Datum intervjuja: 29.10.2007
Richie Kotzen, kitarski heroj, pevec, tvorec številnih skladb, nekdaj del razvpite ekipe porednih dečkov Poison, za njimi del kompanije Mr. Big, doživlja danes pravi kreativni razcvet. Manj kot 11 polnih mesecev se je odvrtelo na koledarju med letoma 2006 in 2007, pa je izdal kar dva studijska albuma. Možakar se lahko pohvali z bogato zbirko svojih izdanih samostojnih studijskih albumov in kar je najpomembneje, z izražanjem prepoznavnega zvoka, ki ga je razvil in s katerim je vdahnil dušo svojemu obširnemu glasbenemu opusu, prelivajočemu skozi kolaže temelječe na izročilu bluesa, soula in R&B-ja, katerega erotiko mestoma dozira s poskočnimi sunki rock glasbe. Richie je torej rojeni pisec glasbe, a v prvi vrsti kitarski heroj pronicljivo hitrih prstov, kateri so mu prinesli poklon in spoštovanje glasbenih množic.
Intervju sva z Danielom opravila v Bluesiana Rock Caffe-ju, sedaj že znamenitemu drugemu domu naše RockLine ekipe, v mestecu Velden am Woerthersee (Vrba na Koroškem) v Avstriji, katerega lastnica in lokalna promotorka falange močnih zasedb, katere se bodo na obisku pri njej zvrstile do konca letošnjega leta in ki večinoma pripadajo koreninam bluesa, prisrčna in vselej iskriva gospa Gudrun, je tudi to pot v slogu pravega gostitelja skrbno in nadvse toplo sprejela dvočlansko odpravo naše ekipe. Richie si je vzel čas za naju po koncertu. Minilo je 20 minut po koncertu, ki je bil zelo dolg, vroč in nabit z energijo, trajal je namreč krepko preko dveh ur. Ko naju je “tour menedžer” povabil v prostore “backstage-a” se je Richie ravno kratkočasil s pivom v roki, bil je še vedno ovit preko glave v brisačo, ko sva prisedla poleg njega. Sledila je pravno formalna uvertura in…
RockLine: Uživaš na turneji?
Richie: Uživam. Za menoj stoji odlična skupina.
RockLine: Nastopaš prvič v Avstriji? Kakšni so občutki na tem koncu sveta?
Richie: Ja prvič sem tu. Super je, zelo sem zadovoljen.
RockLine: Znova se intenzivno posvečaš solo karieri, dva solo albuma v presledku manj kot enega leta, dobro ti gre!
Richie: Veš kako je z menoj. Vedno sem bil samostojni glasbenik, vedno sem počenjal solo zadevščine. Že od leta 1989 počnem stvari kot solo izvajalec. No poleg tega je seveda famozna tista stara, stara zgodba. Pač priključil sem se vmes skupinama Poison, nato Mr. Big, vendar sem v osnovi samostojni glasbenik. Zunaj imam 16 samostojnih studijskih albumov. To je raziskovanje svojih lastnih korenin, to kar sem vedno bil, vedno bom, kar sem počel in bom vselej počel. Vedno sem bil tip človeka ki je pisal pesmi. Tudi pri Poison. To je del mene.Uživam v tem, to preprosto ljubim. Ni lepšega kot oditi skupaj na oder z odličnimi glasbeniki, ki potem igrajo tvoje pesmi ter ob tem uživati, ko opazuješ reakcije iz publike, ki te spremlja med nastopom.
RockLine: To se res sliši super. Trenutno se nahajaš na turneji v zasedbi udarnega tria (kitara/vokal, bas kitara, bobni). Povej, kje si naletel na oba ostala člana ekipe, ki te spremljata trenutno na tej turneji, kako ste se “urajmali” skupaj?
