Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Muffathalle / Muenchen / Nemčija
Datum koncerta: 04.12.2007
Število obiskovalcev: 3000
Cena karte: 30,00 €
München zadnje čase ni ravno pogost cilj mojih koncertnih obiskov. V marsičem temu botruje precejšna razdalja, ki je v neposredni povezavi z razmeroma omejenimi finančnimi zmožnostmi. Kadar me pot zanese v Bavarsko prestolnico je za to potreben res dober razlog, ponavadi v podobi nastopa dovolj privlačnega izvajalca za katerega bi bil pripravljen iti tudi na drugi konec sveta, če bi bilo to mogoče. Tokrat se je zgodilo ravno to, da je napočil eden izmed tistih koncertov, katerega za nobeno ceno nisem smel izpustiti, kajti priložnost izpuščena se tokrat niti slučajno ne bi mogla znova povrniti. Naposled se je mojim avdiovizualnim čutnim končičem obetala nebeška mana v podobi prvega soočenja z legendarnimi kanadskimi art rockerji Saga. Slednji so poleg Rush nedvomno najpomembnejša pa tudi najboljša kanadska rock skupina ter ena izmed tistih skupin, katero sem si želel že večkrat od blizu ogledati pa nikdar ni bilo ugodnih možnosti za takšen podvig. Eden od vzrokov za to tiči tudi v ne dovolj velikem številu interesentov, ki bi si delili potne stroške in oddali svoje spoštovanje tej na široko spregledani skupini, ki edino pravo priznanje še vedno doživlja predvsem v Nemčiji in na domačih tleh. Tudi tokrat sta zanimanje pokazala samo dva največja fanatika, ki sta se odpravila na dolgo in zahtevno pot do Münchna, da bi si lahko ogledala te neuničljive heroje včerajšnjega dne, ki niti za ped ne popuščajo pri svojih glasbenih vizijah, ki slonijo predvsem na progresivno rockovskem prepletu melodične simfonike, udarnih kitarskih rifov ter specifičnega vokala pevca Michaela Sadlerja.
Na tej turneji Saga niso predstavljali samo aktualni album “10,000 Days“, temveč je imela ta obenem tudi precejšen simboličen pomen, že skorajda pravcatih dramatičnih razsežnosti, kajti za nadaljnjo pot skupine po koncu te turneje ne bo nikoli več tako kot je bilo. Tokrat je šlo namreč za poslednjo turnejo s karizmatičnim pevcem Michaelom Sadlerjem na čelu, kateri po 30-ih letih sodelovanja v dobrem in slabem zapušča skupino, da bi se lahko posvetil svoji družini, predvsem pričakujočemu naraščaju. Nastop v Münchnu je bil celo Michaelov poslednji evropski nastop sploh (skupina se bo za zaključek turneje oglasila še v Portoriku) zato je bilo ta večer upravičeno pričakovati nekaj povsem posebnega. Saga so v Nemčiji, kljub precejšnjemu ignorantstvu večine preostalega sveta, še vedno izjemno cenjeno ime, kar je lepo dokazala nabito polna dvorana Muffathale, kjer se je že pred vhodom trlo ljudi. Slednji so zapolnili vse njene kotičke – od odra pa vse do točilnega pulta. Prizor katerega ne doživiš na vsakem nastopu, kadar gre za legendarno skupino, katerega obstoja se večina izmed tistih iz generacije, katera ni živela v 80-ih niti ne zaveda. No, temu primerno je prevladovala publika od štiridesetega oziroma petdesetega leta navzgor. Čeprav nisem ljubitelj koncertne gneče sem moral občudovati tolikšno predanost skupini, katero je publika tudi med Saginim nastopom več kot upravičila. Kar se tiče prodaje “spominkov” skupine so bili ti z izjemo novega albuma in plakatov razprodani že pred začetkom koncerta, kar pa me ni kaj prida vznejevoljilo saj pridem na koncertni nastop izključno zaradi glasbene izkušnje in ne za to, da bi dopolnjeval svojo zbirko “spominkov”, čeprav nimam nič proti, če so cene ugodne ter izbira pestra.
