Kraj: Ljubljana / Križanke / Slovenija
Datum koncerta: 05.08.2006
Število obiskovalcev: 3
Cena karte: 8.900,00 (37,14€)
Drugič v treh letih smo se srečali z gospodom Mickom Hucknallom, šefom Simply Red v Ljubljani. Odlično obiskan koncert sredi poletja, ko pričakuješ, da se vsi pražijo nekje (najmanj) v Dalmaciji in uživajo ob namakanju v vodi ter v špricanju z vodnimi pištolami, je bil lepo presenečenje.
Tako so Hucknall in spremljevalna skupina (skupaj Simply Red) “primencljali” na oder okrog 21:45, predskupina je imela svojih 30 minut, seveda sem jo znova preslišal (ah to prekleto rinjenje skozi vse mogoče bariere med objekti žive in nežive narave) in se komaj pravočasno namestil v dvorani pred prvo stopnico na stojiščih v Križankah (sedišč tako ni bilo), Hucknallu praktično pred nos (cca 5m stran od odra). Da vidimo Simply Red povsem od blizu. To čudo vseh čudes.
Nekateri razgledi so bili nadvse zanimivi. Večina avditorija je bilo sestavljeno iz pripadnic nežnejšega spola, do maksimuma nafriziranih in njihovi spremljevalci so izgledali to pot resnično kot “zmedeno razglašeni palčki”, ki ne vedo ravno kaj iščejo poleg svojih punc na koncertu Simply Red. Vsekakor so bile ženske tiste, ki so to pot narekovale tempo skupini Simply Red. Ali je to zadoščalo, pa bom kmalu razodel.
Simply Red so prav za koncert v Ljubljani nekoliko prevrnili na glavo set listo. Nanjo so uvrstili skladbo manj kot sicer, na njej povsem nove, pa so bile All Down The Line, Look At You Now in Out On The Range. Iz set liste je Hucknall brisal komad Lady s katerim je odpiral večino šovov na turneji, nadalje priredbo Small Faces z naslovom Debris in Something For You. Skratka koncert se je pričel precej zadržano s strani publike, bend pa je takoj “s prve” zaigral perfektno uglašeno in uigrano. Zvok je bil odličen, glasnost pravšnja in izvedba pač izredna. Čvrsta nezgrešljiva, kot švicarsko naoljena in podmazana ura ritem sekcije temnopoltih bratov Lewinson, impozantni trio pihalne sekcije alterniranja inštrumentov flavta/tenor saksofon, trobenta/alt saksofon, pozavna/tolkala, poleg njih odlični solist na saksofonu Ian Kirkham, ki je razplamtel publiko z nekaj izrednimi solo točkami, klaviaturist Dave Clayton ter temnopolti pevki, so “varno” obkrožali Hucknalla in vse je bilo videti premišljeno, izračunano in še enkrat za povrhu dodobra premleto, da so bile vse možnosti pojavljanja eventuelnih napak in nezaželjenih zablod na odru med turnejo pač izključene oziroma eliminirane. Vsekakor ima Hucknall tudi kitarista, a Kenji Suzuki se je pač moral vživeti in sprijazniti z vlogo statista. Prvikrat se je znašel v soju žarometov ob ekstremno kratkem solističnem vložku med Look At You Now, čeprav je bil našemljen najbolj vpadljivo izmed vseh na odru.
Ljudje so prvikrat resneje poskočili ob Holding Back The Years. Občinstvo je vživeto sodelovalo s skupino in nudilo Simply Red podporo, kakršno si lahko katerakoli skupina le želi. Vsekakor, pa zanimivo! Simply Red nekako niso hoteli tega izkoristiti in za čuda niso dodajali olja na ogenj s kakšnim izrazitim ogovarjanjem in podžiganjem publike. Hočem reči še več. Hucknall se je izkazal za izredno klavrnega komunikatorja, popolnoma nezainteresiranega za publiko, ki je v tem slogu ponudil tudi zelo kisel kontakt in interakcijo do ljudi, ki so prišli navijat zanj. Prvikrat je resneje pristopil k mikrofonu in si vzel nekaj skromnih trenutkov za publiko ob napoved izvedbe Bob Dylanove priredbe Positively 4th Street. Koncert si lahko razdelil na dva dela. Do komada Come To My Aid na poplesavajočo publiko in Simply Red in drugi del ključno z Come To My Aid in do konca z norečo publiko in znova “le” Simply Red – brez pridevnikov. Mlačno na odru, kot bi se Hucknall bil “šparal”. Tudi kar nekaj glavnih vokalov v refrenu je prepustil petju obema “back vokalistkama” in publiki. No ja, ne rečem. Seveda smo bili deležni njegovemu markantnemu sofisticiranemu pristopu v “soul” izvedbi klasik in največjih hitov Simply Red, a to je bilo daleč od tega, da bi si Simply Red slučajno pretegnili prste leve roke.
