Kraj: Sonny Boy Club, San Vendemiano (blizu Trevisa), Italija
Datum koncerta: 04.05.2006
Število obiskovalcev: 500
Cena karte: 20,00 €
Bilo je dan po Fishu, dan po izletu v Augsburg…. In leno, zares leno sva s Petrom zapuščala malo pred šesto popoldan Ljubljano in našega vrlega Bojana “Diplomata” Elliota, ki je do grla zaposlen ravno vneto sortiral fantastične posnetke, katere je napravil na koncertu v Augsburgu.
Na tako len način sva se tudi prevažala v Italijo in sreča je bila, da je pot v Conegliano bila odlično označena, saj so se mi od vse kilometrine še kar naprej sumljivo zapirale veke! Tako se enkrat za spremembo čudežno nisva zgubila v Italiji, kar je bilo novo veliko izkustvo za vsega hudega vajene in vsekakor velika pridobitev, za tovrstne izlete ob katerih navadno zapravimo ogromno energije z iskanjem lokacij. Okoli 20:00 sva parkirala pred Sonny Boy klubom, kjer so naju najbolj firbčni Italijani takoj napadli s sočnimi komentarji, ko so videli ljubljansko registracijo. Pravo nasprotje hladnih Nemcev. Prijaznosti ni bilo videti konca in tako se je odlično prilegla ta lena uživantska predkoncertna scena. Privoščila sva si odlično pašto in zanič pizzo, ki sta bili očitno všteti v ceno karte, saj so se vsi prisotni ob odprtju restavracije v klubu, vneto postavili v vrsto s kuponi, ki so jih dobili na blagajni ob nakupu karte. Medtem, ko sva firbčno čakala s pladnji v vrsti kaj se bo zgodilo, se je cela ekipa Tony Levin Band že strastno mastila za sosednjo mizo, vsega korak stran od vrste sestradanih. Fantje so delovali odlično razpoloženi. Sonny Boy klub ima tako super “terasico” zunaj! Samo še morje manjka spodaj, zrak je čisto mediteranski, nabit z vonjem eteričnih olj. Nikakor pa ne kupovat notri pijače! Veliko pivo namreč košta kretenoidnih 5 €, pa sok isto!
Koncert se je začel z debelo enourno zamudo, torej ob 23:00. Taktična poteza. Bil je petek in organizator je pametno počakal, da se Sonny Boy nabije do zadnjega kotička. Da smo v Italiji ni bilo težo uganiti slehernemu laiku tega večera. Vedno poskrbijo za kakšno posebnost, ki jo ne srečaš nikjer drugje. Ne vem od kod so našli hordo miz, katere so znosili pred koncertom v notranjost kluba in ga nabili z njimi do skrajnih meja. Mize so segale praktično do odra, tako da so bile skoraj zabite vanj. Zdaj pa poizkušaj narediti kako fotografijo! Prvič v življenju nisem zasledil varnostnikov. Vzdušje je bilo, odštevši postavitev miz, zares prijetno kot že dolgo ne. Sproščujoče, bil je petek, čas za žur! Do jutranjih ur!
Tony Levin Band so v slogu stare dobre King Crimson Barber Shop odprli koncert.In sicer z “a capella” uvodom. Mali zborček članov skupine se je predstavil z duhovitim petjem. Prvi je začel z leve proti desni Larry Fast: “I am Laaaaaryyyy….”, potem Tony Levin: “I am Toooonyyyyyyyy”, v tem napevu so duhovito odpeli drug za drugim verze v katerih so bila pravzaprav navodila za prisotne kako naj se obnašajo med koncertom skupine: “Dovoljeno je slikanje skozi cel koncert, brez da zakrivaš pogled za seboj stoječim, po koncertu bomo prodajali “live” album “Double Live Espresso”, podpisovali avtograme,…” Skratka šaljivo navit koncert se je začel. V sedemdesetih je Tony z bratom Peteom deloval v komedijantski skupini The Clams, kjer je bil še Steve Gadd. Verjetno od tod izvira tudi ideja za uvodno točko.
