Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Boogaloo / Zagreb / Hrvaška
Datum koncerta: 19.02.2009
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 190,00HRK
Sepultura! Kultno ime in velika skupina vselej, kadar nanese beseda na dosežke žanrskega polja zgodovinske epopeje metala ekstremnega akcenta. S trojčkom albumov “Arise” (1991), “Chaos A.D.” (1993), “Roots” (1996), sodi v titane svoje obrti, saj je v glasbeno umetniškem smislu dosegla z njimi svoj ustvarjalni vrhunec, ki ga po vsej verjetnosti ne bo nikoli več presegla.
Skupino je glede na zasedbo nemara kar težko imenovati Sepultura danes. V postavi se namreč izmed originalnih članov nahaja le še basist Paolo Jr. Osnovni pečat, dušo in telo sta dajala skupini vselej brata Cavalera. Kreativni zenit velike vizije in inspiracije, ki je držal skupino skozi večji del devetdesetih je torej za nami. Pa vseeno. Sepulturine skladbe nastale v tem obdobju sodijo v unikatni klasicizem skupine in slišati jih na koncertu v živo tudi v današnjih dneh nikakor ne more škodovati. Skupina je ob 25. obletnici svojega nastanka znova na turneji, s svežim albumom v žepu. Naslovili so ga z “A-Lex” (2009) in črpa navdih iz Burgessovega romana “Peklenska pomaranča” (1962).
Glede na zgoraj opisano Sepultura danes definitivno ni v zavidljivem položaju. Publika hoče eno, skupina pa mora ponuditi tisto, kar upa, da bo lahko prodala in si zagotovila trajno eksistenčno kontinuiteto.
Pa se podajmo s tega dramatičnega uvoda vendarle na prizorišče zagrebškega kluba Boogaloo. Ura je 20.30 in na odru so že nadebudni metal emo coreovci The Sorrow. Avstrijce je ekipa RockLinea, srečala v razmeroma kratkem obdobju (beri: manj kot eno leto) kar dvakrat. Niti leto se ni obrnilo od takrat, že ima skupina zunaj novi album imenovan “Origin Of The Storm”. Skupini je očitno močno pomagala evropska predstavitev na lanskoletni turjeni, kjer so odpirali koncerte pred Američani Chimaira (RockLine reportaža iz Ljubljane, dne 20.03.2008, TUKAJ). Četverec, ki po energiji, stasu in glasu spomni na kake nemške Caliban, je znova pristopil na vso moč. Ni bilo potrebno dolgo ugotavljanje, da je skupina v enem letu naredila velik korak naprej v nabiranju izkušenj in prepotrebne samozavesti. Skupini je uspel veliki met in uspešno širi svoje ime v svet. S polnim elanom so udarili z novo skladbo Where Is The Sun in kaj hitro predramili ozračje kluba, kjer se je takrat nahajalo vse skupaj kakih 350 zainteresiranih obiskovalcev. Agresija nižje uglašenega riffanja, smelo kombiniranje vreščavo grlenega vokalnega ekshibicionizma skombiniranega z trenutki melodično spevnih refrenov, ki ga vodi čist modno “emo-idni” vokal, je ob posrečeni kombinaciji čvrstih ritmov spravila lep del množice do večjih telesnih aktivnosti, nekajkrat celo do mosh pita, ki pa ni prišel do izraza, saj je bila dvorana do tega trenutka, le nekoliko preveč prazna. Zlasti je prisotne prepričal z avtoritativnim vodstvom izredno zagreti vokalist Mätze, ki je z vokalno izvedbo in riffanjem odlično vodil skupino skozi nastop. Fantje so maksimalno izrabili razpoložljiv čas za svojo predstavitev in ga odigrali z maksimalnim pristopom. Enovito in prepričljivo. Nasploh ob dejstvu, da je moral rednega člana skupine Dominika Immlerja za celotno turnejo zaradi zdravstvenih razlogov na bobnih zamenjati Nick Wachsmuth, sicer član zasedbe Maroon. The Sorrow so nastali leta 2005. Neverjeten je ta hiter vzpon skupine. Zažigajo po izredni izdelanosti riffa in posredovane energije v živo. S takšnim podjetnim nadaljevanjem, bomo o tej skupini definitivno slišali še veliko. The Sorrow so imeli kot predskupina zelo dobro zvočno uglasitev. Njihov nastop je dokazal, da je to skupina, ki se razvija in smelo napreduje po poti k cilju kreativnega zenita.
