The Frictions in Martin Ramoveš zakurili Gabrijel (2019)

foto: ALEŠ PODBREŽNIK 2019
0 2,539

“The Frictions, ki jih vodi ikonski Chris Eckman ter Martin Ramoveš s svojo spremljevalno zasedbo. Večer torej, ki ga je bilo z vso dušo in srcem vredno preživeti v Cerknem, kamor se vedno znova in znova radi vračamo.”

Lokacija: Cerkno / Gabrijel / Slovenija
Datum: sobota, 23.11.2019


Sklepno dejanje letošnje, skupno že 24. izdaje festivala Keltika, je sklenil koncertni večer v cerkljanskem baru Gabijel, kjer sta nastopila dva silno zanimiva in atraktivna izvajalca. The Frictions, ki jih vodi ikonski Chris Eckman ter mladi slovenski kantavtorski briljant Martin Ramoveš s svojo spremljevalno zasedbo.  Večer torej, ki ga je bilo z vso dušo in srcem vredno preživeti v Cerknem, kamor se sicer vedno znova in znova radi vračamo.

Bar Gabrijel je bil deležen zelo lepega obiska. Uradno naj bi se zbasalo na to prizorišče lahko do 100 ljudi, no številka zbranih to pot ni bila tako visoka, a dobrih sedemdeset firbcev, je vseeno lep dosežek!

Prvi  je na oder stopil Martin Ramoveš. Slovenski kantavtor s svojo skupino, ki jo zastopata še basist Marko Petrič in bobnar Rok Skoliber, sicer član senzacionalnih slovenskih blues revitalistov Bad Notion. Martin Ramoveš je izjemno kreativna in senzibilna umetniška duša, ki svojo glasbeno poezijo vešče kombinira s prirojeno slikarsko žilico, zato so njegovi zadnji trije studijski albumu in sicer »Nesojeni Kavboji« (2014), »Astronomi« (2017) in aktualni »Rob« (2019) izšli v kombinaciji z animiranim stripom. Za razliko od izven odrske zadržanosti in sicer skromne poze, pa Martin na odru skrajno podivja in energetsko eksplodira! Za to priložnost, se je kot spremljevalna vokalistka, ekipi pridružila tudi Tina Petrovčič. V dobri uri je sicer tršati, a silno agilni in poskočni Martin dostavil izredno posrečeno, svojevrstno avtorsko glasbeno slikanico, kjer je dokazal, da ni le izredno spreten vokalni interpret, ki podaja sporočila silno srčno in podoživeto, pač pa tudi odličen kitarist, na kar javnost nekoliko krivično pozablja. Martin uporablja na odru namreč mnoštvo pedal efektov, zvest je organski toplini izvirnega Telecaster zvoka – roko na srce Telecaster spravi lahko iz sebe izreden rang zvočnih učinkov (če znaš izkoristiti “fiziko” samega instrumenta) in Martin je izredno vešč v hkratnem energičnem prepevanju in zelo, zelo dobrem igranju kitare. Večkrat se zapodi tudi v spreten solistični vložek, pri izvedbi pa se sprehaja skozi premišljeno rabo mnogih zvočnih pastel s katerimi kontrastira in poudarja samo sporočilnost posameznih točk. Aktualni album »Rob« se naslanja na uglasbitev poezije Ivana Roba in je doživel več pozornosti, se je pa Martin seveda obilno dotaknil tudi starejše ere svoje avtorske kreativnosti. Martin Ramoveš poseduje močno in pečatno kantavtorsko prezenco, vendar pa je obenem silno všečno to, da ostaja rušilno nebrzdan v sproščanju decibelov skozi fraziranje, ali naravnost povedano, da »žge« na polno, zato dobiva njegov samonikli glasbeni karakter jasno konotacijo rock’n’rolla, alternativnega rockovskega žvenketanja ter poudarjeno noto bluesa. Pečatni nastop pečatnega fanta in njegove tovarišije torej.

