Temni angeli usode pretresli Bežigradfest (2013)

Arhiv Arhiv Nazadnje spremenjeno Jun 11, 2026

Kraj: VPK Cvetličarna, Ljubljana, Slovenija
Datum koncerta: 28.06.2013
Število obiskovalcev: 300 – 400

Recesijski kremplji ne popuščajo, tako je za marsikateri glasbi naklonjeni, a peklensko izpraznjeni žep kar dobro dela novica, da bo Mestna občina Ljubljana podprla izvedbo festivala Bežigradfest, ki si je poiskala zatočišče pred letošnjim muhastim in prav britanskim poletjem v prenovljeni, olepšani in za koncerte popolnoma pripravljeni Cvetličarni. Po pregledu programa mi je postalo jasno – 28. junija bom tam, pa čeprav bodo z neba padale sekire, razlog pa je bil vnovičen ljubljanski desant zasedbe, ki ima v mojem srcu in na mojih policah prav posebno, sveto mesto. Brežiški kolektiv nevsakdanjih rokerjev Demolition Group že od davnega leta 1985 dokazuje, da se drugačnost in nekonformnost lahko prekroji v nekaj tako privlačnega in magnetnega, da je že sama omemba imena dovolj gravitacijsko nasičena s sladom in strastno željo po stiskanju v prvih bojnih linijah, plesu in penjenju misli z ravno prav zagrenjenimi kapljami pelina in potu, ki jih znajo postreči oligarhi perfekcije s Planeta starcev. Pravzaprav ime planeta več ne ustreza najbolj. Že po prihodu izvrstnih bratov Gregel ne, saj se je EMŠO zasedbe kar pošteno pomladil, po marčevski novici, da je zasedbo zapustil prvi in edini despot šestih strun v zasedbi, izjemni Bojan Fifnja, pa sem s strahom v srcu pričakoval nadaljnji razplet. Demolition Group so bili nekajkrat na robu razpada, po nekajletnem zatišju pa si novega premora ne bi mogli in ne bi smeli več dopustiti. Temu primerna je bila tudi vnovična odločitev za angažma mladega kitarista Matijo Lapuha, multimedijskega umetnika, ki je svoj pečat obenem pustil tudi v zasedbi Shyam. Kako deluje Demolition Group, kjer sta od starega jedra ostala na odru le saksofonist Jože Pegam in karizmatični pevec Goran Šalamun, za mešalko pa nepogrešljivi Matjaž Pegam?

