Avtor: Peter Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Cvetličarna / Slovenija
Datum koncerta: 23.06.2014
Število obiskovalcev: 1000
Cena karte: 30 €
Steven Seagal, legenda hollywoodskih akcijskih filmov (v zadnjem obdobju večinoma B-produkcije), mojster japonske samoobrambne borilne veščine aikido (sedmi dan), ekološki aktivist, šerifov pomočnik, zvezdnik lastnega resničnega šova in dobri prijatelj ruskega avtokrata Vladimirja Putina, je obenem tudi presenetljivo nadarjen blues glasbenik, ki je za kitaro prvič prijel še preden se je sploh odločil za igralsko kariero. Po svoje je kar nekoliko hecno, da večina oboževalcev Seagalovega filmskega opusa pri nas vse do njegovega obiska Cvetličarne, kjer se je v ponedeljek oglasil s svojim blues bandom, sploh ni vedela, da je nekoč najbolj znani čop Hollywooda v svoji dosedanji glasbeni karieri posnel že dva studijska albuma, »Songs From the Crystal Cave« (2005) na katerem je sodeloval s Steviejem Wonderjem ter »Mojo Priest« (2006), ki kot celoti sploh nista tako napačna izdelka kot bi marsikdo utegnil pomisliti, v pripravi pa je že tretji studijski album, ki naj bi izšel v kratkem.
Gospod Seagal pri svoji glasbeni viziji večinoma izhaja iz južnjaškega delta bluesa, katerega občasno popestri z elementi boogieja, countrya in soula ter na svojih nastopih s pomočjo eklektično organiziranega banda, ki ima za sabo že kar izdatno kilometrino, poskrbi, da nikdar ne postane dolgočasno. Odziv nad Stevenovim obiskom je bil, glede na število publike, nad vsemi pričakovanji, saj je bila Cvetličarna dodobra zapolnjena s starimi in mladimi ljubitelji igralske ikone, čeprav se nekateri izmed njih sploh še niso rodili, ko je blestel v obeh delih Obleganih in Aljaski v plamenih, svojih bržkone najbolj znanih in čislanih filmskih dosežkih. Le malo je bilo takšnih, ki so se v tem večeru na Stevenovem koncertu oglasili tudi zaradi njegove glasbene poti, vendar so se med publiko našli tudi takšni osamljeni primerki, pa tudi hrvaških obiskovalcev je bilo kar nekaj, tako da je bilo zanimanje za Seagalov nastop v Ljubljani resnično veliko.
Stevenov band je z njim vred obsegal kar deset glasbenikov, kar pomeni, da je imel ob sebi dva kitarista, klaviaturista, bobnarja, basista, violinista in še tri spremljevalne pevke. Že sama prisotnost klaviatur in violine je napovedala nekoliko bolj eklektično obliko bluesa in Stevenov namen, da maksimalno zapolni zvok okrog sebe (in morda prikrije kakšen morebitni spodrsljaj). Za vsak primer so bile v bandu, s Stevenom vred, kar tri kitare, čeprav je bil eden kitarist, Kanadčan Redd Volkaert, popolnoma odvečen, a so nas vseeno vsi trije, poleg pestre ponudbe akordov in veščih improvizacijskih prijemov, zabavali s svojimi karizmatičnimi, ‘filmskimi’ pojavami. Med kitaristi v tem večeru je vsekakor izstopal Big Bill Morganfield, sin blues legende Muddya Watersa, ki je s svojimi kitarskimi variacijami, vokalnimi pobudami in celotnim odrskim nastopom skorajda zasenčil samega Seagala, čeprav je slednji že samo s svojo odrsko prezenco opravil levji delež pri dvigu koncertne atmosfere.
Na basu je bil pred koncertom napovedan mojster fusiona Ernest Tibbs, vendar ga v tem večeru iz neznanega vzroka ni bilo na spregled, a je njegova trenutna zamenjava opravila spodobno delo. Največji hec pa je bil v tem, da Stevena po uvodnih desetih minutah, ko je njegov band iz uvodne skladbe »Bad Blood«, kjer se je na glavnem vokalu izkazal klaviaturist, že razvil skupinski jam, sploh ni bilo na oder. Njegov prihod je bil že dvakrat oznanjen, toda orjak s katerim se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nikakor ni bilo pametno hecati, se nikakor ni pojavil na prizorišču, tako da so privrženci že začeli postajati vidno nestrpni.