Richie: Takole ti povem. Dolgo časa je trajalo, da sem našel pravega basista, resnično. Glede bobnarja mi nikdar ni problem, kadarkoli ga iščem za sodelovanje, kar pa se tiče ustreznega basista, to pa je prava nočna mora. Ko sem srečal Johnnyja (Johnny Griparic, basist, ki spremlja Richie-ja, na trenutni turneji, op.p.) je zadeva v trenutku klapala skupaj (tleskne skupaj s prsti). Pred Pat-om Thorpey-em sem preizkusil štiri bonbarje. Bili so kul, a vseeno ni steklo. S Patom imava skupno zgodovino, igrala sva oba skupaj pri Mr. Big, med nama obstajajo vezi, kot bi bila družinska člana, odlično se zaznavava, sporazumevava. Kadar obstajajo takšne vezi, potem tudi glasba dobi tisto pravo podobo, ki ti daje pravi občutek pristnosti, domačnosti. S Patom sva kot brata. Odlično komunicirava. Tako pa je tudi z glasbo. Tudi ta temelji na medsebojni komunikaciji.
RockLine: Pravkar si izdal nov studijski album, pred desetimi dnevi…
Richie: Da. 19. oktobra.
Vstanem izza mize,vzamem fotoaparat da ovekovečim trenutke intervjuja, medtem Daniel z vprašanji še naprej zabava sogovornika…
Richie (opazi, da ga želim fotografirati): Fuck,… Ooooh počakaj, da snamem brisačo z glave… ne morem biti takšen pred fotoaparatom, brez slehernega stila!!!
RockLine: Kako to, da je izšel tvoj novi album pod dvema različnima naslovoma, za Japonski in ameriški trg?
Richie: (si medtem mrši preznojeno pričesko ter gladi svoje lase, kot pravi profesionalni glasbenik, ki da nekaj na svoj renome in izgled, pristopa k vprašanju nekoliko zmedeno…): Da v severni Ameriki, pravzaprav v severni in južni Ameriki smo ga naslovili z “Go Faster”, iz preprostega razloga da se ljudje lažje poistovetijo z njim, da zveni množicam na tem koncu sveta bolj domače, bližje. V Evropi in na Japonskem, pa se imenuje “Return Of The Mother Head’s Family Reunion”. Na izdajah za oba trga, je material, ki se nahaja na njem, popolnoma enak.
RockLine: Kako dobro poznajo množice tvoje ime, denimo ko primerjaš med seboj Evropo, Japonsko in ZDA?
Richie: Trenutno je stanje izenačeno. Pred leti sem žel največ uspeha na Japonskem. No pred kratkim pa se je moje ime spopulariziralo občutno v Južni Ameriki. Preprosto zaradi velikih prednosti, ki jih ponuja internet, pri prenosu in širjenju informacij. Danes je tako, da, ko gredo ljudj ven iz hiše, natanko vedo kaj bodo kupili v trgovini, kateri album. V starih časih je bilo tako, da si zelo težko dobil album, ko si šel v trgovino, če nisi zanj vedel že prej, da je zunaj. Sedaj so stvari lažje. Vse se najde na internetu. Glasbo se, da potegniti iz interneta (“download”). Tudi sam to počnem, Če mi je kakšna nova plošča všeč. Le zakaj ne bi, če so reči na voljo…
RockLine: Kdaj je v tebi dozorela želja, da postaneš glasbenik, oziroma, kdaj si vedel, da se boš podal glasbeni karieri naproti?
Richie: Oh stari,… že kot otrok sem si to želel. To je v meni. Ko sem jih štel pet let, tam nekje. No ko sem bil majhen in kot tak odraščal v družinskem krogu, sem veljal za nekakšnega dežurnega zabavljača v družini. Seveda so me znali podžigati, da niti vedel nisem kdaj so me pripravili do raznih neumnosti, malo so se radi ponorčevali iz mene. Ko so starši uvideli, da kažem talente, so mi plačali učne ure klavirja. Pri petih letih. Ko sem jih napolnil sedem, ali osem, pa sem se začel učiti igranja električne kitare. Pri dvanajstih letih sem imel že lokalno glasbeno skupino. Torej v življenju nisem počel mnogo stvari, le glasbo sem igral.
