Kraj: Zagreb, Tvornica Kulture
Datum koncerta: 27.10.2004
Število obiskovalcev: 900
Cena karte: 90,00 HRK
Kakšna turneja! Vse polno koncertnih terminov po Italiji, potem Graz, Zagreb,…in kot vedno tudi tokrat brez slovenske destinacije. Ob pol osmih smo bili v Zagrebu v dobri veri, da se nezadržno bližamo cilju. Seveda govor je znova o “lutanju”. Po eni uri kobiljenja in kobaljenja po širnih zagrebških prostranstvih smo le nekako vdeli (iz glagola: vdeti) obvoznice), “koja izbija direktno na Šubičevu”, kakor nam je svetoval delavec na OMV-ju, ko sva s prijateljem že rahlo obupano spraševala “kod in kam”. Ni pa tako hudo kot Italija glede označb izvozov. Na trenutke je še huje, grrrrr… no prvič je vselej nekaj posebnega.
Nemce Chinchilla (činčila je ime ameriškega glodalca, vrsta večje zajetnejše miši in b.t.w. kaj ima to veze z metalom? Nekakšna “metalmouse” ali kaj? ) smo zamudili. Nihče se ni sekiral, čeprav sekajo baje hud power metal. Dvorana je bila lepo polna. Personel sila prijazen, celo varnostniki. Domače sem se počutil. Nasploh ob pogledu na vrvež. Slovenci vsepovsod: “Ker zakon ejga!” bi reku novodobni slo-metalc. Intro ob 21:30. Biff& co na odru. Presenečenje, začeli so kar s srednje hitro Lionheart. Odlično ogrevanje. Med Lionheart sem pričel iskati pozicijo, takšno z ušesom prijetno uravnovešenim zvokom. Ob mešalki, zadaj na sredini. Super. Tam sem ostal med koncertom. Za odrom je sceno krasila zavesa vzeta iz naslovnice prvenca Saxon (“Saxon”, 1979) in skupina je takoj iz otvoritvenega komada popeljala ljudstvo v davno leto 1979 s komadom Backs To The Wall in vzdušje in temperatura je počasi naraščala skozi klasike Power & The Glory in Motorcycle Man (Biff: “Here comes the motorfuckin’cycle man!”, prevod “motor jebeni kotač čovek” ), Saxon so umetelno preskočili na srednje hitri atmosferični Beyond The Grave, sicer enega vrhuncev z zadnje plošče. Odlično se je ujel novo rekrutirani član, izkušeni Jörg Michael. Z njim so Saxon dobili v izrazu še večjo moč detonacije bobnov v živo in studiu. Nedvomno. Človek, ki se je kalil v bendih kot so Rage, Grave Digger, Running Wild, Axel Rudi Pell in ki je do nedavna lep čas pisal zgodovino Stratovarius, si je srečno rešil kožo tako, da je vskočil, iz potapljajoče se barke polne samodestrukrtivne energije vodje Stratovarius kitarista Tima Tolkkija, naravnost k Saxon, da zamenja legendarnega Fritza Randowa (Sinner, Victory). Kroži namreč zgodba, da naj bi Fritz le enkrat zamudil na vajo skupine in takoj je dobil Biffovo nogo, česar sam ne verjamem. Saxon so pojem odličnih metal bobnarjev in tudi pri tej zamenjavi se nikakor niso upali izneveriti svoji filozofiji, tradiciji in fanom. Jörg Michael je bil nedvomno ena od atrakcij večera.
Pri Rock The Nations pravi Biff: “We’ll do a song, which we haven’t done yet on this tour!” Saxon so lepo mešali in sledilo je drugo presenečenje Are We Travellers In Time (“Metalhead”, 1999), za njo pa se je pričelo vsesplošno rajanje, saj so Saxon nadaljevali s famozno Crusader. Sledil je znova eden od komadov z nove plošče (To Die By The Sword) v njo pa vtkan Unleash The Beast, pesem po kateri sem hlepel, saj je doslej še nisem slišal v živo. “Unleash The Beast” (1997), je meni najljubša Saxon plošča in se mi je kar mešalo. Še ena fantastična himna je sledila, kjer smo lahko veselo ščebetali in vreščali na ves glas: The Eagle Has Landed (brez orla na odru). Saxon so zabelili vse skupaj tudi s komadom Dogs Of War, ki ga je bil narod sila vesel. Med legendarne vnetljivce 20.000 FT, Strong Arm Of The Law in Princess Of The Night so vrinili še Witchfinder General (“Lionheart”, 2004) z “running wildovskim” uvodnim drvežem, podkrepljenim z Michaelovim nadzvočnim double bass pedal copotanjem. Komad “od hudiča”, koncert “od hudiča”, zvok in pristop “od hudiča”, madona je hitro minil regularni del koncerta. In seveda ljudje v polni akciji Prvi dodatek so odprli s fenomenalno Solid Ball Of Rock, sledile pa so ji klasike Never Surrender, ubijalska polbalada 747 (Strangers In The Night), kjer je narod dobesedno eksplodiral od navdušenja in Denim & Leather, kjer so se ljudje kopali v vročici četrtkove noči .
Narod je ekstatično zahteval še en dodatek. Na oder je priromal Doug Scarrat in vžgal solo na kitari. A ni bil kaj prida, no takoj so prišli ostali na oder in pričeli s poslednjo točko. Wheels Of Steel, kjer je izstopal dvojni bas pedal v izhodnem delu pesmi naravnost fenomenalno. Dve uri in pol odlične predstave, za dobre 3čuke, 25 komadov, žur do nezavesti. Odličen žur.
Takole smo ocenili posameznike.
