Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Ljubljana / Hostel Celica / Slovenija
Datum koncerta: 08.06.2017
Število obiskovalcev: 80
Cena karte: 10,00€
Leto se obrne in novi Godi Bodi festival je tu. Kot vedno, na več prizoriščih Slovenije, z jedrom predstavitev izvajalcev izpod okrilja založbe Celinka v zaporedju treh dni in Hostlu Celica v Ljubljani. Festival vsako leto dostavi program, ki izpostavlja tiste izvajalce, ki so sredi tekočega leta izdali svoj studijski album. Teh v navadi sredi leta pri Celinki deset. Tudi tokrat je bilo tako.
Ker je čas čedalje hujši birič, je ostal za RockLine aktualen vsega en termin letošnje izdaje Godi Bodi festivala! To je pravzaprav prvi dan festivalskega programa, ki je potekal v Ljubljani in so ga zastopali Taša, Brest in Mistermarsh. Kakih sedemdeset ljudi se je le nabralo na prizorišču, še preden se je pričelo mračiti, pa je že zasedla oder Nataša Vester Trseglav, s skrajšanim umetniškim vzdevkom »Taša«. S svoj spremljevalno zasedbo. Le to so zastopali Dejan Jerončič (klaviature, kitara, spremljevalni vokal), Enos Kugler (bobni), Sebastjan Podlesnik (kontra bas) in Katja Zupan (spremljevalni vokal). V svojem nastopu je Taša z ekipo predstavila svoj sveže izdani studijski prvenec »Panta Rei«. Skladb pa ni izvajala v istem vrstnem redu, kot so te razporejene na albumu, pač pa tako, da je »bombončke« in najmočnejše točke albuma privarčevala za sam iztek nastopa. S tem je dosegla svoj namen. Emotivni krešendo v samem zaključku nastopa! Taša je izvrstna glasbenica. Ne le to, da so točke albuma »Panta Rei« izjemno močne v smislu čvrste muzikalične homogenosti, ki grabi v poslušanju albuma hipoma, pač pa se razbere v njenem igranju njena izredna pripadnost do svobodoljubnih viž improviziranja. Vsekakor ji jedrnata formatiranost kompozicij takšnih trenutkov pravzaprav ne dopušča, vendar pa je razvidno najmanj iz nekaterih linij njenega igranja na klavir, da je mojstrica svojega instrumenta, ki jo dolgo vztrajanje na polaganju akordov, rado prične »dolgočasiti«. Kar se vokala tiče, je ob zavzetem igranju klavirja ter podoživljanju emocij in strasti, Taša vse oddelala na moč solidno in suvereno. Prav tako bend. Z izjemno nekaj manj suverenosti igranja kitare, ki bi lahko delovala v celokupnem zvočnem iztržku žive izvedbe, znatno odločneje ter zastopala samo zvočno krajino razločneje.
Drugi so na oder prispeli Brest. Ljubitelji arboristike in lesene botanike? Pravzaprav super skupina za slovensko glasbeno sceno. Zastopajo jo izvrstni glasbeniki. Renomirani in prepoznani, tako na slovenski, kot mednarodni glasbeni sceni. Prvi med njimi je basist Samo Pečar (mdr. BRO, Siti Hlapci), nadalje pevka Vesna Zornik (Katalena, TangoApasionada), bobnar Bojan Krhlanko (Igor Matkovič kvintet, The Stroj, Pero Lovšin…) in na kitari (najmanj izjemni) Samo Šalamon, ki je s s strani srenje glasbenih kritikov sodobnega jazza postal na mednarodnem prizorišču izjemno cenjen, iskan in spoštovan umetnik. »Dober glase seže v deveto vas« torej. Samo je vseskozi ustvarjalno navdahnjen, obenem pa tudi neverjetno angažirani garač. Glede na to, da je glasnik nove generacije jazza, je izdal v svoji karieri že preko dvajset albumov. No Brest so posebna zgodba, kjer je jazz sicer pomembna sestavina glasbene podobe kvarteta, vendar pa je osnovna premisa zasedbe Brest v prvi vrsti glasbena kompaktnost in jedrnata komponistična strukturiranost, kjer so jasno zaznavne kitice ter refreni. Sicer bi bilo verjetno Vesni »zelo dolgčas«. Šalo na stran. Brest so predstavili svoj avtorski prvenec »Nemi film«, z besedili, ki niso nič drugega, kot uglasbena poezija mlade slovenske pesnic e Kristine Kočan. V glasbenem oziru so Brest slikovita in lahko rečem eklektična mešanica samonikle artistične izzivalnosti, ki ji je uspelo v svoji samobitni glasbeni podobi združiti na moč posrečeno več žanrskih zvrsti. V poseben glasbeni kumulus. Samo se lahko drži prijemov, ki odzvanjajo rockovsko, pri čemer je moč vleči vzporednice tudi s prijemi alternativnega značaja, kot tudi bluesa. Obenem so tu jasno zaznavni odtenki kabaretne šansone, vsa reč pa zveni (nad vsem) ušesom na moč dopadljivo in z ozirom na posebne karakteristike Vesninega vokala, ki v tej vlogi zveni »Katalenovsko« le na momente, hkrati posebno, a pop-ovsko nalezljivo. Kar je tisto najbolj dražljivo pri Brest, pa so integracije jazzovskih trenutkov. V tem so Bojan in oba Sama izredna glasbena garnitura in to so tudi dokazali tega večera. Bojan in Samo Šalamon vsak na svoji podaljšani solaži, obenem pa instrumentalni del zasedbe spremlja vseskozi izjemen občutek igranja, kjer vsi trije gradniki instrumentalnega dela ekipe kontrastno barvajo emocije in strasti Vesnine vokalne predstave . Obenem je ta nastop podal še eno opazko. Kvartet poseduje vseskozi izvrstno mero humorja. Med nastopom je zlasti v krajših premorih moč opaziti nenehno prikupno »zbadanje«. To je tista prava folklora glasbenega zabavljaštva, ki ga na slovenski sceni mnogokrat pogrešamo in je tudi večkrat napak razumljena, namesto, da bi ta element že davno tega posvojili in ga inkorporirali kot obvezni dodatek sleherni glasbeni predstavi. Sploh, ko govorimo o rock’n’rollu. Skratka, če želite uživati v izvrstni meri glasbene neobičajnosti, oziroma edinstvenosti medžanrskega stapljanja, prijetno uravnovešene bere teh žanrskih začimb, visoki muzikalični oprijemljivosti, hudomušnim potezam veseloigre razgibavanja vodilnih motivov, ki ji daje prostor sama podoba skladb, bo Brest za vas skupina, ki jo morate obvezno preveriti, saj bo preverjeno popestrila vaše, še tako zahtevne, glasbeno-gurmanske okuse.
