Avtor: Rok Klemše
Kraj: Palassport, Padova, Italija
Datum koncerta: 29.10.2007
Število obiskovalcev: 5000
Številni koncertni obiski v oktobru so zame vrhunec doživeli na samem koncu meseca s koncertom Dream Theater in Symphony X v Padovi. Za prevoz je spet poskrbel dobri stari Tadej in njegovi Koncerti.net in že smo bili na poti proti Padovi. Pot, ki bi lahko minila mirno in hitro, pa žal ni šlo vse tako mirno. Slabi mehurji metalcev so seveda pomenili nepredvidene postanke, pred Benetkami nas je dočakala kolona, ki se je vlekla vse do Padove, povrh vsega pa je malo manjkalo do tragedije. Popolnoma opita (in še kaj verjetno) metalka, ki je kravžljala živce avtobusu, je le nekaj metrov pred dvorano ko smo obtičali sredi zastoja vozniku povzročala sive lase s teženjem po stranišču, da jo je ta vendarle spustil na potrebo sredi ceste. In gospodična se seveda spravi pod 300 tonski šlepar, ki je bil tik pred tem, da spelje. Le treznemu in hitremu razmišljanju voznika, vodičke, in nekaterih potnikov se ima zahvaliti, da je ostala živa! Zaradi takih primitivizmov smo metalci in žal vedno bomo na slabem glasu. Hvala bogu, da je bil pred nami odličen koncert.
Kljub temu, da sem Symphony X letos videl že dvakrat, sem svoj tretji obisk njihovega špila čakal z enako nestrpnostjo kot prvič. Do tega te spravi že debata z enako fanatičnim navdušencem in poslušanje izbranih komadov na poti proti Padovi, ko pa se ugasnejo luči in iz zvočnikov zabuči megalomanski intro Oculus ex Inferni zavore popustijo. Zares vesel sem lahko, da sem Symphony X gledal pred dobrimi desetimi dnevi na njihovem solo, headlinerskem koncertu na Dunaju, kjer so imeli na voljo dobro uro in pol in tako odigrali tudi fantastični ep The Odyssey, tokrat so imeli kot predskupina za Dream Theater na voljo le 40 minut. A bolje vrabec v roki kot golob na strehi so djali dedje ne? Fantje iz New Jerseya so tako ekspresno pohiteli skozi izgubljeni paradiž s komadi Set the World on Fire (The Lie of Lies), Domination, The Serpent’s Kiss in Paradise Lost. To so komadi, ki so od izdaje albuma Paradise Lost na setlisto uvrščeni prav vsakokrat, a v živo zvenijo tako nadnaravno dobro, da ob njihovih refrenih vedno znova tulim kot žival. Khem… Ameriška petorka v živo vedno da vse od sebe, v ospredju je seveda vedno odlični Russel Allen, ki z neverjetnim vokalom poje marsikaterega vokalista. Allen je fenomenalen tako v srednjih legah ter agresivnem, že skoraj thrasherskem vokalu, kot v falzetnih višavah pri katerih je mikrofon lahko oddaljen tudi za meter pa še vedno para bobniče. Inštrumentalno so Symphony X popolni perfekcionisti, vse oči so seveda uprte v enega najboljših metal kitaristov Michaela Romea, ki v živo z eno kitaro pokrije prostor treh! Tu pa je seveda še odlični klaviaturist Mike Pinella in ubijalska ritem sekcija z zabavnim mušketirjem Mike-om Lepondom na čelu. Od Symphony X v živo ni pričakovati drugega kot najvišje možne kvalitete, veliko grajo pa si zasluži njihov nesposobni tonski “mojster”, ki je gumbe na mešalki obračal kakor se mu je zdelo, nato pa pol Symphony X seta buljil kot tele v nova vrata. K sreči je na pomoč priskočil tonski mojster Dream Theater, ki je zvok spravil vsaj na zadovoljivo raven z nekoliko tišjimi basi, glasnejšo kitaro in vokalom.