Potem, ko je britanska predskupina The Urge, ki je večino izmed nas precej zamorila s svojo zvrhano merico kičastega nastopaštva ter naravnost duhamornega sledenja vsem prepoznavnim glasbenim in vizualnim klišejem Rolling Stones zapuščine, zaključila s svojim za moje pojme absolutno predolgim nastopom (vsaj zahvalili so se članom Sage, da so jih hoteli vzeti na turnejo, če ne drugega), je bilo vse nared za začetek nastopa, kateri mi bo še dolgo ostal v najlepšem spominu kot eden izmed tistih neponovljivih koncertnih dogodkov, kakršne doživiš samo enkrat v življenju. Člani Sage so na oder prikorakali po krajšem nasnetem uvodu. Nato so nastop, precej presenetljivo, začeli z Michaelovo samostojno interpretacijo glavnega refrena s skladbe “Always There” (House Of Cards, 2001) ter dali s tem že takoj vedeti, da to niti slučajno ne bo običajen Saga koncert temveč bo nabit s posebnim vzdušjem ter magijo. Po tem kratkem, precej umirjenemu ogrevanju so udarili z odlično interpretacijo skladbe “Interview” z njihovega najuspešnejšega albuma “Worlds Apart” (1981) s katerega so po pričakovanju izvedli največ del v tem večeru. Sadler je med nastopom iz skladbe v skladbo potrjeval svojo neverjetno odrsko karizmo, povsem primerljivo s tisto, kakršno sem denimo pred tednom doživel s strani Fisha. Možakar je kljub letom v odlični vitalni formi, njegov glas je bil na zavidljivi ravni in tudi posamezne interpretacije je izvedel boljše kot sem pričakoval pred nastopom. Med posameznimi izvedbami se mu ni niti malo zatresel glas tako, da ni bilo po ničemer sklepati, da je to njegov poslednji evropski nastop s skupino in da se v njem gnetejo tudi melanholična čustva. Od sebe je dal več kot sto odstotkov energije. Zato pa so bili njegovi vmesni govori nabiti s številnimi čustvi in neskončnimi zahvalami publiki, katera je dihala v eno z njim in njegovo skupino. Saga so izvedbe lepo uravnotežili med starejšimi deli z njihovih klasičnih albumov, nekaterimi nevsakdanjimi presenečenji ter novejšimi deli. Slednja so bila prvič zastopana z izvedbo “As Far As I’ll Go”, katera se nahaja na albumu “Trust” (2006).
Prvi vrhunec koncerta je napočil z izvedbo klasike “You’re Not Alone” (Images At Twilight, 1979), kjer je publika odpela prav vse refrene in bi lahko odpela kar celotno besedilo, če bi jih Michael zaprosil za to. Neverjetno, a večina izmed publike je znala prav vsa besedila na pamet. Tako goreče publike, ki bi na tako poln način dihala s skupino še nisem doživel na nobenem koncertu. Seveda je treba omeniti tudi prispevke ostalih članov zasedbe, čeprav je bil to povsem Michaelov večer. Kitarist Ian Crichton, že veliko let eden najboljših kitaristov v progresivnem rocku, je publiki jemal sapo z nekaterimi hitroprstimi kitarskimi prijemi. Žal so tudi njega, kljub stalnimi energičnimi grimasam in dejstvu, da si je po dolgem času spet omislil dolge lase, ujela leta tako, da zdaj raste samo še v širino in s tem postaja vse bolj podoben Steveu Rotheryu (Marillion). Ena od glavnih posebnosti te skupine je, da se občasno na klaviaturah istočasno izmenjujeta dva, včasih pa celo, kar trije člani zasedbe. Vselej izjemno sproščenemu in prijaznemu klaviaturistu Jimu Gilmourju s katerim smo imeli pred koncertom tudi nadvse slikovit intervju, sta občasno družbo za tipkami delala tudi Sadler ter poskočni basist Jim Crichton, očitno glavni veseljak skupine po tem, kar je pokazal ta večer. Kadar ni “plesal” po odru se je zabaval na svojem mini moog sintesizerju, predvsem v trenutkih, ko se je Gilmourju na klaviaturah pridružil Sadler.