Tretji izmed nastopajočih tega večera je bil Mistermarsh! Kdor pozna studio Marsh natanko ve, kateri gospod se skriva za tem imenom. To ni nihče drug, kot Martin Štibernik. Neverjetno izkušeni glasbenik z domicilom v kraju Šmarje Sap (pri Grosupljem). Multi-instrumentalist, komponist, aranžer, producent, ne nazadnje tudi vokalist in še kaj. To so odkrili že davno tega znani slovenski estradniki, ki jih redno oblega zlasti rumeni tisk (Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Nina Pušlar, Omar Naber, Bebop, Alya, Karmen Stavec, Slapovi,…). V njihovih zgodbah je Štibernik odigral pomembno vlogo, na različnih pozicijah svoje glasbene univerzalnosti ter čuječnosti. To kar pa je poleg tiho tlelo več let v Martinu, je naposled vzplamtelo v njegovem samostojnem glasbenem projektu. Pred dvema letoma je tako izšel izvrstno sprejeti uvod v Mistermarsh zgodbo, to je album »Home«, ki je ujel izvrsten priključek z aktualnim utripom urbanega popa v svetu, no njegovo aktualno nadaljevanje »Altamira«, pa utrjuje značaj Martina Štibernika, zlasti po njegovi kantavtorski plati. Mistermarsh je tega večera zbral ob sebi izvrstne glasbenike. Stara pajdaša še z albuma »Home«, se pravi polovico zasedbe Elevators, v navezi Robi Pikl (kitara) in Sergej Ranđelović »RunJoe« (bobni), na klaviature pa je vskočil Denis Horvat, ki sicer igra pri Hamo & Tribute 2 Love. Martin je poskrbel za vihtenje bas kitare (občasno tudi akustične kitare) ter (po pričakovanju seveda) za vodilni vokal. Da. Slišali smo tudi skorajda ponarodelo novo uspešnico Veliko mesto, se pravi single, ki je prejel do tega dne že obilo rotacij na radijskih frekvencah. Album »Altamira« je izšel v digitalni obliki še v lanskem letu, prav na dan koncerta v Hostlu Celica, pa so na založbi Celinka prejeli stiskano verzijo albuma, se pravi CD v fizični obliki, ki so ga lahko obiskovalci koncerta ob tej priložnosti tudi takoj kupili. Kvartet je naravnost izvrsten. Profesionalen. Na uho izredno spevne in lahkotno angažirane ter aranžirane skladbice, zahtevajo namreč obilo preudarjenosti in čuječnosti, ko jih izvajaš. Občutka torej. Izvrstna podkovanost spremljevalne ekipe treh do zob oboroženih »feelingašev«, je vse to Martinu globoko garantirala, da se je ta lahko polno osredotočil na vokalno izvedbo ter obenem brezskrbno sprostil. Nemara nekaj nerodnosti, pri iskanju pravih pedal in gumbov le med premori skladb, ko je Martin iskal pravo nastavitev zvoka na bas kitari, sicer lepo izpeljan koncert, na (po pričakovanjuu) visokem izvedbenem nivoju.
Na festivalskem prizorišču je bilo tega dne moč opaziti tudi druge glasbenike in izvajalce, ki sodijo pod okrilje založbe Celinka in ki so se predstavljali v programu festivala skozi prihajajoče dni. Obenem seveda ekipo Vala 202 s celotno logistično opremo, ki se je znašla tam po službeni dolžnosti. Del večera je nagovarjal prisotne znani tubist Goran Krmac, prav tako “posvojenec” založbe Celinka, ki je nadomeščal kolego Janeza Dovča, sicer vodjo založbe Celinka. Ta se je priključil večeru malo kasneje, saj je taistega dne prav tako nastopal. V sledečih dveh dneh festivala so svoje albume tako predstavili še Smaal Tokk, Tretji Kanu, Sara, Lamai, Bort Ross in Klemen Kotar. Kar nam ni uspelo prestreči v Hostlu Celica v sklopu letošnje izdaje festivala Godi Bodi, upajmo, da nam uspe torej čim prej. Ob prvi novi priložnosti.
Galerija slik
