Sons Of Apollo: MMXX

0 177

Založba: InsideOut Music
Datum izida: 17.01.2020
Produkcija: Del Fuvio Brothers (Derek Sherinian & Mike Portnoy)
Dolžina albuma: 58.41 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 9.0 / 10


Sons Of Apollo, so super skupina, ki križari po brezmejnem polju progresivnega metala, v sestavi supergigantskih virtuoznih herkulov, ti so: Mike Portnoy (bobni), Derek Sherinian (klaviatutre), Ron »Bumblefoot« Thal (kitara), Billy Sheehan (bas kitara), vokale pa donira eden najbolj cenjenih in prepoznavnih vokalov, zlasti v AOR in melodičnorockovskem žanru, to je Jeff Scott Soto. Pred dvema letoma je ta ekipa spravila od sebe studijski prvenec. Temu je sledila turneja na kateri so Sons Of Apollo, kot entiteta, definitivno zrasli.

Bend je celo izdal koncertni dokument iz bolgarskega Plovdiva, kar je nekoliko preuranjeno, a se je za to izkazala  priložnost, primanjkljaj avtorskega repertoarja pa je v repertoarju zapolnil z izvedbo nekaterih favoritov progresivnega rocka in metala. Bend je sklenil, da zavoljo izredno uspešnih koncertov in občega navdušenja, ki je spremljalo izdajo odličnega prvenca, nadaljuje. Portnoy in Sherinian sta se tako sestala v studiu in pričela s skladanjem novega materiala. Že zelo zgodaj je k procesu pristopil tudi Ron »Bumblefoot« Thal, komadi so nastali v vsega treh tednih, medtem ko je bil celoten album posnet v dveh mesecih, pri čemer je vsak posameznik kvinteta snemal doma, v svojem studiu.

Res neverjetno, a tako to gre, ko imamo opravka s takšnimi glasbeniki. Preprosto. Preveč izkušeni so in zrutinirani, da bi lahko ustvarili artistični mimostrel. A nekaj je jasno. To kar ima ta ekipa, je nekaj posebnega in edinstvenega in funkcionira. V vsem funkcionira. Zadeva bo všeč fenom Dream Theater, a je znatno, znatno drugačna. Predvsem bodo zadovoljni vsi, ki vedo, da se je evolucija Dream Theter že davno tega ustavila, svežino in drugačnost, ki jo tako pogrešajo, pa po drugi plati dostavljajo po novem Sons Of Apollo.  Predvsem je produkcija znatno bolj našobljena, mastna in živahna. Poseduje izreden groove. Glede na slog Portnoyevega bobnanja je jasno, da bodo nekateri rifi polomljeni in ritmično opremljeni s triki, ki vlečejo na Portnoyeve stare čase, a Thal še zdaleč ni Petrucci, kot ni Sheehan Myung in kot Sherinian, k sreči ni Rudess.

Glasbe je skoraj uro, a niti za hip ne deluje suhoparno. Album se odvrti v hipu in drži poslušalca v nenehni napetosti. Goodbye Divinity, to je uvodna skladba, je logično izbrana za udarni uvodni single in otvoritev albuma. Preprosto je gradacija vzdušja v refrenski krešendo tisto, kar ta skladba odlično ponotranji in zato, ji upravičeno pripada takšna pozicija uvodnega albumskega katalizatorja (komad je nosil delavni naslov Blood Orchid, zgrajen pa je na eni izmed solaž Sheriniana, ki jo je sicer vpenjal na koncertih skupine). Wither to Black je ustvaril Ron Thal, ker je skupino spominjala na križančka med Rush in Soundgarden, je sprva je nosila delavni naslov Rushgarden. Asphyxiation je znova Sherinianova kompozicija in velja za eno najtemačnejših, pa tudi najbolj metalsko povampirjenih točk albuma. Baladna Desolate July je nastala kot posvetilo preminulemu basistu Davidu Z-ju, ki je sicer igral z Jeffom v njegovo skupini S.O.T.O. ter Trans Siberian Orchestra, še posebej pa je bil znan kot član Adrenaline Mob. Kot je znano je preminil v prometni nesreči nightlinerja, ko so se Adrenaline Mob nahajali na turneji. King Of Delusion nosi perfektno mračen in  teatralen neoklasicistični uvod, preden vzleti v mračne globeli razbeljenega rifanja, ki temelji na briljantno lomljenih Portnoyevih ritmičnih teksturah.