Po izvedbi “I’m OK” z albuma “Trust” sta bili na vrsti dve izvedbi z novega albuma “10,000 Days” – “Can’t You See Me Now?” ter “Book Of Lies”. Obe sta doživeli skoraj enako navdušen odziv kot njihove klasike. Zanimivo, da so Saga z aktualnega, izvrstnega albuma izvedli samo tri skladbe. Večina publike je bila navdušena nad vsemi tremi izvedbami s “10,000 Days” in si je želela celo še kakšno izvedbo več z njega vendar je bilo treba dati priložnost tudi nekaterim starejšim klasikam. Mednje je prav gotovo sodila izvedba “Pefekcionist” z njihovega istoimenskega prvenca “Saga” iz leta 1978. Pred njeno izvedbo je vselej za dobro šalo razpoloženi Jim Crichton poskrbel za duhovit skeč, ko je Michaelu, kateri se je za trenutek usedel na stol, da bi zajel sapo, v roke potisnil krono, da bi se lahko kot kralj tega večera v slogu Freddieja Mercurya okronal. Slednji se ni mogel načuditi tej basistovi norčiji in po dolgem odlašanju si jo je na zahtevo publike za nekaj sekund le poveznil na glavo. Očitno se nikoli ni videl v vlogi kralja, se je pa veliko bolje vživel v vlogo perfekcionista in skupaj s svojo zasedbo izvedel izjemno čustveno interpretacijo prej omenjene klasike ter prek nje publiko znova spravil v množični delirij.
Bobnarsko mesto je bilo tokrat zasedeno z ne preveč domačim obrazom. Saga zadnja leta nikakor nimajo sreče z bobnarji. Po odhodu dolgoletnega bobnarja Stevea Negusa je njegovo mesto za kratek čas prevzel Američan Christian Simpson (sodeloval je samo na albumu “Network“, 2004). Slednji je moral zaradi bolezni že čez leto prepustiti svojo mesto Brianu Doernerju. Toda tudi ta nesrečnik je moral zaradi kapi že na začetku te turneje na zahtevno operacijo. Za nekaj časa ga je zamenjal Steve Negus, ki po mojem najbolj paše v siceršnji zvok skupine, nato pa je Doernerjevo mesto pripadlo Chrisu Sutherlandu. Slednji je znan po svojih močnih zamahih v kar smo se lahko prepričali tudi med njegovim bobnarskim solom. Potem, ko ga je na umetelen način zaključil je prešel v stopnjevanje, ki je vodilo v izvedbo hita “The Flyer” (Heads Or Tales, 1983), enega izmed najbolj prijetnih presenečenj tega večera. Tudi tu je publika v refrenih več kot prepričljivo nadomestila siceršnji Michaelov prispevek. Jim Gilmour je sicer v intervjuju omenil, da bo nastop vseboval tudi nekaj presenečenj, ki se sicer običajno ne znajdejo na njihovem koncertnem repertoarju. Tja bi prav gotovo štel izvedbo dveh del z albuma “The Security Of Illusion” (1993) – “Mind Over Matter” (skupaj z nasnetim uvodom “Entracte”) ter “The Security Of Illusion”. Slednjo je Michael izvedel v samostojni interpretaciji, se pravi brez spremljave. Pri refrenih mu je kot ponavadi pomagala vzhičena publika.
