Sepultura, predskupina: Evil Invaders
ponedeljek, 8. 6. 2026 od 20.00 ure do 22.45 ure
Zagreb // ŠRC Šalata // Hrvaška
Sepultura, brazilske ikone thrash in groove metala – ime ob katerem se strese vsak, ki stavi na prvinsko abrazivnost uporniške drže, te, v globalnem oziru, resnično edinstvene metal formacije. Leta letijo. Prehitro. In dejansko so ujela tudi Sepulturo, ki že lep čas izvaja koncerte po svetu pod imenom “Celebrating Life Through Death”, ki naj bi bili njeni zadnji. Se pravi tudi ti koncerti, ki so skupino pripeljali v Evropo, sodijo pod okrilje slovesa. No, in tudi na Hrvaško so se po letu 2014 vendarle vrnili znova! Dolgo je trajalo.
V tem vmesnem obdobju je skupina resnično postala koncertno oblegana. Leta 2009, ko sem jih ujel v zagrebškem klubu Boogaloo, kjer se natrpa manj kot ‘čuka’ ljudi, je bilo prizorišče med koncertom več kot pol prazno. Vse je delovalo, kot da so Sepultura izgubljali naboj – bilo je obdobje, ko je zapustil skupino še drugi Cavalera – Igor in stanje za skupino res ni bilo rožnato. No, sedaj pa ti napolnijo štadion na ŠRC Šalati. Neverjetno. Prerasli so v legende. Tako enostavno je to. Če se bend ustavi tako blizu Slovenije, je sklep preprost. Na tak koncert se enostavno gre! Tudi na ponedeljek.
Super novica je bila ta, da so predskupina belgijski speed metal revitalisti Evil Invaders. Boljše izbire skorajda ne najdeš. Celo idealnejše ne. Evil Invaders, ki so v Sloveniji že nastopali, tako na klubskih prizoriščih kot na festivalu Metaldays, so v Zagrebu pred Sepulturo izvedli celo svoj premierni nastop na Hrvaškem. In? Potrgali. Na polno. Kot znajo le oni. Kdor skupino pozna, ga to ni presenetilo. To je standard Evil Invaders koncerta. Tako je vedno z njimi. Do konca gredo. Z vso močjo. Silovito in nepopustljivo. Grizejo. Bolj ko gre koncert proti koncu, bolj grizejo. Aktualni album “Shattering Reflection” je star sicer že štiri leta, a je odigral v repertoarju ključno vlogo, čeprav mu niti predhodnik “Feed My Violence” ni ostal mnogo dolžan. Bend je vrhunsko uigran, podžigala pa sta ga dejstvi, da odpirajo pred Sepulturo na konkretno velikem prizorišču in da je to njihov prvi zagrebški nastop. Kotalili so komad za komadom! Ostro opravljeni, s svojo (lastnoročno izdelano) J-AXE kitaro opasani in sicer ‘do zob oboroženi’ Joe (pravo ime: Johannes Van Audenhove) – karizmatični poveljnik skupine z neverjetno prodornim vokalnim razponom v katerem razvija osupljivo moč, pa je stal v središču vsega dogajanja. Bend je v finalu privarčeval eno najbolj prodornih in zapomnljivih skladb novega albuma, ostro, antemično a v vseh ozirih pogubno Die For Me, koncert pa sklenil z uničujočim finalnim detonatorjem Raising Hell – vzeto iz EP-ja “In For The Kill” (2016). Evil Invaders, so posedovali tudi zelo dober zvok, predvsem pa je bilo pomembno to, da niso pustili prav nikogar ravnodušnega na prizorišču, ki se je do konca njihovega nastopa, že pričelo konkretno polniti.
Do koncerta Sepulture je na prizorišču že vrelo. “Akademskih” 15. minut, pa nasneti intro z War Pigs (Black Sabbath), ki je namignil na to, da se je vendarle koncert začel! Brez posebnega pompa so zavzeli položaje. In pričel se je ples praznovanja ‘smrti skozi življenje’. Razmere takorekoč idealne, bend odlično razpoložen. Gorostasi Derrick Green, ostaja pojava brez primere. Njegova specifična odrska igra, gibanje, komuniciranje s publiko in seveda gromoglasnost. Green te strese! Že samo pogled nanj. A ko odpre glasilke – erupcija! Totalna. Uničujoče, srdito in bestialno. Nikakršnega zadrževanja. Kisser je Kisser. Ob nenehnem čupanju, kar je njegova značilnost, pokriva njegova kitarska rifaža ogromno prostora. Z eno samo kitara torej. Šest strun postori vse. Tudi v solažah ostaja zvok strašansko dobro zapolnjen in nagovarja s plazovito rušilnostjo. Bas linije, danes edinega originalnega člana postave Paola Xista, dodajajo prepotreben groove moment ritmičnim strukturam. Vse teče na polno!