Sledil je pravi začetek, ki je nekako predstavljal hkratno mini uglasitveno točko skupine. No vsaj v začetku. Tony Levin je takoj prijel za elektirčni čelo in z violinskim lokom vlekel debele zvoke iz debelih strun. Skupina je zavzeto gradila zvok. Bila je Pieces of the Sun. Odlična uvodna predstavitvena točka, ki je pravzaprav okarakterizirala ime Tony Levin Band. Skupina je z nalaganjem zvokov razvila grandiozno atmosfero. Potem je Marotta nenadno prelomil ritem in tu je Tony Levin našel kanček časa, da si je hitro nadel na prste desne roke palčke ter prijel za bas kitaro in skupina je začela koncert skrajno zares! Prvi napad improvizacije. Brrrr… kako prepričljivo! Potem nadaljevanje s prvo pesmijo aktualnega studijskega albuma, ki je v ZDA izšel natanko pred mesecem dni, imenovanim “Resonator” in sicer Break it Down. Tony Levin je kot pevec v njej zelo prepričljiv. Komad je našponal prisotne v klubu, saj združuje enostaven navit “drive” in sapico krimsoidne raziskovalnosti v katero “uleti” v refrenu klasični “hendriksizem”, oziroma “hendriksovsko” obarvani kitarski “riff”. Zelo tekoča pesem, ki zahteva naravnost prešerno poskakovanje, ki pa to pot ni bilo mogoče, saj so Italijančki lepo pri miru za mizami srkali svoje napitke in le leno migotali z glavicami sem in tja. Tovrsten pogled na avditorij je, z izjemo nekaterih redkih in nenadnih izbruhov višje stopnje kinetizma, žal trajal celotni koncert. Popolnoma zverižen pod mizo sem slikal oder in skupino! Groza! Kakšno nelagodje! Zato sem se kar se da hitro pospravil v ozadje.
Tony Levin Band so nadaljevali kar z “Resonator” materialom. What Would Jimi Do pesem, ki je posvečena Hendrixu, je ohranjala adrenalinsko naglico. Potem pa veselo nazaj k eksperimentakni plati s King Crimson skladbo, ki ne manjka na koncertih Tony Levin Band. Sleepless seveda in znana ritmična gimnastika “nagruvanega beata”. Tony Levin Band pa igrajo nekoliko drugače to pesem. Prvi krog ni podložen z bobnarskim rogoviljenjem Billa Bruforda, pač pa večino prostora pokriva Levin z bas kitaro, saj je Jerry Marotta v tem delu pesmi popolnoma spredaj s tamburinom. Preden se je Marotta lotil glavnega vokala v tej pesmi je nagovoril občinstvo, da je trenutno zelo zmeden in zelo težko koncertira, saj mora ves čas igrati s Satrianijem. Pred koncertom Tony Levin Band se je v klubu na velikem platnu vrtel koncert G3, ki ga v klubu tudi med koncertom očitno niso izklopili. Marotta je na vokalu dostojno nasledil Belewa, potem pa nekje na sredi odhlačal nazaj za bobne in se ob petju lotil tudi resnega fizičnega dela. Tony Levin Band niso skrivali navdušenja nad ploščo “Resonator”, saj je bila celotna set lista v veliki večini prikrojena za preigravanje povsem svežega studijskega materiala. Tako