To je vsekakor bilo potrebno preveriti. Besedam hvale na rovaš mladega Matije ni bilo kar na slepo verjeti, saj je bil Bojan vsekakor človek, ki je s svojimi kitarskimi meditacijami in barvnimi konturami prefinjeno odmerjenih efektov eden tistih soustvarjalcev skupinske zvočne freske, ki ga ni mogoče kar tako odmisliti in brez zapletov zamenjati, pomislim. Tako se je proti prizorišču zastonjkarske zabave v petek odpravila tudi četica z RockLineom povezanih imen in osebnosti. Pred zaprtimi vrati Cvetličarne se je nabrala kar častivredna množica znanih obrazov, poleg teh pa se je v morju dialektov z vseh koncev Slovenije dalo slišati in začutiti, da je pričakovanje tokratnega koncerta nekaj posebnega, pražnjega in slavnostnega, pa čeprav večernih toalet in kravat tu ni bilo videti. Malce po deveti uri so se vrata hrama alternativne kulture odprla, verniki pa smo pod igrivim leskom modrih luči strpno čakali na začetek dogodja. Na oder prinesejo pladenj piva, ki mu nato sledijo brkati mag saksofona Jože, levo stran odra podkrepi mladi kitarist Matija, ki si oprta Telecaster, ki je kot bil oprhan s krvjo. Za bobne sede izjemni Ivica Gregel, z desne strani pa se z basom oboroženi tetovirani brat dvojček, briljantni Tomi Gregel, zažene v takte skladbe Mučnina. Stvar se začenja, in to z morilsko nastrojeno glasnostjo. Kitara hrumi, Jožetov saksofon pa komaj penetrira gosti oblak sladkega hrupa in mikrofonije. Kar je nemudoma slišati, je dejstvo, da so Demolition Group glasnejši kot kdajkoli prej. Hrupnejši od življenja prestavijo kompozicijo v stanje zanosa, ko za mikrofon stopi nepogrešljivi Goran. »Vprašaj se zakaj žarek radosti se ob zid gorja vedno razleti / Končno si priznaj, da imam le jaz ključ do tvojega srečnega sveta…« je v kanonadi kitar in distorziranih basovsko bobnarskih linijah komaj razbrati stihe Goranovega trpkega vokala, a so brežiški možje primerno razpoloženi in malce lovljenja prave glasnosti ter zvočnega ravnovesja ne kvari vzdušja. Po zadnji kitici še bučni apalvz in postane jasno – publika dolgo pričakovane despote in ključarje src, željnih glasbe in sreče, pozdravlja iskreno in brez zadržkov! »Kaj je Ljubljana? Ste prišli na zabavo? Mi smo tu, krivi za vse…« nagovori prijetno napolnjeno dvorano nemudoma premočeni Goran. Sledi pot na Planet starcev. Skladba Kriv sem za vse, napolni ušesa z igrivo kitarsko linijo, saksofonom (sam bi slednjega sicer še ojačal), basom in bobni, Gorana pa še ni slišati dovolj jasno in močno, a se slika izboljša. Prve linije podlegajo diktatu plesa in gibanja, s potnimi kapljami sreče in vznesenosti pa sledim lepim konturam dobro domišljene setliste. Začetek je namenjen kaznovanju gluhih in naglušnih! Dan dolgih sanj je gromovniški pozdrav poletju, po uničujočem dotiku Gospodarja (nič nismo spraševali ali razmišljujoče dvomili o vsemogočnosti gospodarja…) sledi čas za sladko kazen trojčka Biči luči in upanja. Matija je organski in se ne skriva za tono efektov. Kitara funkcionira povezano in še ostreje kot prej, čeprav mi gram ali dva Bojanove kitarske miline tu in tam manjka, a je mladi kitarist s svojim trudom in željo po zlitju in fuziji z zasedbo dobra izbira. Ne pozira in ne podlega pritisku stoterih pogledov, med katerimi se sigurno najdejo tudi takšni, ki substitutom ne odpuščajo kiksov, fant pa se je naučil dobro svoje delo, izvrstno opravljeno domačo nalogo pa dokaže tudi nadaljevanje s skladbo Nimam rad boga. Obračun z angeli in demoni, s cerkveno izprijenostjo, s posredniki in farizeji izpeljejo Demolition Group na nežaljiv način, po koncu pa se na odru namesto vodice za maziljanje s strani odra najde nov odmerek hmeljevega nektarja. Po izjemnem distorziranem začetku sledi strateško postavljena pomiritev strasti z Dežjem, ki pa ne pogasi v srcih tlečih plamenov živosti. Stotera grla pritegnejo verzom. »Bila kot sonce, ki sveti zame / si daleč vroča bleščeča / vse dneve svoje sem gledal vate / sežgala si mi oči / Naj pesem neba vsuje / na najino se ljubezen / Kot kaplje dežja sreče / Ki padajo dan na dan…«. V liriki skupine Demolition Group je malo sladkobe in optimizma, s pelinom življenjskosti in bridkosti pa Brežičani bolj očarajo kot bi uspeli odbijati. Slovenci smo ljubitelji svetobolja in grenkobe, Goranov nasmeh sreče pa priča, da so sentimenti množice in odrskih šamanov koncertnega užitka dobro kalibrirani.

