Kraj: AKC Metelkova, Menza pri koritu, Ljubljana
Datum koncerta: 18.12.2013
Število obiskovalcev: 200 – 300
Cena karte: 10 €
Nič se ne more zgoditi dvakrat na enak način in v isto reko ne morete stopiti nikoli dvakrat, kljub temu pa si je vsak pravi zapriseženi ljubitelj alternative obetal vsaj približek lanskoletnega decembrskega dogodja v ljubljanski Menzi pri koritu, ko so se na medmrežju začele nizati pobožne želje, da bi mordebiti božič praznovali prej, če bi Demolition Group morda december namenili koncertiranju. Molitve številnih vernikov, ki so morali moliti pravim bogovom temnega panteona usode, so bile uslišane in med parimi dogodji, brez katerih pravega praznika muzikofilnih odvisnikov ne bi moglo biti, je bil kmalu objavljen tudi datum vnovičnega spusta brežiških jezdecev sladke apokalipse v alternativni epicenter Ljubljane, vnovič v Menzo. Bo stvar ponovitev že videnega? Bo koncert nadgradnja dosedanjega koncertnega evangelija, neovangelija nove dobe? Bo kritična nota senzibilnega odslikavanja razosebljenih medosebnih odnosov tokrat na prefinjen način vnovič nastavila bridko jeklo intelektualno presežnega sarkazma na grla naših krvnikov, obenem pa bo publika deležna vsaj malce katarzične razelektritve v časih, ki spirajo barve optimizma ter upanja iz življenj malce postaranih nosilcev prapora nove generacije X? Na vse so si številni samozavestno lahko odgovorili pritrdilno, kljub mrazu in megli pa se je pred otrobo Menze kmalu po deveti začela nabirati konkretna množica zabave željnih ljubiteljev kakovostne domorodne godbe.
Nekaj po deseti uri so se jeklena zamrežena vrata odprla in v prijetno toplo notranjost lokala je vstopila množica malce več kot 200 ljudi, ki so oder dodobra okupirali. Na odru so samevali saksofon, dobro razgreti ojačevalci, set mikrofonov in bobni, v polmraku domala zlovešče sladke meglice dima, pridušenih debat prišlekov z vseh koncev Slovenije pa se je kmalu začela graditi atmosfera popolne sinergije s tem, kar naj bi po obetu organizatorjev bilo ekvivalentno več kot dvournemu odmerku prvinske pristnosti Demolition Group brez kozmetičnih dodatkov. Morda niso najlepši in najbolj fotogenični pripradniki naše estrade, a ko na oder ob močnem resonantnem brnenju basa ter najprej semplanih bobnov stopijo predstavniki mlade garde te zasedbe z 28-letno tradicijo, ko si kitaro oprta član z najkrajšim stažem v zasedbi, kitarist Matija Lapuh (letečo menjavo za dolgoletnega oligarha šestih strun Bojana Fifnjo smo med prvimi lahko videli na Bežigradfestu letos), za bobne sede pedantni ritmik Ivica Gregel, predenj pa s svojim sočnim basom zakoraka nekaj minut mlajši Tomi Gregel, se stvar začne odvijati divje in izjemno nepričakovano. Prvi udari skladbe South West obudijo v življenje domala pozabljeno morilsko ritmiko krasnega albuma Bad Gag 2. Udarni ritmični komplet bolj našpičenih bobnov, udarnega in prodornega ritmičnega dvojca bratov Gregel nato s svojo markantno pojavo in strupenim saksofonom dopolni izjemni Jože Pegam, kot zadnji pa se na oder ob izteku skladbe prikrade nepogrešljivi Goran Šalamon, orator in performer, lirik per excellance. Izjemni ples, prav nostalgična črna maša se ob vsesplošnem odobravanju publike nadaljuje s še enim skokom v leto 1993 z udarno distorzijo skladbe New Age. »Nocoj bomo poskrbeli, da ne bo vse šlo v žrelo pozabe. Malce nostalgije, da se ne pozabi vsega v teh časih pozabe …« je izlet v prahistorično obdobje