Avtor: Urban Bolta
Kraj: Gasometer / Dunaj / Avstrija
Datum koncerta: 04.03.2010
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 24€
Ob poplavi novodobnega razumevanja glasbe, kjer mediji diktirajo potencialnemu poslušalcu tok moderne godbe in kjer populistični mediji, zlobirani s strani glasbene produkcije, govorijo kaj je dobro in kaj ne, je nemogoče (globalno) uspeti samo s kvalitetno glasbo. Poleg potenciala in talenta tako skupina za uspeh (nažalost) potrebuje tudi veze, poznanstva, s slednjim pride tudi denar in dober menedžment. Zdi se, da so kot otok sredi morja cenene glasbene naslade v današnjem MTV svetu ob teh pogojih uspeli tudi Airbourne, mladi rockerji iz malega avstralskega mesteca Warrnambool. Opisane preddispozicije oziroma moderen način dojemanja glasbenega posla so vpletli v izročilo starošolskega rock’n’roll hrupa, in uspeh je tu.
Airbourne v svet stopajo z velikimi koraki. Svojo zgodbo so začeli pisati leta 2003, že kmalu izdali prvi EP, na krilih odličnih kritik pa leta 2007 posneli in izdali prvenec “Runnin’ Wild”. Sledila je prva evropska turneja, katere postanek je doživel tudi dunajski klub Flex, v katerega se v najboljšem primeru lahko zgnete nekaj sto duš. Tri leta po prvencu so se fantje odločili izdati svoj drugi studijski album z naslovom “No Guts. No Glory.”, uraden izid je napovedan za 8. marec, evropska turneja v podporo svežemu izdelku pa se je začela že nekaj dni prej. Dunaj se je znašel v samem začetku turneje, naraščujoča popularnost skupine pa jih je umestila v Gasometer. V samo dveh letih so tako Airbourne “napredovali” v skoraj desetkrat večje koncertno prizorišče, kar je neposreden dokaz, da so fantje na svoji ambiciozni poti zelo uspešni.
Še pred razlogom za nekajstokilometrsko pot na Dunaj so nastopili Taking Dawn. Američani, ki štejejo komajda dobrih dvajset let, so to pot prvič v Evropi in bodo skupaj z Airbourne v marcu in aprilu staro celino dodobra prekrižarili. Mladeniči prisegajo na princip melodičnega hard rocka s trdimi kitarskimi prijemi, ki brišejo mejo med hard rockom in heavy metalom. Dinamični, pestri komadi in zvrhana doza melodičnosti so atributi četverice, ki je predstavljala skladbe iz svojega pred kratkim izdanega prvenca “Time To Burn”. Kitarske fraze opomnijo na izročilo druge polovice osemdesetih v stilu Skid Row, mainstreemovsko obnašanje, agresivnejši vokal in opaznejša vloga bas kitare pa so rezultati vpliva danes modernih tendenc. Soliden nastop sta omadeževala ne najboljši zvok sicer akustično gledano odličnega Gasometra in pretirano, že skoraj vsiljivo vzpodbujanje pevca zasedbe k sodelovanju. V klubu zbirajočo množico so predramili, za kaj več pa bi Američani potrebovali prepričljivejši nastop. Taking Dawn je zasedba, ki bi v prihodnosti s kančkom več lastne identitete v avtorskem delu še znala opozoriti nase.
V premoru so odgovorni pripravili vse potrebno za nastop Airbournov. Odru je vladala vojska Marshall ojačevalcev, ozadje pa je krasila ogromna zavesa z ilustracijo naslovnice svežega izdelka “No. Guts. No Glory.”, ker plošča še ni izšla, je bilo vprašanje, kako se bo nov, nepoznan material odrezal v živo ob boku himenskim napevom iz prejšnjih dveh izdelkov, ki so se v ušesih oboževalcev že zdavnaj usedli. Sorazmerno kratek repertuar milanskega koncerta dva dni pred tem in zgolj malenkostna prisotnost novega materiala sta ugibanja le še podžigala.