Povratek na Planet starcev je tako nekaj povsem naravnega za vse skupaj. Ne, Goran, niste veseli bend, prav zato pa vas tako prekleto ljubimo! Resoniranje veziva kompaktne glasbe, potnih kapelj truda in iskrenosti ter duha časa, ki veje in brije med sinapsami precej težkih misli, daje vedeti, da je postala srčnost danes valuta, ki ji zaradi redkosti lahko naklonimo vse in še več. Rezerv ni. Stari fani si stojijo ob boku s priložnostnimi zijali, stari kaljeni žurerji in bikerji s šminkerji, iz zvočnikov pa zadonijo lepi zvoki saksa in efektiranega basa s skladbo Nisva tu. Jožeta malce premalo slišimo, očitno pa se manj sliši tudi sam, saj tudi sam stopnjuje intenzivnost svojih iztiskov medenega zraka prek medeninastega života svojega ljubljenega saksofona. Po Nujno ni pa resnica večera: »Kaj vam godi, ko nekaj ni nujno? Pa je…«, kot tudi Romantika, ki zveni vedno kot obračun Otpisanih. Seksi je potratiti čas vedno izginulih dni, ples prepotenih teles mladih in starih, dedcev in mladenk, pa krona odrski ples vodij dogajanja. Demolition Group ne si ne morem predstavljati brez Goranove mimike in, upam da, avtorsko zaščitenega plesa zgornje polovice telesa, vse skupaj pa še dodatno podkrepijo sprehodi basista in saksofonista h kitaristu, ki je v svojem filmu, ves lačen in žejen očaranja množice s kakšnim od sedaj še izposojenih urokov vsemogočnega Fifnje. »Hvala vam. Stokrat…« se za bučni aplavz skupini zahvali Goran in napove nadaljevanje z igrivo, bolj živo skladbo Stokrat, ki napove konture celine globoke in resnične ljubezni – albuma Deep True Love, ki zapoje svoje s skladbo America. »Love is OK!«, če pa se nato nadaljuje nekaj neovangelijsko zlovešče krasnega, kot je skladba DAF, pa je dan skoraj popoln. Brneči Tomijev bas, distorzirani kriki Matijevega Telecasterja in Jovotov saks. »Ko se ti splazim v misli / poklekni na tla / ko ti pobožam lica / poljubi dlani / ko te privijem k sebi / objemi noge / priznaj v znoju sreče / da ti si moj bog!!!« se razlega iz zvočnikov in z ustnic ter grl spodžgane publike, nagonski nagib k popolnemu izgorevanju pa ustvarja atmosfero koncerta, ki bo v spomin vpisan kot eden boljših na letošnjem Bežigradfestu. Planet starcev je plošča, ki je dala v jadra zasedbe nov, svež veter, vseeno pa je na starem delu diskografije nabrane že dovolj k srcu prirasle patine, zaradi katere je po skladbi Kak dan nastopil čas za vrhunec, mentalno ejakulacijo in popolni zanos.

