Transcendentalni Devin Townsend v Tvornici kulture! (2017)

foto: NINA GRAD 2017
0 5

Lokacija: Zagreb / Tvornica kulture / Hrvaška
Datum: 12.02.2017


Genij? Norec? Kot pravi rek je med obema le en majhen korak. Za kanadskega glasbenega čudodelnika Devin Townsenda pravijo, da je oboje, a ga kot takšnega, kot pravi tudi sam, večkrat po krivici prikazujejo mediji. Če danes pogledamo posnetke kaosa, ki je bil Strapping Young Lad se res zdi, da je bil takrat Devin en velik korak v smer norosti. S preteklostjo je Townsend počistil, nori dnevi SYL kaosa so za njim in zadnjih nekaj let dokazuje, da se v njem že od nekdaj (še kako tudi SYL) ne skriva nič drugega kot zgolj in le genialnost. Devin Townsend Project je proti koncu lanskega leta izdal že svoj osmi studijski album, ki ga po nestrpnem pričakovanju končno predstavlja tudi na evropskih tleh.

Devinu sta se tokrat pridružili med feni progresivnega metala oziroma rocka zelo čislani zasedbi, norveški Leprous ter ameriški Between the Buried and Me in kot prvi so na oder Tvornice ob pol devetih stopili Norvežani. Vedno lepo »ugvantani« bend je levji delež časa, ki jim je bil odmerjen namenil še aktualni, predlani izdani plošči The Congregation, edini komad starejšega datuma pa je bil pozdravni Foe s predhodnika Coal. Kaj reči o nastopu Leprous? Očitati jim ni mogoče kaj dosti, saj je jasno, da so fantje inštrumentalni perfekcionisti, ki ničesar ne prepuščajo naključjem. Uigranost benda je bila torej na izjemno visoki ravni, prepričali so predvsem hitrejši, »zašusani« deli, sicer pa zasanjanost, repetitivnost in pretirano dramatičen Einarjev vokal po grlu niso stekli ravno najbolje. Oči in ušesa so se tako največkrat ustavila pri izvrstnem bobnarju Baardu Kolstadu (Borknagar, ICS Vortex, ex-God Seed, ex-In Vain), ki je z neusmiljenim udrihanjem po opnah dokazal, da prihaja iz nekoliko bolj ekstremnih žanrov. Če so Leprous na njegovo osebno izbiro do leta 2014 igrali kot Ihsahnov spremljevalni bend je jasno, da gre za vrhunske glasbenike, a tokrat je njihov nastop izzval le gledanje na uro kdaj ga bo konec.

Z Between the Buried and Me se je stanje že obrnilo nekoliko na bolje, saj so Američani pritisnili na stopalko za plin in publiko pahnili iz stanja zasanjanosti. Ve se , da so komadi skupine praviloma epskih dolžin, tudi hrvaško publiko so pozdravili s kar dvanajstminutno Fossil Genera – A Feed from Cloud Mountain. Kljub nekoliko slabšemu začetnemu zvoku so BtBaM v slabi uri razkazali svojo neverjetno raznolikost, ki je večinoma povsem nepričakovana. Pri bendu lahko namreč slišiš prav vse, od blast beatov in growl vokalov pa do odtrganih avantgardnih klaviaturskih, cirkuških vložkov, ki jih je slišati pri bendih kot sta Devil Doll in Vulture Industries. Podobno kot Leprous BtBaM poznajo več skrajnosti, prevladujoči sta diametralno nasprotni si strani tehničnega death metala na eni in čistih Rogersovih vokalov ob spremljavi klaviatur. Sicer so growl deli tokrat Tommyja malenkost zdelali, se je pa zato bolje odrezal s čistimi vokali, s katerimi pa je spet tako kot pri Leprous. Ali jih ljubiš ali pa sovražiš. Komadov s prevladujočimi čistimi vokali je bilo tako tudi pri BtBaM za odtenek preveč in njihov nastop se je kljub mešanju različnih stilov od death metala, preko jazza, progresivnega rock in avantgarde ter osupljivih tehnični sposobnosti članov benda, začel vleči v nedogled. Ali pa je bilo pričakovanje Devina Townsenda preprosto premočno.