The Frictions, ki jih vodi legendarni Chris Eckman, je ekipa štirih izkušenih mačkov. Seattleski  glasbenik Chris Eckman že dve dekadi živi v Ljubljani in tako je vsem znana prva figura kultnih The Walkabouts, pretanjeni zvočni inženir, izreden interpret, aranžer in komponist, gotovo predstavljal tega večera glavno koncertno atrakcijo . The Frictions so v letošnjem letu izdali svoj drugi studijski album z naslovom »Torch«. Končno, bi lahko rekli. Poleg Chrisa so v ekipi še vedno basist Tomi Popit in kitarist Bernard Kogovšek, vsem znana glasbenika iz kultne slovenske punk rock senzacije Hic Et Nunc, medtem ko sedi za bobnarsko utrdbo Luka Šalehar (Kamerad Krivatoff). The Frictions so pojem neverjetne kilometrine in izkušenj. Govorim o posameznikih, na čelu seveda z edinstveno monolitno karizmatično statuo, Chrisom Eckmanom. Delujejo kot neverjetno čvrsta in koherentna enota, ki se izvrstno sporazumeva in zaznava na odru, kot da bi igrala na odrih nenehno intenzivno skupaj, čeprav temu ni tako.

Njihova glasba pooseblja glasbene korenine članov oziroma matičnih zasedb. Gol, slečen, nepolikan, a prijeten, povsem organski in naravni »jangle« odzven kitar, ki godejo erektivno in prodorno večkrat tudi skozi disonantne zavoje, kjer fascinacija rabe aksioma »manj je več«, v doseganju brezhibnega učinkovanja minimalizma, opravlja svoje rock ‘n’ roll poslanstvo z veliko odliko. Občasno silno senzibilni Eckman ne skriva osebne fascinacije nad likom velikega Neila Younga, estetiko absolutnega minimalizma, pa je moč primerjati z zasedbami Television, pa tudi The Velvet Underground, pri čemer vskočijo v glavo tudi Richard Hell & The Voidoids. No The Frictions pa so seveda nad vsem popolnoma samosvoja glasbena entiteta, ki s srcem in dušo pripada pravoverju altenativnorockovskega podtalja. Chris je nemalo presenetil, ko se je lotil dveh svojih avtorskih skladb še v prvi polovici koncerta, in sicer iz albuma »The Last Side Of The Mountain«, na kateri je uglasbil poezijo Daneta Zajca. Sprva se je lotil intimnejše Ransom, tej pa je sledila blago ritmično countryjaško »nazobčana« Stranger. Obema se je proti koncu pridružila še ena Eckmanova avtorska kompozicija, ki je izšla leta 2013 na njegovem solo albumu “Harney County”, izvrstna Many Moons. Bend je pretežno izvajal avtorski material obeh izdanih albumov, pri čemer se je koncert odvijal dinamično, saj so The Frictions valili komad za komadom. Prodorna ritmična kinetika, pečatni kontrast med ošpičenim basom in žvenketom obeh kitar, pri čemer sta si Chris in Bernard v pasažah izmenjevala preproste kitarske vložke.Bernard je prevzemal pobudo zlasti v trenutkih, ko se je moral Chris osredotočati na petje.

Chris Eckman in ekipa so izvedli prvo The Walkabouts točko v zadnjem delu koncerta. Bila je nažigaška Stopping Off Place, ki ji je na repu set liste delala družbo tudi sklepna Crime Story. Še prej je bend izvedel Townes Van Zandtovo Snake Mountain Blues. Odličen koncertni večer, ki ga je bilo daleč prehitro konec. Orjaška karizma Eckmana, močne kompozicije, ki v slečenem »drive-u« takoj zlezejo pod kožo in te v grabežljivi elementarnosti gole rock’n’roll pridige, posrkajo hipoma vase, predstavljajo sveto obhajilo za vse alternativnorockovske navdušence, ki iščejo art punkovski eklekticizem.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista MARTIN RAMOVEŠ:
1. Razpelo v gostilni
2. Sanjajo mi rože
3. Kristal čaroben
4. Konjiči
5. Emblem
6. Beton
7. Dan za podganje življenje
8. Prepozno za domotožje
9. Zemlja te ne rabi
10. Črv
11. Zgodbica
12. Sprememba klime
13. Zima na Metelkovoj

Setlista THE FRICTIONS:
1. 1976
2. Last Resort
3. Cut & Run
4. Give It Away
5. Ransom
6. Stranger
7. April First
8. Fever Gone
9. Torch
10. While The Getting Is Good
11. Many Moons
12. Stopping Off Place
13. Ghost Rider
14. Snake Mountain Blues
15. Gut Check
16. Crime Story


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X