popolnih raritetnih briljantov napovedal Goran, priznati pa je potrebno, da tokrat, dobrih 20 let kasneje, zasedba Demolition Group seva popolnoma drugo energijo. Manj je prvinske jeze, več pa tiste patine in kvalitete, ki jo vkup nanese zob časa. Demolitioni imajo v venah mlado kri, ki deluje kot reaktivno gorivo staremu, dobro podmazanemu kolesju prvih, ustanovnih članov zasedbe, diferenciacije med mladimi in starimi pa ni čutiti nikjer. DG so kolektiv in neprebojno kompaktno se izkaže prav sleherni izmed njih, kot da bi sobivali v glasbeni sinergiji več decenij, ne pa zgolj nekaj let ali celo manj. Nekdanji Shyamovec Matija pada v ta kontekst popolnoma naravno in popolnoma zlito z organskim jedrom soldateske, ostali del ustroja pa deluje koherentno in podmazano kot švicarska ura. Zvok, čeprav malce manj surov in malce manj izpostavljen, malce tišji kot zadnjič, prijetno polzi ter se vpreda v senzorne odprtine množice, ki podleže prvemu diktatu gibanja in vzvalovi ter se preda metriki. Gladko in brez zapletanj vstopijo Demolitioni v novejše obdobje s skladbo Dan dolgih sanj s Planeta starcev. Krasni uvodni let popolnega razžarevanja se nadaljuje s kompaktno in nepričakovano nadaljuje s popolnim priznanjem krivde s skladbo Kriv sem za vse. Krasna igra kitare, basa, bobnov, saksa in nadstandardne melodramatične igre svetlobe, rustikalnosti ter teme, distorzirane s prepoznavno trpko liriko prodorne kritike vedno aktualnega Gorana. Krivi smo za vse – da ne dojemamo, vsi slepi in gluhi, svoje postajanje v točki popolnega recesijskega mrtvila. Puntarski poziv, ki si krivdo priznava zgolj navidezno, zveni kot punkoidni plesni rockerski sentiš, kot krasna prepotena rolada popolnega užitka, kjer se mešajo številni pikantni okusi, nianse dolgoletnega kvalitetnega ustvarjanja zasedbe. In svojevrsten presežek, briljant v tem nizu je nedvomno Bič, luč in upanje, tako album, kot tudi skladba, ki vedno požene kri po žilah. Uvodni suspenz saksa in kitare, nato pa eksplozija palete pomenov in globokih smislov, ki polzijo v pore. »Ko na čelo ti poljub v slovo / da angel tvoj sreče / in izgine mahajoč z roko / zavedno in daleč vstran / ne končaj v solzah / pusti angele / bodi sebi svoj / bič luč in upanje …« in nato stihi o stanju naše dobe z nadaljnjo resnico: »Ko na tvojem koščku le neba / ugasnejo zvezde / in obstaneš sredi hladnega /objema noči brez sanj / ne končaj v solzah / pusti angele / bodi sebi svoj / bič luč in upanje …« Krasna prodorna aktualnost daje sporočila, prižiga kresove upora, katerega nosilci bi morali biti mladi, a je v celoti nekaj pospanega. Zato se Demolitioni poženejo v višjo prestavo z Romantiko, ki me, jebiga, vedno spomni na Odpisane, a z bolj eksplozivno sredico in večjo slo po uničevanju. Dramaturgija se stopnjuje in gosti in malce nostalgičnega podtona v vene sentimentalnih vbrizga sladki Dež. Zvočno uravnotežena meditacija sanjave kitare, nezemeljsko lebdečega saksofona, prizemljenega basa ter meditativno potnega poltenega vokala Gorana ter krhke lepote miljivosti navidez nesmrtne ljubezni, ki jo po izgubi kmalu zamenja bolečina, vakuum pogrešanja in nostalgije. »Bila kot sonce ki sveti zame / si daleč vroča in bleščeča. / Vse dneve svoje sem gledal vate / sežgala si mi oči. / Naj pesem neba vsuje / na najino se ljubezen / kot kaplje dežja sreče / ki padajo dan na dan …« senzualno meditira Goran ob podpori zaenkrat presenetljivo zadržane publike.