Model, skladba, s kompilacijskega CD-ja Transslovenia Express oziroma druge plošče Bad Gag 2, za katero bi sam z veseljem moril, postane paravan za izkanje popolnega ravnovesja med punkoidnostjo ter funkijaškim delom DG duše, mladi in stari del Demolition telesa pa se v obeh astralnih polovicah počuti prekleto dobro. Solaže kitar, basa, saksofona in bobnov pa se nadgrajuje izvrstno s prav tako rustikalnim hitom U tvojim očima. »U tvojim očima pali se žar / kad pogled tvoj je na meni / I tvoja ruka je nežnija sva / Kad pružaš ju prema meni / U dugim nočima drhtiš u snu / Teraš sve snove bez mene / I teško dišeš, tvoj jezik je tvrd / Kada mi pričaš o nama…« so verzi, ki prikličejo v spomin na leto 1995 ter najstniški zanos, podleganje naivnosti in lepoti prvih ljubezni, med katerimi je bilo tudi zaljubljanje v še vedno pristno in prisotno ljubico, ki sliši na zveneče ime Demolition Group. Gram spomni na težo argumentov Biča Luči in Upanja, Temni angeli usode pa predstavljajo vrh večera. Misli na kriticizem do novopečenih članov in členov naveze so, upam, potihnile. Istovetnosti ni potrebno poudarjati, besedilo pa ubesedi to, kar nosijo takti skladb in DG evangelija. V njem je na voljo tako veselje ob garaškem napevu Japancev, kot tudi dejstvo, da smo Včasih tudi drugi. Crackhead dokaže popolno dominacijo vseh glasbenih členov v zasedbi, kljub Nirvani pa je dejstvo, da je Zucco neumrljiv in bo tu tudi, ko nas več ne bo. Kar trije seti podaljškov dajo vedeti, da je sleherno slovo prezgodnje, a vseeno je enkrat potrebno oder zapustiti ter si polniti baterije z brezdeljem. »Hočete slišat še eno pesem? Če boste rekli da, dobite eno, na ne pa bi znali odigrati še pet skladb…« provocira Goran, zmedena publika pa ne ve, ali bi na vprašanje odgovorila z da ali z ne. Joco se vmes odpravi pozdraviti prijatelje pod odrom, pri tem pa se mu kar kvalitetno zakomplicira situacija z mikrofonom na saksofonskem robu in ga nekaj časa domala skoraj ni slišati. Kljub temu smo dobili kvalitetni odmerek dodatkov, kjer se je dalo slišati tudi izjemni Neovangelij, kot tudi nežno in težko ričakovano Mesečino, po kateri smo ubogali nasvet skladbe Ljubiva za svet ter se parili, fukali, seksali za svet, ta naš gnili planet ter se predali prvinskosti. Ta je bila prisotna tukaj tudi ob dejstvu, da se kdaj v rokah znajde kaj takega, kar je tujerodnega. Kljub temu, da so Pridigarji, ormoški provokativni nosilci ska punkerske duše sami po sebi veseljaki, DG pa temačni in kot sami pravijo depresivni, je Diktatorska, posvetilo ormoškim nabritežem, zvenela pristno »demolišnovsko«. Ponovitev po tem ne bo več in noč, kot je bila tukaj in takrat, se ne bo tako kmalu ponovila. Tako je po Like Night Before nastopil še čas za zadnji bis s Swingom, Demolitioni pa so se vnovič zapisali v koncertne anale kot popolni zmagovalci.

Pijani od moči smo skozi svet gorja zdrveli brez usmiljenja oprti na laži do konca vseh poti. Naj novi dan prikliče srečo, mir in ljubezen. Za vedno vaši usode angeli. In zaljubljanje v DG je popolno ter repetitivno. Izdaja ga pritrkavanje nog in izpijanje petega piva. Izdajajo ga nasmehi sreče in olajšanja. Izdajajo ga kretnje očaranosti nad starostno kaljenimi mački, brez katerih bi bil univerzum slovenske godbe prekleto dolgočasen in prazen. Razlogov za to je več. O perfekciji glasbe ter iskrenih tekstovjih ne bi izgubljal besed, ker je to, kot edini in pravi temelj uspeha lahko popotnica za decenije dominacije na domorodni alternativni sceni. Konkurence v istem jakostnem razredu imajo Brežičani bore malo, kljub temu pa ne postajajo nikoli prevzetni in vzvišeni. Šarm starikave lepote je, kljub pomladitvi glasbenega jedra, tu in za vedno! Gre za zrelost in za izkušnje. Zaljubljenost je zamenjala ljubezen in ta je večna, neuničljiva in hegemonično ukazovalna. Tudi zato se razume, da bo naslednje snidenje množice in izjemnega kvinteta v znamenju pokornosti slednjim. Upiranje temu je brezvezno in nesmiselno, saj kar je dobro, ni slabo, kar ni pokvarjeno pa ne potrebuje popravljanja. Upajmo torej, da ta obojestranski privlak odrskega yina in pododrskega yanga lahko dokazujemo v praksi še na mnoga leta, saj je sinergija obojega vsaj v DG praksi vedno nekaj izjemnega ter vrednega vnovičnih ponovitev!