TesseracT: Sonder

0 25

Tesseract s Sonder nekako združujejo elemente preteklih albumov. Skupina je še vedno tehnična, atmosferična, melodična in nepredvidljiva, a album kot celota ne prepriča tako kot prva dva albuma.

Pred sedmimi leti, ko so angleški predstavniki djent žanra Tesseract izdali prvenec, si verjetno ni bilo mogoče predstavljati, da bo skupina zmogla kaj več kot dva albuma. Po težavah z vokalisti so se Tesseract le obdržali nad gladino in plavali dalje. Piše se leto 2018 in Tesseract so se po treh letih odsotnosti vrnili s četrtim albumom po ne preveč uspešnem albumu Polaris. Skupina ni lenarila, vzela si je le malo več časa, pa tudi kar nekaj turnej je bilo opravljenih.

Sonder lahko na prvo žogo precej razočara, ker je dolg le dobrih 36 minut. Tesseract so torej ponudili najkrajši izdelek njihove kariere, a vendar se sedaj še pojavi vprašanje kvalitete teh 36 minut.

Sonder se odpre s skladbo Luminary, ki mogoče ni najboljša reprezentacija, kaj skupina zmore. Skladba je vsekakor udarna, zvočna slika je kot vedno zelo dodelana, izstopa pa še najbolje vokal Daniela Tompkinsa, ki najbolj do izraza pride v refrenu. Soliden začetek, a nadaljevanje pokaže tisto pravo podobo skupine. Skladba King je počasnejša, ritmično bolj razgibana, več je tudi ambientalnosti. Za povrh pa skupina preseneti z nestandardno strukturo, Tompkins vpelje celo nekaj krikov, tako da pestrosti kar ne zmanjka. Vsekakor zelo svetla točka albuma, ki je bila vključena tudi v koncertni repertoar.

Po umirjenem intermezzu Orbital Tesseract servirajo Juno, udarno in groovy skladbo, ki je izredno dodelana; ritem sekcija naravnost blesti, odlično do izraza pride tudi bas kitara. Album se za tem precej umiri, skladba Beneath My Skin poudarja ambientalnost in atmosfero, a seveda ima tudi udaren predel v stilu mogočnih Meshuggah. Podobno se odvija pri Mirror Image, ki se do konca prijetno gradi do konca, kar je naknadno podkrepljeno s krepko distorzijo. Sicer pa je bolj poudarek na ambientalnosti, kar daje izdelku kot celoti neko diverziteto. Več udarnosti je prisotne pri skladbi Smile, ki jo je skupina ponudila kot singel še pred albumom. Skladba Smile je od prvotne različice precej drugačna, prisotni so tudi industrial vložki, kar da že tako bogati zvočni sliki še eno nianso več. Smile se poveže v krajšo skladbo The Arrow, s katero se sklene ta kratek krog.

Tesseract s Sonder nekako združujejo elemente preteklih albumov. Skupina je še vedno tehnična, atmosferična, melodična in nepredvidljiva, a album kot celota ne prepriča tako kot prva dva albuma. Tako kot prejšnji izdelki je tudi Sonder vrhunsko sproduciran, vse je dodelano do potankosti. Zvok je bogat in kar kliče po dobrem ozvočenju. Če povzamemo, s četrtim albumom Tesseract potrjujejo, da jim še ni zmanjkalo idej, deluje le, da se malce iščejo.

Ocena: 8/10

Skladbe

1. Luminary
2. King
3. Orbital
4. Juno
5. Beneath My Skin
6. Mirror Image
7. Smile
8. The Arrow

Glasbeniki

Acle Kahney – kitara
James Monteith – kitara
Jay Postones – bobni
Daniel Tompkins – vokal
Amos Williams – bas

Datum izida: april 2018
Založba: KScope
Dolžina: 36:24
Produkcija: Acle Kahney

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X