Precej več dinamike in eksplozivne neposrednosti v celoten koncept vnese krasni imperativ Neovangelija, ki obračunava, brez milosti in brez solza z lažmi, trpljenjem in gorja s pozivom k temu, da vstanemo in dvignemo povešene glave ter si razbijemo iluzije, da bi lahko videli jasno pot iz teme zavedenosti, strahu in ponižanosti. Seveda pa, priznajmo, nič Nujno ni. In prav slednji pogo plesni ritem krasne istoimenske skladbe nasuje v celoten golaž izjemne pripovedi, evangelija za ta nesveti čas, malce rammsteinovske brutalnosti na DG način. Seksi in neposredno, žal pa na trenutke v celoti za hip ali dva zmanjka Goranovega vokala, ki pa krasno zajadra na provokativno skladbo She’s Shocked. Bad Gag je postregel s sarkastično alternativnozadržanostjo, DG pa so ta večer odprli vse registre in zaorali precej bolj udarno, manj cinično in rezervirano. Namerno distorzirana popačena angleščina izpade kot organon, čarobno orodje polpretekle zgodovine, da še bolj zarohni aktualni Gospodar. S krvavo rdečo petokrako na prsih ozaljšani Goran je orator nove revolucije. »Ne razmišljaj ne sprašuj / vera luč je dvom tema / kaj je sreča red in mir / ve odgovor gospodar / ne razmišljaj ne sprašuj / za bogastva in zlato / vso pravičnost le pozna / vsemogočni gospodar …« izpoveduje repetitivni refren skladbe, ko med dobro začinjeno godbo Matijinega telecasterja, nepredušno natančne hermetične ritmike bratov Gregel in nepogrešljivih dodatkov sonično igrivega Jocovega saksa. Malce umiritve prinese provokativna odpoved Bogu in teološkemu posiljevanju eksistence s skladbo Nimam rad boga. »V nekaj pa je vendarle potrebno verjeti …« na koncu skladbe da piko na i tokrat izjemno dobro razpoloženi Goran in zajadra v meditativno meglico krasne, nikoli dvakrat enako odigrane skladbe Model, ki zazveni kot polni improvizirani ples v neznano, popolna psihedelija, odmev sladke, marsikomu neznane preteklosti, ki pa postaja in dejansko tudi je nujni del kompendija DG igre uročanja. Poigravanje z damo z naslovnice, s pornografsko divo, erotično muzo iz preteklosti si Demolition Group dovolijo po novovalovsko pretresti Menzo in za to smo ji številni zelo zahvalni, razen tistih par nepripravljenih, ki je prišlo v Menzo potešiti zgolj svojo radovednost ter s prisotnostjo upravičiti svojo etiketo alternativnosti, karkoli že to predstavlja. »Love is OK…« sporoča in vceplja Amerika, po plesni sladkosti resnično poglobljene in sladke ljubeznivosti albuma Deep True Love pa peterec (pravzaprav šesterec, če ne pozabimo za mešalno mizo popolnoma skoncentriranega in prepotrebnega tonskega mojstra Matjaža Pegama) odjadra po eksplozivnem, a krajšem zvočnem poigravanju Ivice, Matije in Joca s konceptom nedotakljivosti biserov preteklosti kot običajno v smeri temnenja z brutalno strupenim komadom DAF. »Ko se ti splazim v misli / poklekni na tla / ko ti pobožam lica / poljubi dlani / ko te privijem k sebi / objemi noge / priznaj v znoju sreče / da ti si moj bog. / Ko žge telo trpljenje / pij z mojih dlani / ko te popeljem iz teme / poljubljaj sledi / ko želiš si ljubezni / poglej me v oči / ponavljaj mi brez konca / vem ti si moj bog …« so verzi ki dotaknejo še tako zadržanega cinika, da razpre roke in pritegne refrenu: »Razprte roke / dvigam pred tabo / žareče kaplje drsijo mi z las / In kadarkoli / privzdigneš glavo / zazreš se v moj nasmejani obraz …« in ta obraz je obsijan s plameni popolne potešitve in kvalitetnega zadovoljevanja potrebe po kvaliteti najvišjega sijaja.
In ta je multidecenijska. Postarana, a še vedno prepoznavna lepotica albuma Deep True Love Pretty Girl pade enkratno na teksture upočasnejenega, zlovešče trpkega Planeta starcev. Distorzirana štukatura zvoka se po resnično polnem maratonu užitka nadaljuje bolj udarno s funkoidnim poživljujočim vbrizgom kerozina skladbe Včasih tudi drugi. Basovsko slapanje, umazani slez saksofona in kitar polzijo krasno do samega centra sinergijske točke popolne fuzije razbeljenih strasti ter sugestivne superiornosti odrskih minimalij nad brezzračjem popolnoma podložne Menze. Sladki Gram popolne ljubezni, grenkobe, obupa, teme, a obenem kataklizmičnega efekta sreče in odličnosti, pripelje do trenutka, ko Japanci rade za nas, nakar smo vabljeni, da »fukajmo za svet« s skladbo Ljubiva za svet (pravzaprav je v tej večni erotični dvojini ujet naš celotni univerzum), izjemni finale pa je namenjen Temnim angelom usode. »Pijani od moči /smo skozi svet gorja / zdrveli brez usmiljenja / oprti na laži / do konca vseh poti …« je besdilo, ki namiguje na konec, sklep, epilog rednega dela, po precej medlem in kratkem klicu po še pa sledi izjemna nadgradnja že sicer krasnega večera z dodatki popolne predanosti in nerezerviranosti, popolnega glasbenega altruizma zasedbe na odru. Nadaljevanje je namenjeno mešanemu slogu, popolnemu preletu po diskografski preteklosti, ki ima, verjemite, ponuditi še veliko več! »Obstaja še ena skrivnost, a vam je zaenkrat še ne bi povedal, saj jebeš lajf, v katerem ni skrivnosti. Življenje brez skrivnosti je oropano bistva,« pred odhodom z odra množico požge Goran. Žvižgi, klici po še, želja po podaljških se tokrat ne izraža gromovniško ampak, na Ljubljani lasten način, rahlo rezervirano in snobovsko kultivirano, brez ekscesov (žal).
Brez hita U tvojim očima ne bi šlo nikoli, po Mesečini, pa se z izjemnim občutkom v celoto jazzovsko vprede komad Stokrat, po psihedelično uničujočih salvah skladbe Crackhead pa začnem upati na uresničitev skrite želje po piromanskem Ognju. Eksplozivni finale Crackheada terja zgolj krajši postanek, Demolitioni pa nadaljujejo niz z bolj kontemplativno, sanjavo Mučnino, ki polzi kot gosta megla ali dodatek cigaretnemu dimu že malce utrujene publike v smeri popolne metafizike trenutka. Vse diši že po religioznosti, ko sledi po bolj živahni in poskočni skladbi Nirvana v kontekstu večera iskreno, spontano in lepo voščilo obema bratoma Gregel, ki sta na ta delovni večer praznovala 34. rojstni dan. Aktualnejše nadaljevanje z jazzovsko igrivo verzijo skladbe Nisva tu, ki ji Matija vdihne malce več organskosti, saj razen zvoka rahlega delaya, distorzij in organskosti ne prevladuje nikjer niti ščepec efektov preveč, s katerimi se je Bojan rad in pravzaprav kar pogosto poigraval. Surova Diktatorska, posvetilo krasnim Pridigarjem, pripelje do konca že drugi podaljšek, a brez skrbi – prehitrega konca ta večer ni dovoljeval. Sledil je namreč, po nekajminutnem oddihu, še tretji dodatek, ki pa ga sam, zavoljo klica delovnih obveznosti, žal, nisem uspel pogledati do konca, med vožnjo skozi hlad decembrske pa so v ozadju odmevali prepoznavni sunki zvočnih valov neuničljivega Zucca in nato krasne neponovljivosti skladbe Like Night Before, skoraj triurni triumf izjemnosti, preciznosti in bogate muzikaličnosti pa Brežičani sklenejo z obljubo, da jokali ne bomo nikoli.
V upanju, da bo večer ponudil vsaj ponovitev lanskoletnega izjemnega koncerta, sem bil vsaj sam deležen popolne potešitve in nasitenja. Demolition Group so upravičeno glasbeni kolosi naše majhne dežele in s svojo markantno držo, ohranjajo hrbtenico slovenske precej razvodenele scene (svetlih izjem in nadstandardnih presežkov kova Moveknowledgement, Srečna Mladina in podobnih semkaj ne štejem) in dejansko strežejo z materijo najžlahtnejšega sijaja. Sveža prevetritev vrst, nov veter v jadrih in tudi nova, s turnejami in odrsko rigidnostjo malce manj obremenjena forma delovanja daje zasedbi prerojeno, bolj potentno dinamiko in preprečuje, da bi ogenj v prsih veteranov prehitro zamrl (upam, da se to sicer nikoli ne zgodi!). Po užitju izjemnega spektakla moči in potentnosti ljubljenih oratorjev užitka lahko priznam, da je bilo podanega in v srce vtisnjenega veliko lepega, kljub temu pa ostajajo določene tihe želje še vnaprej neuslišane. Denimo ta, da bi v novi podobi na odru začutil in slišal bučati Ogenj. Morda kdaj drugič. Denimo na sam predvečer Novega leta, ko bodo Demolition Group okupirali oder pred Križankami in brez rezerv ikonoklastično rušili ideale vsem tistim, ki bi radi malce miru, spevnosti Justina Bieberja, Daniele morebiti, namesto tega pa bodo pred vrati ljubljanskega hrama koncertnega dogodja deležni kanonade velikokalibrskih topov alternative, med arsenalom katere je nedvomno eno najmočnejših orožij prav ime Demolition Group. Na veke vekomaj. Amen!
Setlista
1. South – West
2. New Age
3. Dan dolgih sanj
4. Kriv sem za vse
5. Bič, luč in upanje
6. Romantika
7. Dež
8. Neovangelij
9. Nujno
10. She’s Shocked
11. Gospodar
12. Nimam rad Boga
13. Model
14. Amerika
15. DAF
16. Pretty Girl
17. Planet starcev
18. Včasih tudi drugi
19. Gram
20. Japanci
21. Ljubiva za svet
22. Temni angeli usode
23. U tvojim očima
24. Mesečina
25. 100x
26. Crackhead
27. Mučnina
28. Nirvana
29. Nisva tu
30. Diktatorska
31. Kak dan
32. Zucco
33. Like Night Before
34. You Never Cry
Galerija slik