RockLine: Ko si izdal svoj samostojni studijski prvenec “Richie Kotzen”, si bil še zelo mlad…
Richie: Res je. Že pri petnajstih sem bil sposoben početi na kitari svari, ki jih starejši renomirani glasbeniki v tistem času niso bili sposobni pri 45 letih. Lahko sem igral karkoli. Začelo se je tako, da so objavili članek o meni v neki glasbeni reviji in sicer, po priporočilu založbe Shrapnel Records, ko sem jih štel 17 let. Tako se je takrat širil glas o mojemu imenu. Tako so me iz Shrapnel Records klicali leto potem, ko sem jih dopolnil osemnajst in tako sem posnel za to založbo svojo prvo solo ploščo.
RockLine: In potem je sledil tvoj preboj s Poison. Kako vidiš ta trenutek tvoje glasbene kariere?Richie: Hja, verjetno res. Kar se tiče moje zgodnje kariere definitivno. Poison so prodali 20 milijonov plošč, še preden sem jaz počel kaj drugega, kot le vrtel gumbe v studiu. Bilo je zanimivo, ko sem se jim pridružil. Potrebovali so namreč tipa v postavi, ki jim bo pisal glasbo, komade. Ker pred menoj je pri Poison C.C. (C.C. DeVille, Poison kitarist, katerega je nadomestil Richie po svojem prihodu v skupino, op. p.), prispeval večino materiala, no Bret (Bret Michaels, pevec skupine Poison, op. p.), je bil usmerjen bolj na pisanje besedil, a večino materiala pred mojim prihodom je spisal C.C. Potem sem prišel jaz. Okej, na avdiciji sem igral njihov material in vse sem zajebal. Moj ojačevalnik je razneslo v prostoru, kjer sem preigraval s skupino na avdiciji. Potem so me vprašali, če imam kaj svojega avtorskega materiala in ponudil sem jim dve skladbi. Until You Suffer Some, ki se je v izvirniku imenovala Fire And Ice in za njo še Stand. In bilo jim je všeč! Potem smo se sestali znova in odigrali zadevo še enkrat skupaj in dejali so: “Okej, pri nas si!” To je bila ta prelomna točka moje kariere. Če se to ne bi takrat zgodilo, me po vsej verjetnosti nocoj ne bi bilo tukaj. Sicer pa nikdar ne veš, morda bi bilo moje ime celo večje danes, kajti v tistem obdobju, ko sem se pridružil Poison, so me vabili z založbe Interscope Records k sklenitvi nove pogodbe za izdajo nove solo studijske plošče.
RockLine: Nocoj si zaigral tu v Bluesiani skladbo Stand. Kako to, da si se odločil, da jo vrineš v repertoar aktualne turneje?
Richie: To skladbo sem napisal še preden sem se priključil Poison. Pomeni mi zelo veliko, je del mene, pomeni mejnik v moji karieri. V mojem življenju nosi Stand posebno mesto, zato sem se odločil, da jo izvajam v živo tudi nocoj. No Bret je potem pri Poison nekoliko priredil njeno besedilo, vendar to je bila njegova stvar, povsem svobodna politika Poison. To pot pa jo igram popolnoma po svoje, na način, kot je bila napisana v svojem izvirniku. In ljudje jo imajo radi, ko jo slišijo v živo.
RockLine: Kako si prestal tranzicijo oziroma prehod iz rock skupine nazaj na solo kariero?
Richie: Brez težav, saj sem pričel kariero kot samostojni galsebnik, zato je bilo to zame povsem naravno. Kdaj si slišal prič za moje ime? Ne pri Poison, pač pa v verziji solo umetnika potem, ko sem izdal svoj prvenec “Richie Kotzen”, pri Shrapnel Records. Ali poznaš revijo “Kerrang!”? Članek objavljen v njej, ki se je nanašal na recenzijo moje prve plošče, je bil popolno sranje. Izdal sem tri solo albume, šele potem je sledil prestop k skupini. V koži solo umetnika se počutim nadvse prijetno, odlično shajam s tem.