Tokrat je rutinska izvedba vpila v nebo, ob tem pa prav tako odštevanje minut s strani skupine, da ta čimprej “pobaše kufre” in se napoti na pot iz Ljubljane naprej. Neverjetno žgoče je zbodel v oko ta prizor, ko je Hucknall še med izvedbo Something Got Me Started pričel mahati proti ljudem in zapustil oder. Ker so vsi ostali še kar igrali naprej brez Hucknalla, sem misli, da ga je zavilo v trebuhu in je bil primoran stopiti v stran, da počene in si olajša, pa sem se pošteno uštel. Komaj je minila ura in deset i minut. Simply Red so pri trinajstem komadu zaključili regularni del. Halo? Kuc, kuc!!! Je kdo doma? Še vsi ostali glasbeniki so se spogledali na odru in kar obstali za nekaj trenutkov, ko so odigrali izhod in zaključili komad, saj so se morali tudi sami posloviti in slediti svojemu vodju. Vsekakor je to minus. Vodja se poslovi v imenu skupine. To je tako kot bi kapitan zapustil barko ki se potaplja na milost in nemilost svoji posadki. Ljudje pa so bili vročenogi im napaljeni do konca, žejni in lačni dobrega razvedrila in v želji za dobrim koncertom so prepevali in dejansko bili žejni in lačni, da se naužijejo dobrega koncerta in razvedrijo do maksimuma. No hitro so sledili tudi prvi žvižgi. Po petih minutah so nazaj in nadaljujejo pač z “pogrešanima” Stars in Fairground, nakar Hucknall znova prične v slogu “princeske na zrnu graha” vihteti roke globoko v zrak, obrnjen s hrbtom poti občinstvu v znak: “Čao rajo!” Znova ista podoba. Na srečo še niso pritisnili na “play back” in prižgali luči. Tako se je skupina še enkrat usmilila ljudi in dodala še Sunrise ter balado If You Don’t Know Me By Now ter zaprl koncert. Hucknall se je še priklonil in zavpil Simply Red ter pokazal z roko na svojo skupino. Vsekakor smešno in žalostno. Gotovo lačni igranja so se njegovi glasbeniki poslovili od ljudstva, videlo se je da so v formi za vsaj še eno uro dobrega “jamminga”. Če bi jim namenil vsaj 10 minut instrumentalne točke, bi tudi tael reportaža izzvenela povsem drugače. Hkrati bi ubil dve muhi na en mah. Meni bi preprečil nerganje nad prekratko minutažo, ter negodovanje nad pomanjkanjem energičnosti samega nastopa, zaradi česar je kriv Hucknall sam. V slogu trenerja, ki en zna izkoristiti potenciala svojih visoko talentiranih glasbenikov. Se še spomnite zakaj je izpadla Argentina iz četrtfinala letošnjega nogometnega mondiala?
Brrrr, ostal sem podhlajen. Za kratko navržbo je bila ta energija neprimerljiva z energijo, ki jo ponudi klasičen rock ali metal koncert. Že povprečen. Tam se za enako ceno, kot so jo zahtevali zase Simply Red, lomijo na svojih koncertih skupine na dvoje na troje in dajo vse od sebe in to ne za čas dobrih 80 minut, pač pa igrajo najmanj 1:50 minut ali več (z izjemo invalidnih W.A.S.P.). No tudi publika je povsem druga na pop koncertih, če lahko tako označim Simply Red. Predvsem manj zahtevna od rockerske. Tako po koncertu ni bilo čutiti kakega negodovanja s strani 3000 glave množice, ki je pridno ter ubogljivo zapuščala Križanke. Da bi na “rock” koncertu pričela skupina po eni uri in 20 minutah zapirati koncert, bi jih njihovi oboževalci kamenjali ter linčali. Torej za enako ceno karte kot pred tremi tedni na Whitesnake, so Simpy Red ponudili mnogo, mnogo manj glasbe.
Neverjetno je motil občutek da se Hucknall zadržuje, varuje svoj glas in da mu je odveč odvreči bariero in vzpostaviti pristni kontakt z množico, ki je hlepela po tem. Rutinska izvedba ter lahko noč! Na koncu niti sam nisem več vedel ali sem jaz prišel na napačen koncert in nikakor ne sodim na Simply Red, ali pa preprosto obstajajo skupine, ki so lahko pač hladnost, minimalizem in rutino privoščijo na tako neposreden način, saj jih baza poslušalcev in fanov pač ni znala vzgojiti drugače. Nimam več kaj dodati. Pričakoval sem več. Poleg večnega nerganja zaradi tesnih vrat pri vstopu v Križanke, ki so znova opozarjale na to, da so Križanke sila neroden oziroma neprikladen prostor za nastopanje tovrstnih skupin, kot so Simply Red, je pač bled vtis nastopajočega dejansko zapečatil situacijo. Zahvaljujoč požrtvovalni publiki, natančnemu zvoku in izvedbi, lahko rečem da je bil koncert dober, daleč, daleč pa od tega, da bi se kako globoko vtisnil v spomin. Da vtisnil se je že, a to pot zaradi vseh omenjenih opazk, predvsem v negativni luči.
Setlista
1. Home Loan Blues
2. Out On the Range
3. Look At You Now
4. Holding Back The Years
5. Positively 4th Street
6. Thrill Me
7. Oh What A Girl
8. Come To My Aid
9. Fake
10. Right Thing
11. All Down The Line
12. Moneys Too Tight
13. Something Got Me Started
—dodatek I.—
14. Stars
15. Fairground
—dodatek II.—
16. Sunrise
17. If You Don’t Know Me By Now