Priznati moram, da sem na prizorišče prispel zelo skeptičen pred nastopom Sepulture. Vzroki za to so opisani v o uvodnem delu te reportaže, precej temnih oblakov pa se je z namenom, da bi utišali slučajnostna velika pričakovanja, zgrnilo tudi zaradi pred dvema dnevoma odpovedanim koncertom Sepulture v Ljubljani, kjer so baje prodali vsega 70 kart in silne skepse do skupine Sepultura v letu 2009 po prebranem v debatah na različnih medmrežnih forumih po Sloveniji.
Ob 21.30 se je začelo zares, ko je uvod prinesel na oder skupino. Dvorana, ki se je v obdobju odlično zapolnila in stalež v njej ni štel nič manj ljudi, kot pred dobrim tednom dni na isti lokaciji in koncertu Kreator (RockLine reportaža TUKAJ), se je zatemnila in skupina odpre koncert s svežim materialom novega albuma “A-Lex” (2009). Po rapidnem izbruhu skrajne jeze, ki potisne človeški duh na skrajni rob meje zdravega razuma (Moloko Mesto), vskoči za tolkala pevec Derrick in skupina prične narekovati plemenski marš preko katerega Kisser odpre silno všečen riff nove skladbe Filthy Roth, s katero razvije skupine odličen “groove” klimakterij. To nasledi nov sprehod v kraljestvo poltonskega riffanja in groove prasketanjaz novo What I Do!, dvorana pa prvikrat poskoči, ko se fantje lotijo klasik Manifest in takoj za njo Convicted In Life, kjer je bilo treba poiskati zavetje pred prvimi mosh pit erupcijami v dvorani in poizkusi tvorbe circle pita.
Sepultura je ponudila izredno uravnovešeno set listo, med klasikami in skladbami nove plošče. Ta je vštevši ponarodelo Sepultnation non-Cavalera ere, držala publiko vseskozi pokonci med koncertom!
Vendar pa vemo koliko je ura. Sepultura v tej formaciji in s tem pristopom tudi dekado ali dve kasneje, ne bi uspeli spremeniti dejstev, da prihaja publika danes na njihove koncerte zaradi zlatega opusa klasik obdobja bratov Cavalera. Četudi hipotetično Sepultura ne spremenijo prav ničesar v nadaljnjih 30 letih, glede na situacijo, pa tega niti ne gre pričakovati (razvoj skupine se je ustavil), bodo ljudje hodili tudi takrat na njihove koncerte le zaradi skladb na albumih izdanih do odhoda Maxa Cavalere. Ne razumite povsem napak. Derrick Green ima povsem umesten vokal za to kar ponujajo skladbe sproducirane z njim v studiu, vokal pa se poleg novejših skladb, lepo uleže tudi h klasikam na odru. Torej vokalna mešanica ekstremnega death growl bruhanja in občasnega core vrišča funkcionira na odru povsem optimalno. Kar gre pogrešati pri Derricku, je nekaj več karizme. Možakar deluje na odru do publike dokaj zadržano, na trenutke celo rezervirano. Redko ogovori občinstvo. S svojo fantomsko dvometrsko plečato postavo na odru, dreadlocksi visečimi skoraj do kolen, deluje bestialno všečno za Sepulturo, česar pa v performansu nekako ne zna 100% izkoristiti. Z nekaj več odrskega teatra, šikaniranja in provociranja publike, bi brez dvoma razvil višjo stopnjo karizmatičnosti. Sepultura ima svojo politiko, ki ji ne gre oporekati, a vseeno se močno pogreša prisotnost druge kitare, ki bi utrdila riff in groove hipnozo koncertov. Derrick ni kitarist, kot je bil Max Cavalera, zato bi denimo fantje morali pripeljati v skupino še enega dodatnega kitarista. Trenutki, ko gre Kisser v solaže viseče zlasti s stopicanjem na vah-vah efektih, so trenutki, ki jih sicer energija voluminozne bas linije polni, a se čuti prazen prostor, ki bi bil lahko dodatno izkoriščen in zvočna slika še bolj polna.
