Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Estragon / Bologna / Italija
Datum koncerta: 17.10.2009
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: 25,00€
Over The Rainbow so hecna druščina. Gre za veteransko rokersko kompanijo, nabrano iz različnih obdobij projekta nekdanjega Deep Purple kitarista, danes pa blaženega renesančnega trubadurja Ritchieja Blackmoreja. Seveda je govora o Rainbow, o zasedbi, ki je z Ronnie James Diom položila temelje surovega hard rocka in metala prežetega z epsko konotacijo, njena kasnejša inkarnacija z Grahamom Bonnetom in končno z Joe Lynn Turnerjem pa je povila nekaj nepozabnih AOR dimenzioniranih klasik.
Neutolažljivi častilci Deep Purple in “sorodstva” lahko z gotovostjo trdimo, da za zamislijo o Over The Rainbow v prvi vrsti stoji Joe Lynn Turner. V tej smeri razmišljanja silijo Turnerjevi ustvarjalni manevri zadnjih petnajst in več let, s katerimi se Joe nikoli ni resneje oddaljil od nostalgičnega vzdihovanja po preteklih časih. Najprej se mu je z Deep Purple zgodila Slaves and Masters, potem smo ob revitalizaciji Rainbow leta 1994 in posledičnem novačenju uslug Doogie Whitea lahko “uživali” ob Turnerjevemu stokajočemu izkazovanju nezadovoljstva nad izbiro vokalista, kasnejše kolaboracije z Glennom Hughesom pa so samo še potrdile, da Joe Lynn Turner v resnici ni nikoli prebolel svoje velike ljubezni – to je po nekem čudnem naključju seveda spet Ritchie Blackmore. Ritchieja žal že dolgo ni več “med normalnimi”, zato se je bil Joe primoran zadovoljiti z nekakšno “približno kopijo”, ki je nihče drug kot sin briljantnega kitarista, danes 45 letni Jurgen Blackmore. Ostalo je bil mačji kašelj. V “mavričasto” vabo sta kaj kmalu ugriznila tudi Bobby Rondinelli (Rainbow bobnar med leti 1980-1983) in Greg Smith (Rainbow basist med leti 1994-1997). Za težavnega se je izkazal le Tony Carey (Rainbow klaviaturist med leti (1975-1977), omenjenega je med turnejo namreč zamenjal Paul Morris, ki je tako kot tovariš Greg Smith v Rainbow preživel zadnja leta zasedbe (1994-1997).
Po prepoznem slovesu nadležnih lokalcev Markonee, ki so pravzaprav produkt značilnega italijanskega načina dojemanja fenomena rock & rolla, v tokratnem primeru predvsem glam rocka, so jo Over The Rainbow ucvrli s pričakovano fanovsko orientirano set listo, ki se je tekom večera mudila z nabiranjem cvetk iz praktično vseh Rainbow obdobij. Najprej je precej neinspiriran Morrisov uvod na klaviaturah opozoril na skorajšnji prihod “Tarot Woman”, ki se je brez premora zlila v smrtonosni juriš “Kill The King”, obe pa je nasledil radikalen tematski obrat v smeri melodičnega rocka s “Can’t Let You Go”. Strupen uvod je razumljivo nemudoma aktiviral vse razpoložljive sile Turnerjevega vokalnega registra, omenjeni pa je skozi uvodni trojček zvozil suvereno, na polno in brez vsakršnega rezerviranosti ali oklevanja. Pri tem je potrebno poudariti, da je Turner pred vsakim večerom v smislu vokalne izvedbe raznolikega Rainbow repertoarja brez dvoma pred eno najtežjih nalog kariere, pravzaprav pred misijo nemogoče, ki brezsrčno zahteva osmislitev vzajemnosti uporabe vsebinsko raznobarvnih stvaritev, v izvirniku kreiranih po meri karakterno pravzaprav nezdružljivih vokalnih karakteristik. Z olajšanjem lahko rečemo, da je prepoznavna čistost Turnerjevega vokala naposled le uspela ukrotiti tudi te, seveda ob izdatni pomoči močno prirejenih glasovnih linij in pogosti uporabi bližnjic, ki pa tudi niso uspela prikriti neprijetne luknjavosti v glasu Blackmorejevega najljubšega vokalista.
Angažirani Turner je tekom večera ohranjal tesno vez s publiko. Seveda ni manjkalo apelov v pristni italijanščini, na slednje pa je zbrana množica seveda znala odgovoriti z navdušenjem. Turner je pravi frontman, odličen vodja odrskega dogajanja, z izostrenim čutom za diktiranje razpoloženja publike, zato je bila velika škoda, da se mu ostanek “mavrične” četice v smislu godbene zavzetosti ni pretirano trudi slediti. Precej sramežljiva muzikalična sekcija zasedbe je svoje improvizacijske ambicije izživela le mestoma, najbolj očitno v “Death Alley Driver” in resnično odlično odtegnjeni “Ariel”. S suvereno igro brez presežkov je zadovoljil vselej prešerno nasmejani in dobro razpoloženi Greg Smith, svoje pa je seveda dodal tudi tradicionalno odlični Rondinelli, ki je nas je pričakovano počastil z zanj značilno solažo, s katero je stari bobnarski maček kakopak navdušil. Nasprotno je nerazpoloženi Paul Morris svojo prisotnost večinoma upravičeval le skozi neatraktivno dostavo polnila zvoka klaviatur, za največjo neznanko večera pa je poskrbela prijetno okrogla pojava predstavnika potomstva rodbine Blackmore, ki resda neguje obilo podedovanega glasbenega talenta, vseeno pa ostaja na tej točki vsakršna primerjava Jurgenove kitarske igre z očetovo v vseh pogledih blasfemična!
Obisk Bologne je potrdil pričakovano, torej da lahko Over The Rainbow razumemo prej kot tribute zasedbo bolj kot ne poznanih glasbenih imen (z razumljivo izjemo Jurgena Blackmoreja), katerih karierni zeniti so bili doživeti prav v vlogah nosilcev barv enega najbolj plodovitih in atraktivnih težko rokovskih kolektivov v povesti rock glasbe. Od tod tudi veje močan vonj po nostalgiji za nekim davno minulim časom, ki smo ga zrelejši glasbeni konzumenti razumljivo použili z velikim zadovoljstvom.
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Tarot Woman 2. Kill The King 3. Can’t Let You Go 4. All Night Long 5. Death Alley Driver 6. Eye’s Of The World 7. Ariel 8. I Surrender 9. Man On The Silver Mountain 10. Jelaous Lover 11. Stargazer 12. Long Live Rock & Roll 13. Gates Of Babylon 14. Since You Been Gone 15. Can’t Happen Here
Galerija slik