RockLine: Zelo zanimivo priredbo skladbe Shapes Of Things zasedbe Yardbirds si se lotil nocoj na nastopu, tukaj v Bluesiani…
Richie: Poznata Steviea Salasa? Stevie Salas je kitarist, ki si je ustvaril slavo, potem ko je igral pri Rodu Stewartu,… okej Stevie mi ne bo plačal, ker mu delam reklamo v tem intervjuju, he, he, he,…. no kakorkoli že, Stevie je bil prvi, ki sem ga spoznal potem, ko sem se preselil v Los Angeles. Minilo je nekaj let in ko sem se nekoč nahajal v studiu med snemanjem studijskega albuma, je slučajno prišel mimo Stevie in slišal, da igram ravno to skladbo, pa je rekel, da jo moram obvezno vključiti na album. Tako je izšla kot dodatna skladba le za Japonski trg. In Stevie Salas igra na njej bas kitaro. Če ne bi bilo njega, se tega ne bi lotil. On je rekel: “Poješ, kot Rod Stewart, igraš kot Jeff Beck, zato posnemi to pesem!” Tako se je zgodilo. Torej, jaz nisem rekel, da igam kot Jeff Beck, Stevie je, ha, ha, ha,..
RockLine: Neglede na dejstvo, da se pojavljaš na solo izdelkih vselej v vlogi pevca in kitarista, pa te kdaj moti, da te ljudje večinoma pozanjo kot kitarista?
Richie: Požvižgam se na to. Preprosto mi je vseeno kako razmišljajo. Človek ne more obstajati, da bi živel v skrbeh, kaj si ljudje mislijo o njem. Če bi želel vedno razmišljati kot razmišljajo drugi, kako boš potemtakem kdajkoli vedel kaj razmišljaš sam? To je grozna reč. Ko se zbudiš zjutraj se moraš vprašati: “Kaj želim početi danes?” In vztrajati na tem, da to udejanjiš. Tako bi moral vsak živeti, vsaj jaz živim tako, funkcioniram tako. Zbudim se zjutraj, vstanem, zagrabi me, da bi spisal skladbo, počnem to. Potem moram po hčerko v šolo,… vseeno mi je kaj si ljudje mislijo. Če naredim kaj narobe, potisnem npr. nekoga v neugodno situacijo ali ga prizadanem, potem mi je hudo in mi je žal. Takrat mi npr. ni mar, kaj si takšna oseba misli o meni. Dokler pa se počutim, da sem na pravi poti v svojem življenju, mi je figo mar, kaj si ljudje mislijo o tem kaj počnem. Fovšija je recimo grozna stvar. Nekdo ima to, drug hoče imeti tudi to isto reč, potem tretji začne govoriti o tem, razmišljajo kako te bodo zjebali, življenje z mislimi na teh relacijah je strašno. Živeti moraš s tem kar imaš in vztrajati v tem kar ti je namenjeno. Govoriti sem začel robato kot “jamski človek”, a menim da ima smisel. Se vama zdi smiselno kar pravim?
RockLine: Absolutno Kaj nama lahko zaupaš o svojih glasbenih vplivih in o glasbi, ki jo imaš najraje?
Richie: Odrasel sem v Pensylvanii, v Ameriki in to na vzhodni obali. V času, ko sem odraščal, se je na tem severo vzhodnem delu ZDA vrtelo veliko R & B-ja na radiu in soul glasbe. Denimo Hall and Oates, njuna skladba Sara Smile, ali Rich Girl (prične peti verze): “You’ re a rich girl, you’ve gone to far away, and you know it don’t matter anyway…...”, a poznata to? No to je od Hall And Oates. Ta skupina je bila zame kakor Bog. Potem The Spinners recimo pesem I’ll Be Around (Richie znova prepeva): “Whenever you call me, I’ll be there, whenever you wan’t me, I’ll be there,…”. Ko sem odraščal, je bila na sceni zelo močna soul glasba, a igrali so prav tako rock in obe zadevi mešali med seboj, soul in rock. In to združevanje soula in rocka me je vseskozi vznemirjalo in privlačilo. In ko sem bil majhen, sem skušal oponašati izvajalce, ki sem jih poslušal, hotel sem peti kot The Spinners, zbudil sem se zjutraj, vstal in pričel peti njihove skladbe,… Ko sem štel nekaj več let in sem se pričel učiti kitaro, pa me je impresioniral Eddie Van Halen. Eddie je bil prvi kitarist, katerega sem slišal igrati, ko sem si rekel: “To je to! To hočem jaz. Tako želim igrati!” Veš kaj je najbolj zanimivo, ko opazujem danes mladino? Denimo, če bi bil jaz danes, v tem trenutku otrok, ne bi nikoli bil glasbenik, kajti ljudje, ki delajo danes glasbo niso več tisti glasbeniki iz časov, ko sem odraščal jaz. Vesta kaj mislim s tem povedati? Danes ni več Eddia Van Halena, Rhandy Rhoadsa in ni kitaristov, ki bi te impresionirali, v smislu, da bi z delom pokazali nekaj smosvojega. Če bi bil otrok danes, bi se trudil posnemati denimo Alana Iversona (košarkaš NBA, op.p.), igral bi košarko, deskal bi (“skateboard“). In potem ti ti tipi s ketnami okrog vratu, okraski v zobovjih, ekstravagantnimi pričeskami in vso ostalo navlako, pridejo delat glasbo in to je grozno. Danes so drugi časi. Nevem kako je tu pri vas, a tako kot sem opisal, to lahko vidiš pri nas v ZDA. In zato sem ves čas tu, v Evropi.