Produkcija je odlična, moderna, sesipajoča. Sherinian se je znova proslavil, kot je izjemen komponist in to z neverjetno pronicljivostjo, znova dokazuje tudi na tem albumu. Neverjetno uspešen spoj kitare polne plazovitih in masivno našobljenih rifov in klaviatur preko albuma v smislu zaznavanja, nenehnega dialoga briljantne kontemplacije, med Thalom in Sherinianom, kar daje albumu posebno atmosfero, poseben drive, poseben teater, posebno držo. Album nagovarja sicer vseskozi izrazito mračno. »MMXX« deluje bolj sproščeno kot njegov predhodnik, ki je tipal ugodna tla za pristanek novega glasbenega plovila. Na »MMXX« so Sons Of Apollo resnično vzleteli z vso kreativno močjo in izvedbeno vehemenco! Našli so prefinjeno uravnilovko vsega, album pa na slehernem trenutku njegove minutaže nenehno v spravi tehnične kompleksnosti in melodične nalezljivosti navdušuje!   Sherinian preizkuša na albumu znatno daljši nabor zvočnih pastel na klaviaturah, aranžmaji so spravljeni skupaj znatno bolj koncizno, bend se ne zaletava v nepregledna morja notnih črtovij, s čimer bi »cefral« kompaktnost kompozicij. Solistične pobege polne bravuroznih in sapojemajočih eskapad zelo premeteno plasira na mesta skladb, da kompaktnost kompozicij ni ogrožena.  

Sons Of Apollo seveda dostavljajo trenutke, ko jih kar trga od razvite moči in ultrasonične demonstracije, a po drugi plati izredno dobro kontrastirajo in umirjajo te dele z muzikaličnim pasažami, ali spremembo ritma, ki umirja divjanje. Na tak način atmosfera vseskozi dinamično valovi. Verjetno je prav poseben vrhunec albuma sklepna New World Today, najbolj ambiciozna skladba, najbolj progresivna, kjer je bend ob ohlapni strukturiranosti, ki vseskozi dostavlja mnogo prostora za solistične vraže, še vedno vseskozi motivsko jedrnat in kompakten. Z vokalno predstavo Jeffa vred.

Ko primerjaš novi album s predhodnikom je nekaj jasno. Sons Of Apollo so zrasli kot bend. Komadi delujejo mnogo bolj detajlirano, definirano in ob vsej progresivni razrahljanosti, tudi bolj kompaktno. Je to kreativni zenit progmetalskih apolonov ali ne, bomo izvedeli skozi čas, a novi album v artističnem oziru prekaša in nadgrajuje predhodnika. Seva izredno zrelost. Glede na to, da je bil izredno hitro ustvarjen, je to kar težko verjeti, a kot povedano. Za kompozicijami stoji ekipa petih briljantnih glasbenikov, ki imajo ogromno kilometrine in se nahajajo v življenjski formi, kar se kreativnosti tiče. In ko se takšna energija zlije v perfektno kemijo, ki učinkuje, se mora prosto izraziti. In Sons Of Apollo to zelo dobro vedo.

avtor: Aleš Podbrežnik


Seznam skladb:
01. Goodbye Divinity (7:16)
02. Wither To Black (4:48)
03. Asphyxiation (5:09)
04. Desolate July (6:11)
05. King Of Delusion (8:49)
06. Fall To Ascend (5:07)
07. Resurrection Day (5:51)
08. New World Today (16:38)

Zasedba:
Jeff Scott Soto – vokal
Ron “Bumblefoot” Thal – kitara, spremljevalni vokal
Derek Sherinian – klaviature, spremljevalni vokal
Billy Sheehan – bas kitara, spremljevalni vokal
Mike Portnoy – bobni, spremljevalni vokal


Sons Of Apollo – Fall To Ascend (uradni video)
Sons Of Apollo – Goodbye Divinity (uradni video)
Sons Of Apollo – Desolate July (uradni besedilni video)
Sons Of Apollo – Asphyxiation (uradni besedilni video)
Sons Of Apollo – M.M.X.X. (naslovnica albuma)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki