Sodni dan s Church Of Misery v Channel Zeru (2009)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik

Kraj: Channel Zero / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 05.05.2009
Število obiskovalcev: 40
Cena karte: 7,00

Channel Zero, alternativna utrdba rockovskega podzemlja Slovenije, je oživel, dne 05.05.2009 v svojevrstni vibraciji dveh silno zanimivih skupin, ki sta združili moči za nastopanje po Evropski turneji. Gre za kombinacijo zasedb Atlantis in Church Of Misery. Prvi so Nizozemci in gojijo nekakšen indie heavy rock, ki ga opremljajo z elektronskimi zvočnimi zavesami, iz podobe skladb, pa so v celoti odstranjeni vokali. Dotik post rockovskih figur ob tem nikakor ni izvzet. Church Of Mysery so japonski doom metalci, ki kreirajo na odru organske zvoke sedemdesetih let in te odstrelijo naravnost v svet kakršnega so poznali Black Sabbath v obdobju z Ozzyjem Osbourneom v postavi. Slednji so na tej turneji predstavljali sveže izdani album, njihov tretji po vrsti, z naslovom House of the Unholy. Zanimivo je to, da je album izšel 14 dni preden so prispeli Church Of Misery v Ljubljano na koncert in v tem obdobju na turneji popolnoma razprodali album. Tako v vinilnem, kot CD formatu.

Masivne riffovske figure zasedbe Atlantis, ob spremljavi mnogokrat melotronsko zvenečih klaviatur, so ponavljajoče v svojih preprostih osnovnih frazah in tako delujejo hipnotično. Vokal je prepovedan in zato se poslušalec še lažje poistoveti s kreacijo svojevrstne atmosfere, ki jo kreirajo instrumentalni Atlantis. Gre za kvintet petih žrebcev, ki na odru mnogokrat bas kitare niti ne uporabljajo, pač pa sprožajo masivni zvočni zid iz treh distorziranih kitar, katerim dajejo opornico bobni, tretjo dimenzijo pa plutje elektronske preobleke sintetizatorjev ozadja. Četrto dimenzijo si ustvari seveda poslušalec pogojno sam, če se mu uspe odklopiti, ko vstopi v stik z njimi. Moment ezoterike vsebuje ta glasba, to je dejstvo, ki se ga ne da zaobiti. Kvintet je deloval zelo zavzeto. Glede na bizarno preprosto formo osnovnih motivov, ki je seveda zvočno plastovito zapakirano in hrupno invazivno, bi človek kar težko verjel, da se lahko izvajalec povsem odklopi in pristopa spontano. Zvočna plastovitost pa kreira visoko vzdušje. Morda je najlepši dokaz te spontanosti kvinteta bil dogodek, ko je enemu izmed treh kitaristov na odru od vse vneme togotnega “trganja” strun s trzalico razneslo kitarsko struno, ki jo je med igranjem s kitarskega vratu odtrgal kar z golim zapestjem. Pri takšnem početju pa se človek z lahkoto lahko pošteno ureže, kar pa se pobu, k sreči ni zgodilo. Atlantis so silno zanimiva skupina. K temu pa jih vodi kreacija izredne atmosfere, ki deluje valujoče vibrantno, nemara transcedentalno(?). To je seveda subjektivna opazka in sodba enega mnogih. Odvisna je od dovzetnosti posameznih ušes.

Na klaviaturah se je skreirala mnogokrat izbrana zvočna zanka, se zmemorirala v delay efekt in tako spremljala nažiganje treh kitar, medtem, pa si je klaviaturist hladil prste. Atlantis so lahko izredno temačni, kar je potrdila še posebej skladba This Is Our Time Of Death, na trenutke elementi post rocka zazibljejo lahko poslušalca prav globoko v sen, kar je pokazala skladba The Last Dance, z vibracijo počasi lomastečega “beata” in žmohtnega preliva vesoljskih klaviatur in kitarske masive.

Poanta Atlantis je tvorba visoko vibrantnega kataklizmično mračnega vzdušja. Tehnika igranja je nepomembna. Domišljija prevzema to pot primat. This Is Heavy je single, ki so ga izdali nedavno in skladba, ki je v živo še posebej prijetno zlezla pod kožo s svojo popadljivo melodičnostjo, enostavno kitarsko frazo in debelo omamnim zvočnim zidom. Odlično ogrevanje pred Church Of Misery.