RockLine: Ko poslušam tvojo glasbo, slišim v njej Hendrixa.
Richie: Resnično?!?!? Veš kaj je zanimivo. Nikdar nisem posedal za gramofonom in poslušal Hendrixa. Rad ga imam, poznam njegovo glasbo. Pri njem mi je všeč svoboda. In to kar želim jaz prinesti skozi glasbo, ki jo pišem, je svoboda. Želim biti svoboden. Ne želim omejitev, verig in šablon, kalupov in vnaprej pripravljenih receptov, katerih naj bi se držal. Ko se izražam, želim izražati sebe in ko sem sam s seboj, najdem tisto tišino in čistost v glavi, brez misli in takrat se prepustim in kar se zgodi, se zgodi. Takrat pridejo na plano ideje in takrat ustvarjam glasbo. Mislim, da je to počel tudi Hendrix, ko se je pojavil na sceni. On je samo pustil stvari teči. Danes večina ljudi samo računa, kako bodo naredili to in ono v glasbi in veš kaj? Kar je Hendrixa naredilo tako posebnega in da je zaradi tega tako močno izstopal, ko se je pojavil na sceni, je bilo ravno to, da se ni ukvarjal s kalkuliranjem kako bo kaj pri njemu zvenelo, ampak se je prepuščal toku. Zato samega sebe ne bi nikdar primerjal s komerkoli. A kadar igram, takrat želim biti v glavi prazen in jasen. In ko denimo nameravam odigrati svojo glasbo na koncertu, ne razmišljam vnaprej kako bom kaj odigral in tako odigram sleherno skladbo vselej drugače. Večer za večerom, nastop za nastopom. Moje mnenje je, da bi glasba morala biti takšna, oziroma da bi se jo razumevalo na tak način.
Vmes pride tour menedžer in nakaže da je uradnih 15 minut za intervju minilo že davno tega.
Richie: Oh fuck,.. komu mar? Uživam v tem, lahko se pogovarjamo celo noč, malo mi je mar…
RockLine (praktično v istem trenutku nama zmanjka traku v diktafonu, kar pomeni, da je preteklo natanko 30 minut. “Cap” škrtne v mašini, “pečena” sva in itak morava zaključiti pogovor, zato sledi zadnje vprašanje): Povej Richie, kakšen je tvoj naslednji korak v glasbeni karieri?
Richie: Pojma nimam, resnično ne vem in veš kaj? Resnično se ne obremenjujem s tem. Ko bo prišel čas za to, bom zagotovo vedel kaj hočem. Kadar se ne obremenjujem s planiranjem v naprej, te preprosto privede do tega dana situacija v kateri se znajdeš v danem trenutku. In takrat, ti ta situacija tudi sporoči in veš, da je nastopil pravi čas za akcijo. Takrat tudi najdeš in spoznaš način, kako se akcije lotiti.
RockLine: Richie, resnično hvala za tvoj dragoceni čas, zdi se mi da smo imeli res odlično debato, želiva ti še naprej veliko užitkov na turneji in predvsem, da se ti vse srečno izteče.
Richie: Hvala tudi vama, bilo mi je v veselje kramljati z vama.
Galerija slik
