Tolminator 2023 – prvi dan

0 173

Metal se vrača v Tolmin! No, v resnici iz njega nikoli ni odšel, le Tolminator je imel hudega mačka in se je moral pred prebujenjem, v stilu Kralja Matjaža, malo spočiti pod Kozlovim robom. No, zbudil se je okrepčan, naspan in spočit, ravno prav za prvo edicijo festivala poimenovanem po tem mi(s)tičnem bitju.

Časa za predstavitev vseh novosti bo še dovolj, zato kar na delo, ki so ga na drugem odru začeli makedonski Slave Pit. No, v resnici niti ne, saj je mali oder skoraj odnesla povodenj in so organizatorji ekspresno hitro usposobili pokriti t.i. Hangar stage, kjer so se naslednje dni odvijali DJ after partyji. Slave Pit so solidno opravili svoj posel, ki pa so ga v nadaljevanju še na višji nivo dvignili koroški Britof in fukiči Vulvathrone, medtem ko so žejo po Vektor/Voivod progresivnem thrashu pogasili italijanski Vexovoid.

Nekaj minut pred peto se je zares začelo še na glavnem odru na katerega so stopile danske death metal zveri Baest, trenutno eno bolj vročih imen »modernega« death metala. Fantje so pred dobrim letom dni navdušili v ljubljanskem Orto baru, kar je bilo pravzaprav tudi vodilo za povabilo, da z na moč energičnim death metalom zatresejo tudi Tolmin. Točno to so Danci tudi naredili in v zgodnjem popoldnevu poskrbeli tudi za metal jogo vratov sicer žal še precej maloštevilne publike. Očitno je dopoldanska nevihta pustila nekaj posledic, a so ljudje kljub temu počasi kapljali pod glavni oder s katerega so Baest tresli z visokooktansko mešanico death metala v katerem je slišati tako vpliv floridskega in švedskega death metala, kot tudi melodičnih vložkov kakšnih Carcass. Odlično zvočno podobo so fantje nadgradili s sproščenostjo in dobrovoljnostjo, ki se je razlila tudi pod oder s katerega so ubijali rušilci kot so Meathook Massacre, Genesis, poklon prezgodaj preminulemu Trevorju Strnadu z Gargoyles in zaključni Necro Sapiens. Sedi, pet!.

V mnogo resnejšem in temačnejšem death metal tonu so nadaljevali švedski veterani Demonical, ki smo jih na tem prizorišču nazadnje videli pred kakšnimi petimi leti. Tokrat so v Tolmin znova pripeljali novega pevca, Charlieja Fryksella, ki je svoje delo opravil zelo korektno, pod oder pa je prišlo tudi nekaj več ljudi. Demonical so v slabi uri ponudili zanesljivo švedsko mesoreznico rifov, jasno speljano skozi kultni zvok Boss HM-2 pedal in brez večjih težav zadostili žeji po švedskem death metalu.

Po death metal dvojici je bil čas za nekaj nekoliko drugačnega. Grind polko in opevanje kakcev, sperme ter takšnih in drugačnih (ne)človeških izločkov. Nizozemci Rectal Smegma so poskrbeli za kratke ode naštetemu in uspeli s humorjem prepričati že nekoliko bolj številno publiko. Naslovi komadov kot so Two Girls One Cupcake, Fat Grannies are Cool in Cream Bukakke povejo dovolj. Nizozemci so brez večjih težav obvladovali publiko, predvsem zavoljo humorja vokalista Yannica, ki zopet ni mogel mimo tega, da bi si slekel majico in pokazal svoje potetovirano in napumpano telo. Rectal Smegma so svoje delo opravili tako kot je treba, je pa goregrind tipa Rectal Smegma, Gutalax, Spasm in podobnih bendov stvar posebnega okusa, ki ga sam ne razumem prav dobro in svojo potrebo raje kot s polko v ušesih opravljam na straniščni školjki.