Kolikor so Atlantis lepi, toliko grši so Church Of Misery. Japonski kvartet je popolna replika zvočne podobe rocka sedemdesetih let. Držijo se aksiomov, ki so jih postavili njihovi veliki vzorniki in jedro navdiha Black Sabbath. Seveda tisti z Ozzyjem v postavi. Church Of Misery uporabljajo kitare Gibson (model SG, kot ga je imel Tony Iommi), bas kitara je znamke Rickenbecker. Že to pove mnogo o pojavi skupine. Če od tu nadaljujemo, da vsi v kvartetu nosijo oprijete jeans hlače, ki se v spodnjem delu “zvonasto” razširijo, so omenjene prispodobe izpred dobrih petintrideset let še bolj jasno orišejo pred očmi.

Japonci so odlično uigrani. Vse se vrti okrog težkega kitarskega riffa, ki je doomovsko zavit v poltonsko grmenje, zatohlo, počasno, zamolklo premikanje tonov znotraj osnovnih kitarskih fraz, občasno okrašenih z ječanjem duhovitih prehodnih okraskov, zgrajenih na preprostih “pull of” trikih iz vsega enega, dveh ali največ treh tonov. V skladbah se nahajajo obvezno tudi kitarske solaže, ki ne skrivajo zgledovanja po Tonyju Iommiju. To je vsekakor zelo lepo, glede na dejstvo, da mnoge doom skupine, kitarske solaže navadno kar izpuščajo. Church Of Misery imajo v vrstah eksplozivnega pevca, ki je impresioniral zlasti po neverjetno močnemu vokalu. Ta vokal je surov, neverjetno oster in grob in v izvedbi skrajno nepopustljiv. Verjetno izmed vseh elementov, ki gradijo podobo skupine, element, ki poslušalca najprej šokira in pravzaprav pridobi na svojo stran. Seveda velja obratno. Lahko te povsem ohladi in odbije. Specifika tega vokalista je za Church Of Misery sito, ki odloča o strukturi oboževalcev skupine. Hideki Fukasawa je pevec, ki daje skupini glede na generičnost doomerske šablone, prepoznavnost in dotik posebnosti. Možakar je deloval želeno zadeto, z votlim pogledom je bolščal predse, teatralno pokleknil nekajkrat na oder ali odvrgel mikrofon na tla, prosto opletal z lasiščem in pri tem izcedil mnogo potnih kapljic na odru. Njegova igra je bila neverjetno resnična in pravzaprav demonskega značaja. S karizmo je dosegel to, da se je koncert Church Of Misery odvrtel kot bi mignil. Po koncu je presenetil z dolgim skokom z odra v množico, pri čemer se je izgubil iz dvorane, da si olajša na toaletnih prostorih. Hudič je kadar te lastna fiziologija ne uboga in pravzaprav izda!

Basist Tatsu Mikami je prav tako prevzel nekaj pozornosti zlasti po dejstvu, da je bil njegov bas spuščen tako nizko na kitarskem pasu, da se je telo instrumenta skoraj dotikalo tal. Tako Tatsu seveda ni dosegel več strun na magnetih, pač pa je drsal z desnico kar po vratu. Church Of Misery so enkratno uigran tandem, ki je prepričal prav vse prisotne v Channel Zero-u tega večera. Koncert, je prekleto hitro minil, saj so možje delovali na moč prepričljivo prav v vseh elementih svoje izvedbe. Še posebej pa so zmagovite točke nastopu četverca prinesli izreden dotik spontanosti in vživetosti v izvedbo lastnega avtorskega materiala, samozavestna drža v sleherni plasirani noti, verzu ali bobnarskem zamahu ter igra brez napake. Church Of Misery so resnična skupina. Preprosto verjamejo v magijo dooma! Enkraten koncertni dogodek, ki pa bi si definitivno zaslužil večjo podporo s strani obiskovalcev in ljubiteljev glasbe predznaka težjih zvokov!

fotografije: Miha Mally