Skupina je razvila super zvok v dvorani. Ne glede na hipotezo o “vključitvi še ene kitare”, je treba izpostaviti odličnega novinca v skupini Jeana Turrera Dolabello, ki je z bobnarsko predstavo ogromno pripomogel k temu. Poba je nadel težke škornje Igorja Cavalere brez težav! Ritem nosi v krvi. Ob skrajno zadržanem Paolu, ki sicer gradi svoj performans izključno na golem igranju, brez teater šova, torej nekako po logiki deluje iz druge linije, so se bobni z debelo bas linijo odlično sestavili v sliko novega odrskega duha skupine in fascinirajoče narekovali hudičevski marš! Zlasti je dominiral v zvoku skupine med koncertom topovsko voluminozen snare boben, s čistim globokim jeklenim odjekom, ki je brez zadržkov prepričljivo rešetal zračni prostor in bogatil razvajenost mehanoreceptornih organov človeških bitij v dvorani.
In vendar je dvorano zajela vražja adrenalinska naglica šele nekako na polovici koncerta, kjer je klimakterij dosegel prvi vrhunec in se je ljudem v divjih mosh pitih mešalo na klasike Dead Embryonic Cells, Troops Of Doom in Forceful Behaviour. Tla so bila posuta s črepinjami razbitih steklenic, jedro publike ujeto v trans, skupina pa je na tak način dokazala, da na koncertih tudi v letu 2009 povsem suvereno obvladuje situacijo. Ljudi so pač s preprostim vzgibom preklopa na preigravanje starih skladb pripravili do tega, da so jim pričeli dobesedno jest iz rok. Atmosfera je proti koncu repertoarja iz skladbe v skladbo naraščala in spravila v totalni delirij ljudstvo ob zaključku s trojčkom Refuse/Resist, Territory in Arise. Šele v zaključku sta pod odrom zavladala totalna vojna in kaos, ko so frčali po zraku celo kosi oblačil in drugi rekviziti, Sepultura pa je mlela vse pred seboj. Brez milosti je zavojevala novi teritorij.
Dodatek je prinesel težko pričakovano Roots Bloody Roots, kjer Sepultura nikakor ne more zadeti v prazno. V končnem seštevku so rezultati povsem nadgradili pričakovanja. Koncert je prinesel energetsko razdejanje skrajnih razsežnosti, ki ga je dvignila in držala na visokem razpoloženjskem nivoju zlasti odobravajoča navdušenost odlično obiskanega Boogalooja! Glavni odgovor za to leži v uravnovešeni set listi starega in novega materiala! Žal so (znova) vsi obiskovalci na Sepulturo prišli zaradi starih skladb tako, da čaka skupino še veliko dela v bodočnosti. Otresti se neinspiriranosti, ki jo ponujajo aktualni izdelki s kroničnim pomanjkanjem nekdanje brutalno ekstremne drže zlatega obdobja in se znebiti črne sence, ki bdi nad njo že trinajsto leto. Prerezati prekletstvo korenin! In kljub vsemu moraliziranju ostane za konec vprašanje. Je Sepultura v letu 2009 vredna obiska koncerta? Absolutno da!
fotografije: Aleš Podbrežnik (The Sorrow, Sepultura) in Lea Lesar (The Sorrow)
Setlista
THE SORROW: 1.Where Is The Sun 2.Far Beyond The Days Of Grace 3.Elegy 4.The Daggers Trust 5.From This Life 6.Knights Of Doom 7.Day Of The Lord 8.Death From A Lovers Hand SEPULTURA: 1. A-Lex / Moloko Mesto 2. Intro / Filthy Rot 3. What I Do! 4. Manifest 5. Convicted in Life 6. Intro / We’ve Lost You 7. Alex II / Treatment 8. False 9. Intro / Dead Embryonic Cells 10. Troops of Doom 11. Forceful Behaviour 12. Alex III / The Experiment 13. Sceptic Schizo / Escape the Void 14. Mass Hyponosis 15. Innerself 16. Sepultnation 17. Refuse/Resist 18. Territory 19. Arise —dodatek— 20. Kayowas Jam 21. Enough Said 22. Conform 23. Roots Bloody Roots
Galerija slik