Uvodni takti so nas popeljali v skladbo “Raise The Flag” in tako začeli s promoviranjem nove plošče avstrijski publiki. Prva polovica koncerta je potekala v znamenju najnovejših stvaritev, druga že uveljavljenim netilkam ognja, kljub tipično klišejski zasnovi repertuarja pa na preračunljivost pri Airbournih lahko mirno pozabimo. Od prvega udarca po bobnu do zadnjega žvenketa kitare uro in pol kasneje oder pripada zgolj in izključno njihovim norijam in kapljam znoja, od sebe iztisnejo svoj maksimum in prav vsakega nejevernega Tomaža prepričajo, da njihov nastop ni plod zgolj žvenketa novcev. Kitarist David Roads in basist Justin Street kot teniška žogica ekspresno menjavata položaje in v odrsko igro vneseta obilo dinamike, nič manj našpičen ni niti frontman Joel O’Keeffe, ki iz grla rohni in renči, njegov edinstven vokal pa se v odlično prileže v Airbourne juriširanje. V eni od točk je O’Keeffe med inštrumentalno podlago sobendašev na sprehodu skozi dvorano obiskal oddaljeni šank ter kar na njem oddelal svoje vokalne dolžnosti. Že Airbourne skladbe imajo v sebi zajeto nepredstavljivo količino energije, skupaj z odrsko predstavo pa tvorita smrtonosen par, rezultat je tempirana bomba, ki z vsako naslednjo skladbo prinese še več kinetičnosti pod oder. Razumljivo, vse to je le del Airbourne šovbiznisa, toda slehrnik, ki je Avstralce že kdaj imel priložnost videti, lahko potrdi, da dajo od sebe prav vsak atom moči. Airbourne so brez kančka dvoma koncertna atrakcija, srečanje “iz oči v oči” pa nepozabno doživetje. Odrska kemija je dovolj da se zabava kot požar razširi med obiskovalci, čeprav njihov nastop ne vsebuje prav nobenih vizualnih učinkov, zvočnih pripomočkov ali kakršnegakoli drugega pomagala za ustvarjanje spektakla. Pri Airbourne sta torej kemija in eksplozivnost dovolj. Delujeta. Sto dvajset procentno.
Koncert se prelomi s skladbo “Born To Kill”. Napove preobrazbo. Zastor z naslovnico novega albuma zamenja ogromen logo z lobanjo, od sedaj naprej njihov novi zaščitni znak in deloma spremenjena celostna podoba. V tandemu s stalnim srkanjem piva pevca O’Keeffeja in skladbami kot sta jurišni “Runnin’ Wild” ali “Too Much, Too Young, Too Fast” se mladeniči predstavljajo kot podli fantje, zvesti tradiciji pivskega rock’n’rolla in lepih deklet. Če k temu dodamo še odrske gibe fantov, ki močno spominjajo na prepoznavno “hojo” Angusa Younga, je primerjava s slavnimi rojaki še kako na mestu. Ne gre dvomiti, da so Airbourne odraščali v lokalih ob poslušanju AC/DC, sorodnost je opazna v vsakem njihovem dejanju. Ritem mašina Ryan O’Keeffe/Street bruha ogenj in je hitra kot morski pes (če dovolite primerjavo, Accept!), s čimer se sicer oddaljijo od blues podlage, na kateri so AC/DC ustvarjali, vseeno pa so strukture skladb ter odsotnost drseče kitarske tehnike več kot očiten izdajatelj njihovega vira navdiha. Tempiranost komadov jih utrdi v težkih rockerskih vodah oziroma surovemu rock’n’roll ritmu, na tem mestu je zato dobrodošla tudi primerjava z Motörhead.
Vrelišče je nastop dosegel v bisu, ko je Gasometer družno zapel in se zazibal (milo rečeno) ob spremstvu najbolj prepoznavnih Airbourne komadov iz prvenca “Runnin’ Wild”, po oddelanem “Blackjacku” pa je pogled na uro razkril, da je kot hip minilo dobrih devetdeset minut, kolikor so nam Airbourne namenili. Mnogo več kot v Milanu dva dni poprej, a mnogo manj kot bi za tako mlado skupino pričakovali. Posledica energičnega nastopa? Verjetno.
Mlade kvalitetna skupine so danes redkejše kot planika v Triglavskem narodnem parku, zato je vedno prijeten trenutek, ko človek naleti na eno izmed teh skupin. Kljub komercialni tendenci, h kateri se Airbourne nagibajo, je v njih še vedno prisotna tista glasbena iskrica, ki jih v premnogih skupinah kronično primanjkuje. Airbourne so dokaz, da je tudi rock’n’roll lahko še vedno zabaven. Če ga le ustvarjajo pravi igralci.
Fotografije: Urban Bolta
Setlista
1. Raise The Flag 2. Hellfire 3. Chewin’ The Fat 4. Diamond In The Rough 5. What’s Eatin’ You 6. Get Busy Livin’ 7. Cheap Wine & Cheaper Women 8. Blonde, Bad and Beautifu 9. Born To Kill 10. Heartbreaker 11. Back On The Bottle 12. No Way But The Hard Way 13. Girls In Black 14. Too Much, Too Young, Too Fast —————————– 15. Stand Up for Rock ‘N’ Roll 16. Runnin’ Wild —————————– 17. Blackjack
Galerija slik