so nadaljevali z odlično Shadowland, kjer je skupina pričarala prelepo medsebojno odrsko komunikacijo, na koncert pa so vključili tudi Place To Go, kjer je Tony Levin pokazal vse svoje mojstrstvo kako je mogoče le z bas kitaro in vokalom tako rekoč narediti v pesmi prav vse! “Pull off-i”, “slide-i”, flažuleji,… na vsakem koraku z izjemno lahkoto, mehko, tekoče ter hkrati si lahko začutil pravi “groove” velikih jajc, skombinirano s prepričljivim Tonyjevim vokalom. V tej pesmi je poleg sodeloval le Marotta na tolkalih in na vokalni spremljavi v refrenu! Blues pesem, polna čistega duhovičenja, ki jo odlikuje perfekcija glasbene preprostosti, katera je plod popolne eksperimentalne plati in ki ti takoj požene mravljince, kar nikakor ni lahko doseči. Res velika pesem po tej plati. Sledila znova duhovita točka. Fantastična priredba Led Zeppelinovske Black Dog. V popolni inštrumetalni izvedbi. Neverjetno je kako je skupina uživala v izvedbi te pesmi in resnično, gre za priredbo, ki je napravljena tako, da če ne poznaš originala misliš, da so jo spisali Toyn Levin Band. Vzdušje so umirili z melanholično Beyond My Reach, žalostinko zakajenih kabaretov in deževnih dni, kjer je za prav posebna vzdušja poskrbel na klavirju Tonyjev brat Pete Levin. Tej je sledilo oživljanje s Crisis of Faith. Larry Fast, veliki klaviaturist , ki je igral pri progresivnih legendarnih skupinah Sinergy ter Nektar, je začel točko s synthesizersko imitacijo človeško zrobotiziranih vokalov. Kmalu se mu je pridružil Tony z violinskim lokom in elektičnim čelom, pesem pa je zrasla v pravo psihadelično pustolovščino.
Pri pesmi Utopia, smo lahko spet uživali v velikem ritmu, preko katerega so bile položene veličastne linije synthesizerjev obeh klaviaturistov. Atmosfera je bila res velika. Vsekakor so dvignili dvorano na noge z naspidirano Sabre Dance, kjer so v uvodu razvili skoraj da ne “metalski” zvok. Gre za genialno priredbo oziroma Khachaturianov inštrumental, ki je znova opozoril na brezhibno uigranost skupine. Tu so odlično prevesili atmosfero v podivjano odrsko rajanje. Na koncu pa skok na ploščo “Lamb Lies Down On Broadway” klasiko Genesis in na pesem Back in N.Y.C., kjer je znova prevzel glavni vokal na odru Jerry Marotta in koncert se je tako zaključil v velikem slogu. Sicer vokal popolnoma neprimeren za oživljanje pristnega vzdušja originala, a vseeno! Pesem, ki jo danes zelo težko slišiš igrati v živo. Ljudje so začutili, da se koncert preveša v zaključni del in končno pokazali nekaj več življenja. Pravzaprav sem bil presenečen. Navadno so Italijani sila vroči na koncertih. Če pa jih posadiš za mizo in na stole, pa očitno to učinkuje na njihove splošno znane značajske lastnosti, uspavalno. Uživaško nasprotje zahtevanega.
