Steamroller rohnel v sosednji Bluesiani (2012)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Avtor: Jernej Vene

Kraj: Bluesiana / Velden / Avstrija
Datum koncerta: 03.10.2012
Število obiskovalcev: 70

Ime Steamroller malo manj rockersko izobraženim ljubiteljem glasbe verjetno ne pomeni prav veliko. Če pa dodamo, da se za imenom skrivajo Doug Aldrich, Michael Devin in Brian Tichy – kitarist, basist in bobnar zadnje zasedbe Whitesnake, ki je konec lanskega leta gostovala tudi v ljubljanski Hali Tivoli, potem verjetno ušesa zastrižejo precej širšemu rockerskemu občestvu.

Trojica se je po naporni svetovni turneji v podporo plošči Forevermore odločila, da bo predah izkoristila za popotovanje po evropski klubski sceni. Tako se je ustavila tudi v Bluesiani, prijetnem lokalu onkraj severne meje v Vrbi (Veldnu). Ker je imel Brian Tichy druge obveznosti, sta Doug in Michael tokrat s sabo pripeljala bobnarja Joe Traversa, ki je znan po tem, da je po bobnih udrihal že pri Duran Duran, videli pa smo ga tudi z Dweezilom Zappo pri projektu Zappa plays Zappa.

Presneto zapeljiva zadevščina za štiri ljubitelje vsega, kar diši po pravi glasbi. Tako obisk Bluesiane nikakor ni mogel izostati. Že zato ne, ker je to krasen mini klubski prostor z odlično akustiko, kjer se človek počuti skorajda kot doma. Tudi prej omenjena imena so bila seveda več kot odličen izgovor, da smo se preteklo sredo podali na pot.

Minimalistična zasedba na minimalističnem odru. Torej osnovna rockovska forma, v kateri vsak od inštrumentalistov nosi enako pomembno breme. Pravzaprav o bremenu ne morem govoriti, ker je ob lahkotnosti in predanosti izvedbe celoten koncert izzvenel kot kakšna rojstnodnevna zabava v razširjenem družinskem krogu. No, ta družina je vsebovala Avstrijce, Slovence, Italijane in celo Madžare. »Vse za dobro zabavo« je bila deviza članov Steamroller že od prvega tona naprej. Glede na njihovo odrsko kilometrino, je bilo odveč pričakovati, da bi bil odnos do glasbenega materiala površinski ali da bi ekipa delovala utrujeno. Nasprotno, basist Devin je predstavnik mlajše generacije, kar mu pri vodilni pevski vlogi pride še kako prav. Tudi po barvi je precej blizu trenutnemu delodajalcu Davidu Coverdaleu, seveda mu EMŠO omogoča precej višje tone. Pokazal je izredno predano podajanje besedil in melodij iz zakladnice rocka, ki so tvorile okostje koncerta. Joe Travers je za bobni neposredno in zelo nevsiljivo podajal udarce v podporo obema kitaristoma. Večkrat je pokazal tudi izredno tehnično znanje, s čimer je oplemenitil že tako visoko oktanski nastop. Fantje so bili napisani tudi kot Doug Aldrich trio, seveda zaradi imena, ki privablja zaradi svoje pisane kariere (Lion, Bad Moon Rising, Dio, Whitesnake). Plavolasi Aldrich je seveda del kitarskega dvojca pri Whitesnake, kjer mu pomaga Reb Beach. Videti umetnika na velikem odru velike dvorane ali majhnega kluba z razdalje enega metra je seveda neprimerljivo.

Vseskozi je bila v zraku neprecenljiva predanost glasbeni izvedbi, podajanje osnovnih rockovskih standardov in neprestana invencija v nadgradnji glasbenega izraza, kar je priredbam dajalo smisel. Publika je to začutila in se temu primerno odzvala. Njeno sodelovanje je seveda fante dodatno podžgalo in v roke in glasove so dali vse svoje moči. Whitesnake material je bil zastopan s skladbami Steal Your Heart Away, Crying In The Rain (z enkratnim uvodnim kitarskim solom) ter Slow An’ Easy, kjer je Aldrich dokazal, da je mojster slide kitare. Njegova kitara cvili, rezgeče, jamra in rjove, z neverjetno kontrolo nad tonom pa Aldrich dosega izvedbeno popolnost. Presenetili so s skladbo I Wish Stevieja Wonderja (z odličnega albuma Songs In The Key Of Life, 1976), bluesovsko klasiko Statesboro Blues (sicer znano v izvedbi Allman Brothers band) in lepljenko Cocaine (J.J.Cale) ter Pride And Joy (Stevie Ray Vaughan). Bolj za šalo kot ne so užgali Smoke on The Water in I Shot The Sherriff, popolno presenečenje pa je bila Walking On The Moon (The Police). Led Zeppelin so obiskali dvakrat (Immigrant Song na začetku in Communication Breakdown za konec), v dodatku pa smo slišali še Young Man Blues Mosea Allisona, ki so jo popularizirali The Who. Za nameček nam je mojster Aldrich še pokazal, kako se hitro zamenja struna, kar je čustvenemu, toplemu in prijazenemu nastopu dodalo še nekaj neobremenjenih minut.

Po več kot odlično opravljenem delu so nam bili Doug, Michael in Joe na voljo za kratek klepet. Tako smo imeli priložnost dobiti avtograme, se fotografirati in reči kakšno besedo tudi o projektih, ki jih fantje načrtujejo. O tem, kaj so na to temo povedali, pa kdaj drugič.

https://www.youtube.com/watch?v=h0VVL47nSqE

https://www.youtube.com/watch?v=OirvfGLK0LQ

https://www.youtube.com/watch?v=PwQERD5NEOA

https://www.youtube.com/watch?v=rngdTpjpNCg