Symphony X setlista:
1. Set the World on Fire (The Lie of Lies)
2. Domination
3. The Serpent’s Kiss
4. Paradise Lost
5. Inferno (Unleash the Fire)
6. Sea of Lies
7. Of Sins and Shadows
Po dvajset minutni pavzi pa se je začelo. Dvorana se je zatemnila in na platnu nad odrom so se odvrtele naslovnice vseh DT album in clipi iz posameznih obdobij, ki so jih spremljali kratki glasbeni izseki posameznih komadov. Nato pa dvorana eksplodira v ekstazi ko na oder prikoraka legendarna ameriška petorka in še kako primerno svoji dve uri začne s kultno Straussovo Also Sprach Zaratustra, ki se jo najbolj seveda spomnimo iz Kubrickove mojstrovine 2001: A Space Odyssey. Nič sladkih besed, fantje so brez ustavljanja vžgali motor in takoj na samem začetku prestavili v peto prestavo z koncertnim rušilcem, že skoraj thrashersko Constant Motion z najnovejšega izdelka ameriškega kvinteta, Systematic Chaos. Dream Theater se po stari celini potikajo že dober mesec dni kar se jim na odru še kako pozna. To je bil zame tretji Dream Theater koncert in tako uigrani fantje v mojih očeh še niso bili, pa je njihova inštrumentalna virtuoznost seveda že pregovorna. Kratek pozdrav pevca Jamesa LaBrieja italijanski publiki, ki je dvorano napolnila do zadnjega kotička, kakih 5000 glav se je stlačilo v Palačo športa, in že smo dočakali občutek že videnega z odlično Strange Déjà vu z konceptualne mojstrovine Metropolis Pt. 2: Scenes From a Memory. Dreami so se odločili za popolno poživitev setliste, katere večji del je seveda odpadel na predstavitev odlične nove plošče, preostali del pa so na veliko (in prijetno) presenečenje zapolnili z redko slišanimi, že skoraj obskurnimi komadi. V tej maniri je sledila deset minutna Blind Faith s Six Degrees of Inner Turbulence, ta in podobni komadi so od sicer precej vročekrvne italijanske publike doživeli bolj hladen odziv, a pravi užitek je bilo slišati stvari, ki jih sicer zaradi kakšne že rahlo prežvečene Pull Me Under, ne doživimo prav pogosto. The Dark Eternal Night je bil zame eden izmed vrhuncev koncerta, saj gre za enega boljših komadov z nove plošče, ki je s Petruccijevim besedilom o pošasti za Dreame precej netipična tema. Pravo presenečenje pa so pripravili z animacijo na platnu, ki je spremljala komad, v kateri se Dream Theater prelevijo v sanjsko moštvo super junakov N.A.D.S. (North American Dream Squad). Jordan The Wizard v podobi čarovnika v stilu Gandalfa s prstmi ostrimi kot škarje, Petrucci z ognjeno kitaro, James in Myung z nadzvočnimi napadi in Portnoy s pljunkom smrti pošast na koncu seveda porazijo in slavijo sladko zmago. Lep, zabaven dodatek, ki Dreame naredi še bolj dostopne in jih prikaže v bolj zajebantski luči. Tudi fantom se je na odru videlo, da uživajo kot že dolgo ne, Portnoy si je dajal duška z bokarskimi vrečami, ki jih je imel postavljene kar na bobnih, Petruccija med solažami zbadal z masturbacijskimi gibi, Rudessu pa se je na klaviaturah pridružil simbol nove plošče, mravlja. Te so si mravljišče zgradile kar na odru. Nato pa še eno presenečenje, prelepa balada s klasike Images & Words, Another Day. LaBrie je ta večer resnično blestel, tako dobro ni pel že lep čas, brez težav se je povzpel tudi v najvišje falzetne višave, kar mu je ponavadi povzročalo največ težav. Nato pa Scarred s plošče Awake in Forsaken z novega albuma v uvod katere se je Petrucci kar dvakrat zmotil. Neeee, Petrucci ni bog! Še I Walk Beside You z Octavarium nato pa epsko, skoraj polurno potovanje z obema deloma In the Presence of Enemies, ki v živo, tako kot vsi ostali novi komadi, zveni fenomenalno. In rednega dela je bilo konec. A Dreami so nam seveda naklonili še dodatek v obliki petnajst minutnega medleya z zanimivim izborom komadov, iz naftalina so potegnili celo Trial of Tears s plošče Falling Into Infinity, ga zmešali še s Finally Free, Learning to Live, In the Name of God ter Octavarium, in se od nas po dveh polnih urah poslovili.
Dream Theater setlista:
1. Intro
2. Constant Motion
3. Strange Déjà vu
4. Blind Faith
5. The Dark Eternal Night
6. Another Day
7. Scarred
8. Forsaken
9. I Walk Beside You
10. In the Presence of Enemies Part I & II
—.—.—.—
11. Medley: Trial of Tears/Finally Free/Learning to Live/In the Name of God/Octavarium
Zame osebno je bil to najboljši Dream Theater koncert kar sem jih kdaj videl, fantje so na vrhuncu, prenovljeni s svežo energijo, in tako dobro na odru še niso izgledali, pa naj je to še tako težko verjeti. Klanjam se tonskemu mojstru, ki je ozvočenje spravil na najvišji kvalitetni nivo, kar v ne prav akustični, košarkarski dvorani ni prav lahko delo. Veliko grajo pa si spet zasluži italijanska organizacija. Popolnoma ignorantski odnos do novinarjev, svinjsko drago pivo, slaba varnost, da ne omenjam seveda tega, da se lahi še vedno niso naučili niti besedice angleško. Ah, kaj vse moramo pretrpeti, da vidimo naše junake. A ob tako dobrem koncertu tudi vse ostalo zbledi. Pa do naslednjič!
Fotografije: Jani Lah
Besedilo: Rok Klemše
Galerija slik