Nato je sledila še posebna izvedba “Time’s Up” (Worlds Apart), odigrana v akustični različici, kjer sta Michaelu pomagala predvsem Ian na akustični kitari ter Jim Gilmour na električnem klavirju. Navdušenja publike ni hotelo biti konec, ko se je v središču pozornosti znašel Jim Gilmour. Na vrsti je bila namreč izvedba emocionalne balade “Scratching The Surfcace” (Heads Or Tales), katera je ena izmed tistih redkih Saga skladb, ki vsebujejo Jimov vokal in sodijo med njihova najbolj priljubljena dela. Eno izmed večjih presenečenj večera, čeprav so ga igrali tudi na prejšnji turneji je gotovo predstavljala tudi izvedba “We’ve Been Here Before” z albuma “Wildest Dreams” (1987), kamor se zaradi njegove precej pop rockerske narave ne vračajo ravno pogosto. K izvedbami novejših del so se vrnili z “On The Air”, eno izmed boljših del z albuma “Network”. Nato je spet napočil čas za dve klasiki. Ko so začeli igrati “On The Loose” (Worlds Apart) se je publiki znova zvrtelo v glavi od navdušenja. V naslednji potezi pa so se spomnili tudi na kultni album “Silent Knight” (1980) ter odigrali “Careful Where You Step”, ki je bil pika na i pri interpretacijah njihovih najbolj priljubljenih del. Med izjemno doživeto interpretacijo “10.000 Days”, naslovne balade z aktualnega albuma, kjer je Ian znova poprijel za akustično kitaro, je skupina publiki razdelila vžigalne palčke. Ko so zagorele lučke je magija v dvorani dobila še močnejši utrip. Redni del koncerta se je počasi bližal svojemu zaključku. Za ta trenutek so Saga izbrali še eno nepozabno klasiko z “Worlds Apart” – “Wind Him Up”, zgodbo o zasvojenem igralcu iger na srečo, s katero so do konca razbelili ozračje dvorane. Po koncu rednega dela koncerta so na oder prikorakali oskrbovalci opreme, razni prijatelji, člani družin ter celo Michaelova noseča žena ter vidno ganjenemu pevcu izročili šopke cvetja s katerimi je skupina kasneje obložila podnožje bobnov. Neka pošteno okrajclana frajlica za katero domnevam, da je Michaelova hčerka glede na njeno fizično podobnost materi, pa je ob vsaki priložnosti fotografirala publiko, kar je bil po mojem prej kot ne nek nadomesten vedenjski vzorec zato, da se je lahko gor in dol razkazovala po odru in nam mahala. Verjetno bo imela zdaj več kot dovolj časa, da jo oče pelje na kak rave party ali na ogled manekenskih predstav.
Pred dodatkom na katerega ni bilo treba dolgo čakati je večina izmed publike dobila po dva lista na katerih je pisalo “Michael ter “bye”. Ko so se vrnili z dodatkom v izvedbi klasike “Humble Stance” z njihovega prvenca, se je dvorani spet popolnoma zmešalo, Michael pa ni mogel več zadrževati svojih čustev ob prizoru, ko se je vsa dvorana prek pisnih sporočil poslavljala od njega. V tem trenutku si je okoli vratu poveznil bas kitaro, katero je igral tudi v studijski verziji te skladbe. Le kakšen Saga nastop bi to bil, če ne bi za finale vseboval še izvedbo klasike “Don’t Be Late” (Silent Knight)? Slednje je pred njeno izvedbo ugotovil tudi Sadler, ki je ponovno menjal med basom in klaviaturami, do konca pa sta se razživela tudi oba brata Crichton. Z “Don’t Be Late” je bilo konec dodatka in skupina se je po huronskih ovacijah priklonila publiki ter zapustila oder.
