel, pač pa je samozavestno in popolnoma kredibilno oddelal svoje zadolžitve. Osrednja figura odrskega burkaštva je bil nizkorasli kitarist Dave Hill. Odet v rumen telovnik je s klobukom na glavi spominjal na cirkuškega klovna, spretno je izkoriščal odrski prostor in z zabavnimi točkami kot za šalo popestreval nastop.
Zahvaljujoč številnim hitom Sladeom res ni težko zapolniti 80 minut dolgega programa. Zimzelene klasike so si sledile ena za drugo, že v prvi fazi koncerta so nam Slade postregli s komadi Lock Up Your Daughters, Far Far Away ter Everyday, kjer je presenetljivo mesto glavnega vokalista prevzel John Berry. Sledila je skladba Coz I Luv You z izrazito Beatlovskim zvokom, pri kateri je zvočno sliko dopolnil zvok Berryjeve violine. Gudbuy T’Jane in Mama Weer All Crazee Now sta zaključili reden del nastopa, predno se je dobro razpoloženi kvartet še enkrat vrnil na oder. Sledil je romantičen izlet s power balado My Oh My in popoln zaključek s hitom Cum on Feel the Noize. Nastop enostavne glasbene vsebine, a izjemne sporočilnosti. Čeprav z močno opešano kredibilnostjo so se Slade (II) predstavili v dobri luči, v svojem stilu zabavali množico in zadovoljili tudi moje osebne apetite.
JETHRO TULL
Kot nosilci dneva in celotnega festivala so nastopili legendarni prog folk rock trubadurji Jethro Tull, eden najunikatnejših rock bandov, ki jih je kdajkoli tacalo po planetu Zemlja. Samo njihovi neutrudni volji po stalnem koncertiranju se lahko zahvalim, da sem jih imel v zadnjih treh letih priložnost gledati že drugič. Prvič mi je bila fortuna naklonjena julija 2009 v Vidmu (Italiji), kjer so legendarni Britanci ob štiridesetletnici izdaje repertuar dodatno obogatili s skladbami iz albuma “Stand Up”. Tokrat je bil igran program zastavljen drugače – razlog pa isti. Ob visokem jubileju smo se navzoči lahko nadejali z “Aqualungom” oplemenitenega koncerta.
Nastop se je začel z deloma nasnetim introm skladbe Living In The Past, ki je znova našla mesto v set listi, tokrat kar na samem začetku, predno so se glasbeniki v objemu mistične megle porazporedili po odru. Kljub neprijetno hladnemu pišu vetra poletno oblečeni Jethro Tull so od prvega trenutka dalje dali vedeti, da nocoj z njimi ne gre češenj zobati! Po otvoritveni skladbi je sledila izvedba legendarnega epa Thick as a Brick, razumljivo v skrajšani, čeprav še vedno maratonski različici. Po nekaj minutah nastopa so tehniki uspeli optimalizirati razmerja v zvočni sliki, ki slovesu skupine med prvim komadom res niso bila v ponos. Izvedbo je prvič tega večera v Thick as a Brick popestrila abnormalna bera Andersonovih improvizacijskih vložkov na flavti, ki jih je v naslednji uri in pol druženja nizal enega za drugim. Stalno poplesavanje v značilni pozi na eni nogi je bil dodaten dokaz odlične razpoloženosti ne samo Iana Andersona, pač pa tudi preostalega Jethro Tull kolektiva. Ja, ni mala stvar igrati pred skoraj deset tisoč glavo množico!
Sledila je skladba Up To Me in z njo uvodno tipanje po albumu “Aqualung”, ki pa je bil reprezentiran v veliko manjši meri, kot je bilo oglaševano in pričakovano. Za najprijetnejše drobtinice večera sta tako poskrbeli redkeje izvajani skladbi Cheap Day Return in Hymn 43, vrinjeni med zimzelene Farm on the Freeway, Heavy Horses in Mother Goose. Med skladbami je mož z ruto na glavi kot ponavadi iz rokava stresal šale s tipičnim priokusom angleškega podeželja in z njimi še dodatno negoval sproščeno vzdušje med obiskovalci. Jethro Tull so stari koncertni mački in pravi mali čudež je, kako dobro jim uspeva zakrivati vsakdanjo rutino, še več, igrivosti v improvizacijah celotnega spektra njihovih inštrumentov včasih kar ni videti konca. Kdo bi si mislil, da akterji na odru stojijo že več kot štirideset let!
Koncert se je odvijal z ekspresno hitrostjo preko inštrumentala Bourée, kjer so se spočile predvsem Andersonove glasilke, skladb Mother Goose, My God, Budapest in seveda obveznega zaključka z Aqualung. Po vnovičnem prihodu na oder, ko so si “trubadurji” za oddih vzeli kar zajetno minutažo, so se Jethro Tull od nemške publike po dolgem intru na klaviaturah Johna O’Hare poslovili s skladbo Locomotive Breath. Ta je razkrinkala Andersonov opešan vokal, kar pa ni vplivalo na močno pozitivna občutja, ki so publiko prevevala po koncu nastopa.
Po zamudi ob prihodu in hudem nalivu med Wishbone Ash so se od trenutka, ko so moja ušesa zaslišala Martina Turneja in kompanijo naprej, stvari odvijale v pravi smeri. Odličen koncertni večer glasbenih mojstrov, po katerih se nam bo čez leta še močno kolcalo.. zato pa treba že danes izkoristiti čim več takih in podobnih priložnosti, kot jih nudi festival Rock of Ages, kajti jutri bo morda že prepozno!
avtor: Urban Bolta
fotografije: Martin Prezelj
17:00 – 17:45 CHINA
17:55 — 18:45 THE POODLES
19:00 — 20:00 MARTIN TURNER’S WISHBONE ASH
20:15 — 21:30 SLADE
22:00 — 24:00 JETHRO TULL
MARTIN TURNER’S WISHBONE ASH set lista:
1. The King Will Come
2. Ballad Of The Beacon
3. Rock N’ Roll Widow
4. Warrior
5. Throw Down The Sword
6. Blowin’ Free
7. Living Proof
8. Jail Bait
SLADE set lista:
1. We’ll Bring the House Down
2. Take Me Back ‘ome
3. Lock Up Your Daughters
4. Far Far Away
5. Everyday
6. Coz I Luv You
7. Run Runaway
8. Lemme Love into Ya
9. Gudbuy T’Jane
10. Mama Weer All Crazee Now
11. My Oh My
12. Cum on Feel the Noize
JETHRO TULL set lista:
1. Living In The Past
2. Thick as a Brick
3. Up To Me
4. In the Grip of Stronger Stuff
5. Farm on the Freeway
6. Cheap Day Return
7. Heavy Horses
8. Hymn 43
9. Bouree
10. Mother Goose
11. My God
12. Budapest
13. Aqualung
14. Locomotive Breath