Bradati sensei, ki je v zadnjih letih zaradi obilne jedače in pijače izdatno pridobil na kilaži, se je sredi razvlečenega blues jama vendarle pojavil na odru pod katerim je nenadoma završalo, kot da bi nekdo vrgel hlebec kruha med jato golobov ter si okoli ramen poveznil kitaro. Omeniti je treba, da gospod Seagal po vseh teh letih pridne vadbe in številnih nastopov nikakor ni kitarski analfabet, tako da so vsi ljubitelji eklektičnega bluesa z njegove strani slišali tudi nekaj sočnih improvizacij. Precej nadležna reč je bila v tem, da se ga med značilnim, nizko intoniranim petjem, sicer idealnim za njegovo obliko bluesa, ni skorajda nič slišalo, saj tonski tehniki niso opravili svojega dela tako kot se spodobi, kar pa še zdaleč ni veljalo samo za Stevenov mikrofon. Vse tri mične spremljevalne pevke se prav tako ni skozi celoten nastop skorajda nič slišalo, kar pa niti ni bila kakšna večja katastrofa, saj je bil vsaj moški del publike precej bolj pozoren na njihovo senzualno premikanje bokov. Pogled na brhke mladenke jim je sicer občasno zakrival violinist Shad Cobb, kateri prav tako ni bil uglašen tako kot se spodobi in je bil ves čas nekje v ‘drugem planu’. Skladbo »Aligator Ass« je Steven napovedal kot produkt njegovega navdušenja nad tradicionalnim bluesom iz močvirnate Louisiane, medtem ko je med izvedbo »Boggie Man« razkril tudi svojo naklonjenost do boogie ritmov.
Za marsikoga izmed tistih, ki bolj pozorno poznajo Stevenove glasbene dosežke je enega izmed vrhuncev koncerta predstavljala emocionalna izvedba balade »My God«, medtem ko se je med temperamentno izvedbo blues klasike »I’m a King Bee« Stevenova tovarišija priklonila verziji v izvedbi Morganfieldovega očeta, se pravi Muddya Watersa. Steven ne bi bil veliki mirovni in ekološki aktivist, ki prisega na besede Dalajlame, če ne bi prisotne pred izvedbo skladbe »My God« opomnil, kako pomembno je sožitje in enakopravnost med vsemi religijami, kar je zares lepo in občudovanja vredno sporočilo, a drugo vprašanje je koliko se sam v vsakdanjem življenju resnično drži tovrstnih načel. Sicer pa je bila glasba v tem večeru ves čas v ‘prvem planu’ tako, da prijazni in umirjeni orjak publiko ni po nepotrebnem utrujal s tipičnim ameriškim moraliziranjem ali morebitnimi komedijantskimi vložki, ki mu nikakor ne pristajajo in česar so se nekateri bali. Pri skorajda vsaki naslednji skladbi je gospod Seagal zamenjal model kitare, kar si s svojim denarjem pač lahko privošči, četudi se je nekaterim to zdelo rahlo neokusno, glede na to, da ne gre za nobenega velikega tehničnega mojstra ali kitarskega heroja, ki bi se lahko zasluženo in upravičeno lahko šopiril s svojo zbirko kitarskih modelov.
V dodatku so Steven in tovarišija odigrali skladbo »B.B.Q.«, katero so raztegnili z intenzivnim jamom, čeprav je bradatemu poglavarju, ki ni popuščal pri lastnem pletenju krajših kitarskih improvizacij, počasi že zmanjkovalo moči in se je moral ob zaključku nekajkrat prikloniti ter prijeti za kolena. Pritisk let in kil je lahko huda nadloga in pretiravati ni pametno. Koncerta Stevenovega blues banda je bilo tako konec že po manj kot uri in pol, saj je bil gospod Seagal, kljub deklarirano zdravemu načinu življenja, videti že precej upehan, tako da se je ob zaključku samo še zahvalil svojim zvestim pristašem za vso podporo ter jo, v spremstvu banda, jadrno popihal z odra na katerem je, kljub kratkemu nastopu, za seboj zapustil pozitivne vibracije.
Ne pripeti se velikokrat, da se na domačih odrskih prizoriščih znajde ikona akcijskih filmov, ki je obenem tudi spodoben blues glasbenik kot to velja v primeru Stevena Seagala. Marsikdo se danes ob njegovem imenu samo prizanesljivo posmehne in zamahne z roko, vendar je kultni igralec v tem večeru vsem prisotnim dokazal da, skupaj z bandom, kateremu grejo številne čestitke za dobro opravljeno delo, iskreno diha in živi za svojo glasbo. Obisk Stevenovega koncerta je bil torej, kljub nekaterim prej naštetim kiksom z ozvočenjem, po ambientalni plati nadvse prijetna izkušnja, ki bo še dolgo ostala v lepem spominu. Vsi tisti, ki so mislili, da bo to prvi koncert v Cvetličarni, ki ne bo potreboval varnostnikov pa so tokrat izgubili stavo.
Setlista
1. Bad Blood
2. Love Doctor
3. Aligator Ass
4. Talk to My Ass
5. Boggie Man
6. My God
7. Route 23
8. King Bee
9. Dark Angel
—dodatek—
10. B.B.Q.
Galerija slik