1.) vokal: Biff je zrutinirani igralec s popolnim profesionalnim pristopom. Med koncertom si je nadel različna oblačila, ki mu jih je podajal avditorij, kar je Biffa neskončno zabavalo, obesil pa je tudi zastavo s šahovnico (seveda le s čim drugim sredi Zagreba) in napisom “Saxon” hrvaških fanov na Jörgove bobne, kjer je tako visela ves čas med koncertom. Biff je seveda umetelno varčeval z energijo in ni za vsako ceno forsiral vokala, kar se je odražalo še posebej v višjih sekvencah, kjer je nemalokrat namerno sekal melodijo v verzih in same verze je sem ter tja prej zaključeval, kakor smo vajeni na studijskih ploščah. Biffa je ena velika rutinska igra.
2.) kitari: Tudi druga legenda Paul Quinn je zrutiniran. Odlično je igral, vživeto do maksimuma. Prekašal je Scarrata, ki se je nekajkrat zapletel, zlasti na vhodih ali izhodih solaž je zamujal/prehiteval. Scarrat je bil nadelan in zato na odru trd kot lešnik, vendar pa je bilo rifanje obeh kitaristov usklajeno, pa tudi preplet solaž, s tem da je Quinn to pot briljiral na celi črti v primerjavi z Dougom Scarratom.
3.) ritem linija: No in sedaj človeka, ki sta nedvomno dala svoj maksimum. Nibbs Carter, odlični basist je nenehno divje opletal z glavo, roke je imel kot lovke, po celem odru ga je bilo polno, poleg Quinna je tudi on večinoma brundal back vokalne linije. Nekajkrat je izvedel Nibbs propeler in je še mene v vratnih vretencih zaskelelo, ko sem to gledal. Res, če je kdo pustil dušo in srce na odru je to Nibbs. Analitična hipoteza v zvezi s tem bi bila ta, da Nibbs, ki je kar kopico let mlajši od Biffa, verjetno že računa, da ko bo Biffu and co odklenkalo (beri: nihče ni večen), bo on še vedno v polnem elanu in bo iskal drug renomiran bend, zato se sedaj trudi maksimalno dokazovati. No in za konec še Jörg Michael. Prava čast ga je bilo gledati. Metronom, seveda. Kakšna sila, kakšen zvok, bombardiranje,…Saxon sploh ne vedo po moje čisto točno, kako hudega metal bobnarja imajo, ali bodo znali uporabiti vse njegove vrline, pa bo pokazal čas, zaenkrat žal mene osebno z “Lionheart” (2004) niso ne vem kako prepričali.
Nova plošča je zelo enolična, probajo slediti trendom power metala in z njo zato pihajo na dušo zlasti novo pečenim power metalcem, ki povečini mislijo da se je heavy metal začel s “hajli – hajlo jokavci” HammerFall . Ko so Saxon odprli prvi bis s Solid Ball Of Rock, je Biff predstavil Jörga Michaela, kot novega člana Saxon. Edino njega je med vsemi člani skupine predstavil občinstvu. Pred Solid Ball Of Rock si je Biff nadel bas kitaro in pomagal s prvim tonom ujeti pravi beat skupaj z ostalimi. Biff z bas kitaro, kaj takega?
Saxon so neverjetno korekten bend. Ful gas 2uri in pol, kot da se jim leta prav nič ne poznajo. V živo zažigajo do nezvesti. Eden najbolj vročih metalskih žurov kar obiskujem koncerte in do sedaj najbolj spontan in pristen kontakt s publiko in tudi sam pristop, kar sem jih videl doslej od Saxon (4x), Zagreb rules, Saxon pa še naprej ostajajo neuničljiva metalska trdnjava , vredna vsakega obiska.
Set lista je bila prav dobra. Ne bom rekel odlična, ker so le preveč komadov z nove plošče vrinili vanjo, mi pa smo pogrešali predvsem komade iz plat “Innocence Is No Excuse”, “Destiny”, “Forever Free” in “Killing Ground”, tako da bi jih brez pomislekov pošteno za ušesa!!! Zvok je bil odličen, zadaj 20m od odra pred miks pultom, je bil zvok najboljši, publika pa divja in seveda maksimalno . Do Motorcycle Man so basi bili malček prenaglas, potem pa so zvok super naglihali. Aha, še tole. En dan prej so igrali v Grazu (dvorana Orpheum). Baje niso igrali poleg Rock The Nations, tudi 747 (Strangers In The Night) in Are We Travellers In Time, pa tudi koncert je bil 20min krajši.
Koncert Saxon je nuja za vsakogar, ki ima pomešne pojme in predsodke o tem kaj je heavy metal. Žur do nebes !!! In Saxon tudi to pot na odru prav v ničemer niso zatajili. Res jih je venomer užitek gledati na odru.
Setlista
1. Return (uvod)
2. Lionheart
3. Backs To The Wall
4. Power & The Glory
5. Motorcycle Man
6. Beyond The Grave
7. Flying On The Edge
8. Heavy Metal Thunder
9. Rock The Nations
10. Are We Travellers In Time
11. Crusader
12. To Die By The Sword
13. Unleash The Beast (nazaj na To Die By The Sword in zaključek pesmi)
14. The Eagle Has Landed
15. Man And Machine
16. Dogs Of War
17. 20.000 FT
18. Strong Arm Of The Law
19. Witchfinder General
20. Princess Of The Night
——-prvi dodatek
21. Solid Ball Of Rock
22. Never Surrender
23. 747 (Strangers In The Night)
24. Denim And Leather
——-drugi dodatek
25. Guitar solo – Doug Scarrat (intro)
26. Wheels Of Steel