Nekateri so mislili, da je bilo nastopa že konec in so se napotili proti izhodu medtem, ko je večina izmed publike še vedno vztrajala pod odrom ter želela skupino z burnimi ovacijami priklicati nazaj. Njihova potrpežljivost je bila nagrajena in skupina se je vrnila nazaj na oder, še za poslednje dejanje večera in da bi tolikšno navdušenje ter podporo nagradila še z enim, prav posebnim dodatkom. Ta se je nahajal v izvedbi odlične “What It’s Gonna Be?” (Silent Knight), katera je bila odigrana sploh prvič in zadnjič na celotni turneji, posebej samo za publiko v Muffathalle. Ta poslednji dodatek večera so odigrali brez kakih predgovorov in tudi končno slovo so storili prav na hitro. Publika pa je tudi po tem, ko so že zapustili oder poskušala iztržiti še kakšen dodatek, tako silno je bilo njihovo navdušenje. Tudi sam sem bil popolnoma presunjen nad celotno izvedbo, predvsem nad neverjetno uigranostjo skupine ter norim vzdušjem, ki je prevevalo dvorano od odra do točilnega pulta. Ker sem skupino ta večer sploh prvič videl na delu ne morem primerjati s kakšnimi drugimi nastopi, a prepričan sem, da je bil tale nastop med njihovimi tremi najboljšimi na celotni turneji. Tudi, kar se ozvočenja tiče je bil to koncert samih presežkov. Razen na začetku, ko so se klaviature nekoliko slabše slišale so Saga demonstrirali pravi zvokovni perfekcionizem. Tudi osvetlitev je bila vrhunsko izvedena in luči so dobro ujele vsak premik glavnega akterja tega večera in njegovih soborcev. Nastop se je snemal tako, da je pričakovati, da bo kaj od tega večera nekoč izšlo v obliki koncertnega CD-ja ali DVD-ja.
Morda se bo to komu bralo preveč ljubiteljsko navdušeno, toda nastop Sage in s tem Sadlerjev poslovilni koncert je bil v mojih očeh in ušesih fenomenalno dober, skorajda čista perfekcija. S tem je presegel celo moja največja pričakovanja in ga lahko tako z lahkoto postavim ob bok junijskemu nastopu Genesis na Dunaju kot najboljšemu nastopu, kateremu sem letos prisostvoval. Kar se tiče pretoka pristne komunikacije in energije med bandom in publiko pa je nedvomno letošnji zmagovalec v kategoriji letos obiskanih koncertov. Michael se je poslovil na idealen, nadvse ganljiv način in kljub temu, da njegovo slovo ni bilo žalostno, ga bom v nadaljnjem izrazu skupine zagotovo pogrešal. Vsako morebitno naslednje koncertno srečanje s Sago niti približno ne bo več isto. Interpretacije njihovih klasik brez Sadlerjevega vokala si sploh ne morem predstavljati. Po mojem je vsak njegov naslednik avtomatično obsojen na to, da bo živel v dolgi Michaelovi senci in temu kar je slednji predstavljal za Sago. Zato srčno upam, da se bo nekoč, po možnosti čimprej, vrnil in s svojimi zvestimi privrženci, kakršne ima le malo današnjih progresivno rockovskih skupin, ponovil še vrsto takšnih večerov kot je bilo tole prvo srečanje z njegovo zdaj že nekdanjo skupino.
besedilo: Peter Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
THE URGE:
1. Come Back To You
2. Better Off 3. Where Do We Go
4. She Made Me Do It
5. Forever And A Day
6. Revolution
7. Lonely Road
8. Blue Steel
—dodatek—
9. Fall Down
SAGA:
1. Always There (intro)
2. The Interview
3. That’s As Far As I’ll Go
4. You’re Not Alone
5. I’m Okay
6. Can’t You See Me Now
7. Book Of Lies
8. The Perfectionist
9. Drum solo
10. The Flyer
11. Entracte
12. Mind Over Matter
13. The Security Of Illusion
14. Time’s Up
15. Scratching The Surface
16. We’ve Been Here Before
17. On The Air
18. On The Loose
19. Careful Where You Step
20. 10,000 Days
21. Wind Him Up
—dodatek 1.—
22. Humble Stance
23. Don’t Be Late
—dodatek 2.—
24. What’s It Gonna Be?
Galerija slik