To je bilo kristalno jasno, ko je publika ob pol enajstih začela z glasnim skandiranjem »Devin, Devin!« in eksplodirala v blaženosti, ko se luči ugasnile in je na oder stopil »one-of-a-kind« Devin Townsend s svojim bendom kanadskih gozdarjev. Devin na tokratni turneji predstavlja Transcendence, že osmi studijski album pod imenom Devin Townsend Project v vsega sedmih letih, na katerem je pri njegovem nastajanju prvič sodeloval bend kot celota in je na njemu zelo dobro ujeta izjemna Devinova raznolikost, ki sega vse od čutne subtilnosti pa do progresivne metal norije. Kljub novemu albumu je bila publike Tvornice za začetek deležna Rejoice s predhodnika Sky Blue, ki v živo deluje mnogo bolje kot na albumu in zares je bila več kot ura in pol nastopa ena sama velika radost. Zvok se je po nekoliko slabšem začetku hitro izboljšal in zasijal v vsej briljantnosti masivnega zvočnega zidu, posamičnih komadov pa niti nima večjega smisla omenjati, saj so vsak zase močna zgodba, ki povzroči blaženo ejakulacijo ušesnega polža. A vendar je bilo nekaj trenutkov, ki so še posebno izstopali; prvi single s Transcendence, Failure je s svojo epskostjo že na albumu dal vedeti, da bo v živo nekaj posebnega in res je bil. Ko si je Devin za vrat po dolgem času zopet opasal Peaveyevo črno sedemstrunsko lepotico je bilo jasno, da bomo deležni nekaj dobrega starega Hevy Devyja in bend je zarohnel in zagrmel z enajstminutnim prog kaosom Planet of the Apes. Pri njej sicer na albumski verziji sodeluje prav Tommy Rogers iz Between the Buried and Me in škoda, da niso izkoristili te priložnosti tega ponoviti tudi v živo. Še lepše presenečenje je bila v nadaljevanju redko odigrana specialiteta z Accelerated Evolution Suicide, do konca rednega dela pa je publika ekstaze doživljala še ob nepozabnih Supercrush!, himni majhnih, prdečih, nezemeljskih mošenj March of the Poozers in kraljevsko epski Kingdom. Odlično razpoloženi bend je nato oder zapustil, še bolj odlično razpoložena publika pa je na oder bučno priklicala Devina, opremljenega le z akustično kitaro. Kot običajno bi morala slediti solo verzija čudovite Ih-Ah!, a je Devin znova dokazal, da so njegova improvizirana presenečenja vedno nepričakovana. V publiki je namreč zagledal napisal s prošnjo, da zaigra Deadhead in Devin se ni pustil prositi ter postregel s kocine dvigajočo impromptu verzijo legendarnega komada. Kakšni Perpetuum Jazzile, Devin je prava vokalna ekstaza. Odo ljubezni za trenutek stiskanja in vžigalnikov smo dobili z Ih-Ah!, fantje pa so se po več kot uri in pol poslovili z deset minutno Higher. Devin je vnovič dokazal, da je brez dvoma najbolj karizmatični frontmen metala in eden redkih glasbenikov iz katerega zares sije iskrena ljubezen do tega kar počne. Čeprav je bilo to moj že osmi obisk Townsendovega koncerta in sem bil pred zagrebškim koncertom že nekoliko pasivno rutiniranega vzdušja pa je Devin vnovič začaral in dokazal, da rutina ni beseda, ki bi v njegovem slovarju imela mesto.

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad

LEPROUS:
1. Foe
2. Third Law
3. The Price
4. The Flood
5. Rewind
6. Slave

BETWEEN THE BURIED AND ME:
1. Fossil Genera – A Feed From Cloud Mountain
2. The Coma Machine
3. Lay Your Ghosts to Rest
4. Bloom
5. Option Oblivion
6. Life in Velvet

DEVIN TOWNSEND PROJECT:
1. Rejoice
2. Night
3. Stormbending
4. Failure
5. Hyperdrive
6. Where We Belong
7. Planet of the Apes
8. Ziltoid Goes Home
9. Suicide
10. Supercrush!
11. March of the Poozers
12. Kingdom
 — dodatek —
13. Deadhead
14. Ih-Ah!
15. Higher


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X