Vsekakor so Tony Levin Band poželi huronsko aplavdiranje ob zaključku regularnega dela. Kmalu sej je nazaj na oder vrnil le Tony Levin. Usedel se je za Peteove klaviature in začel igrati pesem Fragile As a Song s plošče “Resonator”. No nekako neposrečen izboir za začetek dodatka, saj gre za balado. Vsekakor pa je konkretno podžgal Tony avditorij, ko je skupina za tem igrala On The Air, pesem s plošče “II” Petra Gabriela. To je bilo sploh prvič, da so jo na turneji igrali! Kakšna sreča. Chapman stick je vsekakor prepeva svoje velike tone izpod prstov za mnoge enega najboljših basistov na svetu. Svojih pet minut slave pa je Chapman stick doživel še posebej ob Elephant Talk. Stick? What the f… is stick? Kot laik lahko povem, da sem inštrument izgleda tako, da sta na sredini vratu nameščeni najdebelejši struni, potem pa se debelina strun manjša proti obema koncema vratu. Pa zvoke spravlja samo s “tapeingom” (tapkanje s konicami prstov) ven iz “sticka”. Gre za delo obeh rok, ki verjetno pri igranju spominja še najbolj na klavir. Delo obeh rok omogoča pokrivanje veliko večjega melodičnega spektra, kot ga pokriva standardno igranje bas kitare. Elephant Talk je pesem King Crimson! Ta nikakor ne sme manjkati na set listah Tony Levin Band! Seveda me je grabila paranoja med koncertom, da bomo ostali kar se tiče King Crimson le pri Sleepless, a me je skupina na srečo demantirala. Tony je prevzel vokal. Vsekakor to ni vživeta prismuknjena shizoidnost, ki jo je sposoben pričarati Adrian Belew pri King Crimson, in Gressova kitara je zvenela ob vseh naporih kitairsta, ki so bili sicer nadvse dostojni originala še vedno premelodično v solaži. Originalni “crimso soundscape” slonjega trobljenja je pokrival Fast z efektom na klaviaturah. Pa vseeno! Ritem zavesa je preprosto tisto, kar preveša tehtnico v prid absolutne poslastice izvedbe te pesmi tudi kadar se jo lotijo Tony Levin Band. Enostavno preplet Levinovega basiranja in imenitnega dela Jerryja Marottae na bobnih, naredita svoje. Našponani Elephant Talk je pustil ljudi v klubu lačne in vsekakor smo vpili in zahtevali še! Toda vsega je nekoč konec. No in za konec so se člani poslovili od nas znova na skrajno duhovit način. Kvintet se je lotil “a capella” izvedbe velikega hita Petra Gabriela Don’t Give Up, ob kateri smo se imeli prav vsi v klubu možnost spet nasmejati do solz.
Sonny Boy klub je “špica” lokacija. Ne moreš verjeti, res! Čudenj kako je Evropa pred nami kar se tiče organizacije ni in ni videti konca. Sonny Boy klub je vse v enem! Od diskača do rock -jazz – blues cluba (tukaj je tudi Miles Davis igral v zgodnjih devetdesetih), do nočnega kabareta s slači puncami,….
Odličen ambient, skupina odlično razpoložena, karizmatični šarmantni gospodje skupine so vsi po vrsti totalne “šaljivdžije”. Tonyja, tako kot njegove skupine, je en sam velik smeh, smisel za humor in toplina. Skratka, občutja so bila izjemna po koncertu. Tony Levin je pa itak poglavje zase! Neverjetno simpatični dvometraš je mladostno razposajen in nikakor ne izgleda, da jih bo letos julija napolnil okroglih 60. Vsekakor je to velik človek, saj je izkazal izjemno mero spoštovanja do svojega italijanskega avditorija, ko se je ves čas med koncertom trudil ogovarjati občinstvo v italijanščini. Tony Levin se ni izkazal kot izjemen čarodej obvladovanja vragolij Chapman sticka, bas kitare in električnega čela, pač pa tudi človek, ki premore popoln pozitivistični pristop. Kaj naj rečem drugega kot to, da smo doživeli še en vrhunski, popolnoma svojski in seveda nepozaben koncert. Pa Cinzia je super PR-ovka (Diplomat, zamudil si “big time”) In moram se naučit italijansko nujno. Začel sem lepo, z: “Molto grazie per tutto!”
Setlista
1. »Tony Levin Band Barber Shop« (»a capella« uvod)
2. Pieces Of The Sun
3. Break It Down
4. What Would Jimi Do
5. Sleeppless
6. Shadowland
7. Places To Go
8. Black Dog
9. Beyond My Reach
10. Crisis Of Faith
11. Utopia
12. Sabre Dance
13. Back In N.Y.C.
—dodatek
14. Fragile As A Song
15. On The Air
16. Elephant Talk
17. Don’t Give Up (»a capella« izhod)
Vrstni red pesmi z izjemo prvih dveh in dodatka ni popolnoma pravilen!
Galerija slik