Greyson Nekrutman je bil seveda glavna uganka večera. Vskočiti v obuvalo predhodnika Eloya Casagrandeja, ki je leta 2024 ‘prebegnil’ k Slipknot, nikakor ni lahka reč. Ni skrivnost, da ritmi od nekdaj gradijo Sepulturo in da so njihove ritimične strukture, ki večkrat črpajo navdih iz tribalnih ritualov južnoameriških staroselcev, bolj pomembne kot pa sami kitarski rifi. Novi bobnar, ki je z naskokom najmlajši član skupine, je opravičil vsa pričakovanja. Vsekakor je tudi on jazzovsko urjen, obenem pa se je pred tem kalil pri Suicidal Tendencies, kar pravzaprav pove dovolj!
Sepultura ostajajo tudi v letu 2026 odrsko neprebojna pošast, ki je ne moreš ukrotiti. Setlista je obsegala lepo bero komadov iz klasičnih dni delovanja skupine. Že takoj z uvodno Inner Self – edinim “Beneath The Remains” komadom tega večera, koncert pa so lepo obtežili s točkami albumov “Arise”, “Chaos A.D.” in “Roots” .Najnovejši EP “The Cloud Of Unknowing” ni ostal spregledan. Posebna točka je seveda Kaiowas, ki se je vrnila po več letih v repertoar in kjer ob glavnih bobnih, obilje dodatnih, pričara unikatno in edinstveno atmosfero koncertnega šova skupine. Finalni del je dostavil tornado v redosledju klasik Dead Embryonic Cells in Slave New World. Posebno mesto zavzema neverjetna Territory s katerim je koncertno dogajanje naglo krenilo naproti finalnemu krešendu, kjer so se zvrstile (zahtevane) Refuse/Resist, Arise in tribalni spektakel Ratamahatta, ki je bil tokrat malo krajši od pričakovanega! Za uvod v tisto najbolj primordialno držo skupine. Držo izvirnosti s katero Sepultura od nekdaj nagovarja tako neposredno in s to neposrednostjo prevzema na tako slikovito iskren način! Z vrtincem Roots Bloody Roots, ki je iz prevrete publike ‘na skrajno visokih obratih’, iztisnil še zadnje atome moči.
Sepultura ostajajo pojem! Vse stoji na mestu. Natanko tam kjer mora biti. In koncert, ki ne prenaša nobenega kičeraja in glamuroznosti, preprosto uroči! Ostajajo giganti na thrash/groove metal sceni. Ostajajo eni največjih, najbolj cenjenih in kar se koncertov tiče, še naprej ‘bestialno utrgani’. Ne vem zakaj, a nekaj mi pravi, da se tu zgodba o Sepulturi še ne bo končala. Bend sicer napoveduje slovo, vendar je prikazal v Zagrebu takšno formo, osredotočenost in srčnost, da ne daje nobenega občutka o kakršnem koli slovesu.
Avtor: Edita Kemen & Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik & Edita Klemen
Evil Invaders (20.00 h – 20.45 h) – setlist:
1. Feed My Violence
2. As Life Slowly Fades
3. Hissing In Crescendo
4. Broken Dreams In Isolation
5. Mental Penitentiary
6. In Deepest Black
7. Sledgehammer Justice
8. Die For Me
9. Raising Hell
Sepultura (21.15 h – 22.45 h) – setlist:
War Pigs (orig Black Sabbath) – taped intro
Polícia (Titãs song) – taped intro
1. Inner Self
2. All Souls Rising
3. Desperate Cry
4. Kairos
5. Means to an End
6. Attitude
7. Against
8. Choke
9. The Place
10. Escape to the Void
11. Kaiowas
12. Dead Embryonic Cells
13. Slave New World
14. Beyond the Dream
15. Territory
16. Refuse/Resist
17. Arise
18. Ratamahatta
19. Roots Bloody Roots