Brujeria so stari znanci slovenskih odrov, a tokrat so Tolminator obiskali s prav posebno turnejo na kateri obeležujejo 30. obletnico prvenca Matando güeros, ki so ga odigrali praktično v celoti, kar se je izkazalo za odlično potezo, ki je pod oder privabila lepo število ljudi. Narko-satanistični kartel Brujeria se je tudi tokrat uspešno ognil vsem mejnim kontrolam in na odru Tolminatorja pripravil pravo death/grind mehiško veselico, polno humorja, ki pa ga lahko povečini razumejo le špansko govoreči, saj so Brujeria v angleščini naznanili le novi album Esto Es Brujeria, ki izide v kratkem. Brujeria so poskrbeli za izjemno energično predstavo, predvsem zavoljo kar trem vokalistom, ki so se med seboj ves čas izmenjevali in prav tako suvereni inštrumentalni podobi. Manjkalo ni niti številnih plesnih vložkov, ki so popestrili mehiško fiesto, Brujeria pa so se, že povsem klasično, poslovili s priredbo Macarene, Marijuano.

Stopnjevanje kvalitetnih glasbenih predstav prvega dne festivala so v nadaljevanju povsem uničili Finci Lost Society, ki so nekoč obetali kot mlad in svež novovalovski thrash metal bend, ki pa je v zadnjih nekaj letih povsem obrnil žanrsko plat in se usmeril v izrazito metalcorovski in nu metalski zvok. Lepe, čiste vokale, našminkano podobo in elektronske vložke je bilo na trenutke kar težko prebaviti, je pa k sreči sledilo nekaj, zaradi česar so Lost Society (p)ostali le še bežen spomin.

Za osebni vrhunec prvega, če ne kar vseh dni festivala, so tako poskrbeli britanski Anaal Nathrakh. Njihova zgodba je sedaj že splošno znana. Dvojica Dave Hunt in Mick Kenney je tista, ki sestavlja jedro benda. Med korono se je Kenney preselil v ZDA in zaradi obilice producentskega dela za bend žal nima več časa. Lanskega decembra so Anaal Nathkrah v Londonu odigrali, kot je bilo sprva mišljeno, svoj poslovilni koncert. A odziv publike in zahteve fenov so bili preprosto tako močni, da zgodba benda, ki je glasbeni sinonim za eksplozijo vodikove bombe, k sreči še ni končana. No, bomba je detonirala že ob prvih taktih uvodnega inštrumentala Acheronta Movebimus, njena goba pa je rasla vse do zadnjih tonov zaključne Endarkenment, naslovne skladbe aktualnega albuma iz leta 2020. Anaal Nathrakh so ves čas zveneli kot soundtrack Oppenheimerja, predvsem zavoljo vrhunske inštrumentalne predstave, še bolj pa zaradi živalskega Davea Hunta a.k.a. V.I.T.R.I.O.L., ki je iz sebe bruhal ves gnev nad človeštvo z najbolj nečloveško zvenečimi zvoki na tem svetu, a ob tem osupnil s čisto odpetimi in epski zvenečimi refreni komadov kot so Forging Towards the Sunset, Libidinous in Endarkenment. Da ne govorim o starejših sladkiših kot so bili Bellum Omnium Contra Omnes, Between Shit and Piss We Are Born, Submission Is for the Weak in Do Not Speak. Brez besed… Hunt je vrhunsko predstavo celega benda nadgradil z inteligentnimi nagovori (nenazadnje je doktor filozofije), polnimi angleškega humorja, kot je bil ta, da je basist s hčerko komuniciral po telefonu in ji predstavljal festival: »Vidiš ljubica, to so pa Rectal Smegma«. Piko na i je predstavljal še posebna in premierna izvedba priredbe The Specials, Man at C&A, in lahko se samo ponovim. Anaal Nathrakh z delovanjem preprosto ne smejo in ne morejo prenehati, saj so s svojim sporočilom bend, ki ga ta usrani svet preprosto potrebuje.

Prvi dan so zaključile ameriške death metal staroste Dying Fetus, ki pa so imeli to nesrečo, da so nebo in vse kar je tam zgoraj do konca razpizdili Anaal Nathrakh in se z močnim dežjem žal neusmiljeno zneslo nad trojko, ki je čedalje težje servirala brutalni death metal in bila primoran nazadnje nastop prekiniti nekje na slabi polovico.

Besedilo: Rok Klemše
Fotografije: Sebastijan Videc

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki